Hrana predstavlja pomemben del slovenske kulture, naši pogovori se pogosto gibljejo o hrani, skrbno pripravljene jedi pa so del skoraj vsakega druženja. Pa vendar se še vedno premalo ljudi vpraša, kaj dejansko pristane na naših krožnikih, čeprav zaužita živila in način prehranjevanja v veliki meri vplivajo na naše zdravje, počutje. Je živilo plod ekološke pridelave? Od kod izvira? Prihaja z juga Španije ali s sosednjega vrta?

Avtorica: Nika Arsovski

Onesnaževanje okolja, manjša vsebnost vitaminov, okus …

Naši jedilniki so v zadnjih letih doživeli veliko revolucijo. Tudi Slovenci smo pod vplivom zahodne kulture vedno bolj pozorni na lokalno in ekološko pridelano prehrano, ki ima manjši vpliv na okolje in človeško zdravje. »Dolge transportne poti namreč vplivajo na kakovost hrane, da ne omenjamo tudi velike obremenitve na okolje. Strokovnjaki tako svetujejo uživanje sezonske zelenjave in sadja iz lokalnega okolja, saj sta običajno bolj optimalno dozorela in imata višjo biološko (hranilno) vrednost. Z daljšanjem verige od pridelovalca do potrošnika se drastično zmanjša vsebnost C-vitamina v zelenjavi, prav tako se zmanjšajo vrednosti vitaminov A, B in E.

Možno je torej, da bo hrana, za katero je jasno, da bo podvržena dolgemu transportu in skladiščenju, zaradi nujnih obsežnih agrotehničnih ukrepov pri njeni proizvodnji manj kakovostna,« opozarjajo na Ministrstvu za kmetijstvo, gospodarstvo in prehrano. Pri sadju in zelenjavi domačega izvora zaradi bližine pridelave ni potrebno uporabljati konzervansov, kar sicer lahko zmanjša njuno obstojnost, a so zato živila lokalnega izvora bogatejšega okusa. Ne moremo niti mimo dejstva, da z dolgimi transportnimi potmi močno onesnažujemo okolje. Lokalna trajnostna oskrba pa ima poleg kakovostnejših živil še širši družbeni pomen, saj se z večanjem obsega potrošnje lokalnih pridelkov in proizvodov ustvarjajo nova delovna mesta in tako omogoča preživetje vsem v kmetijsko-živilski verigi. Poleg tega pomembno vpliva na ohranitev in razvoj podeželja ter skladen regionalen razvoj.

Skrb za okolje in zdravje prioriteta tudi pri izbiri živil

V zadnjem času je mogoče opaziti velik razmah ekoloških izdelkov, saj ekološko kmetijstvo postaja vse pomembnejše tudi za slovenski prostor. Način gospodarjenja, ki pomembno prispeva tako k zagotavljanju javnih dobrin kot ohranjanju kulturne kmetijske krajine ter izboljšanju biotske raznolikosti, varovanju celotnega okolja in obenem tudi človeškega zdravja. V procesu ekološkega kmetovanja je nadzor nad predelavo in pridelavo izdelkov povsem transparenten, kar je bistveno sploh v zadnjem času, ko si potrošniki želijo vedeti, od kod izvirajo živila na njihovem krožniku. Pri tovrstni obliki gospodarjenja pesticidi niso dovoljeni, prav tako so prepovedana tudi lahko topna mineralna gnojila ter gensko spremenjeni organizmi in izdelki, pridobljeni iz njih. V času, ko je skrb za zdravje in okolje postala prioriteta, tako strokovnjaki opažajo naraščanje ekoloških kmetij tudi na sončni strani Alp. Živila, ki se tržijo v Sloveniji, se označuje z enotno označbo ’ekološki’, seveda če so bila pridelana v skladu s Pravilnikom o ekološki pridelavi in predelavi kmetijskih izdelkov oz. živil.

Poleg označbe ´ekološki´ je dovoljena tudi uporaba okrajšav bio in eko. Oznaka ´bio´ oz. ´eko´ je oznaka za prostovoljno, na ravni Evropske unije usklajeno shemo. Živila, ki nosijo znak ´bio´ oz. ´eko´, so pridelana in predelana po specifičnih postopkih in imajo zato za potrošnike prepoznavne posebne lastnosti. Ta oznaka dopolnjuje siceršnje obvezno označevanje. Pogoje in načine pridelave, predelave, distribucije in označevanja določata Uredba o ekološki pridelavi in označevanju ekoloških proizvodov ter Uredba o določitvi podrobnih pravil za izvajanje. Police s tovrstno hrano pa so v živilskih trgovinah vse bolj obsežne, kar dopušča tudi večji prostor za zlorabe. Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (VHVVR) izvaja inšpekcijski nadzor evropskih in nacionalnih shem kakovosti. Vsako leto je po tej vsebini opravljenih med sto in dvesto pregledov, po njihovih podatkih pa delež skladnosti pri ekoloških označbah v zadnjih nekaj letih niha med 76 in 96 odstotki. Neskladnosti se najpogosteje odražajo v neustrezni ali zavajajoči označbi, neveljavnem ali neažurnem certifikatu, neskladni spletni prodaji ali necertificiranem obratu za dejavnost.

In kako ozaveščeni potrošniki smo Slovenci?

Na ministrstvu so nam potrdili, da morajo biti živila označena z razumljivimi informacijami, ki ne zavajajo kupcev. Označevanje ima namreč pomembno vlogo pri obveščanju potrošnikov, zato je ustrezno urejeno z zakonodajo. Cilj je jasen, samo ustrezno obveščen in informiran potrošnik ima možnost svobodne izbire ter je tako sposoben opraviti zanj ustrezno oz. zdravju koristno izbiro. »Kljub naporom zakonodajalcev in proizvajalcev, da skladno označujejo živila, pa ugotavljamo, da še vedno velik delež potrošnikov premalo bere označbe na živilih. Po podatkih v publikaciji Prehrambne navade odraslih prebivalcev Slovenije z vidika varovanja zdravja 73 odstotkov anketiranih vedno ali pogosto preveri rok trajanja pred (prvim) nakupom živila, 10 odstotkov jih to stori občasno, 18 odstotkov pa nikoli.

Druga najpogosteje iskana informacija je cena, ki jo vedno ali pogosto preveri 69 odstotkov anketiranih. Sledijo ime proizvajalca ali blagovna znamka (vedno ali pogosto jo preveri 45 odstotkov), država, v kateri je bilo živilo proizvedeno oz. pridelano (38 odstotkov), sestava živila (35 odstotkov) ter to, ali je bilo živilo pridelano na ekološki način (21 odstotkov),« so nam zagotovili na ministrstvu. Najpogosteje preverjeni informaciji na živilu sta tako po raziskavi, sicer opravljeni pred desetletjem, rok trajnosti in cena, medtem ko manj ljudi preverja samo sestavo izdelka, še manj pa etičnost in ekološko poreklo izdelka. Ta odstotek se je v zadnjih letih brez dvoma povišal, saj izvor živil postaja vedno pomembnejši dejavnik pri samem nakupu. Slovenci postajamo vedno bolj pozorni na informacije na deklaracijah, vsaj kar se sestave živil in porekla tiče. V zadnji raziskavi, objavljeni jeseni 2017, je 70 odstotkov anketirancev povedalo, da pred nakupom vedno preverijo poreklo živila. Še vedno pa pri izbiranju preverjenih in zdravih živil prednjačijo višje izobražene ženske.

Ne moremo niti mimo dejstva, da z dolgimi transportnimi potmi močno onesnažujemo okolje. Lokalna trajnostna oskrba ima poleg kakovostnejših živil še širši družbeni pomen, saj se z večanjem obsega potrošnje lokalnih pridelkov in izdelkov ustvarjajo nova delovna mesta in tako omogoča preživetje vsem v kmetijsko-živilski verigi.