Prehranska dopolnila so živila, ki dopolnjujejo običajno prehrano. So koncentrirani viri posameznih ali kombiniranih hranil ali drugih snovi s hranilnim ali fiziološkim učinkom. Lahko so v obliki kapsul, pastil, tablet in drugih podobnih oblik, npr. v vrečkah s praškom, v ampulah s tekočino, v kapalnih stekleničkah.

V Sloveniji ureja prehranska dopolnila Pravilnik o prehranskih dopolnilih (Uradni list RS, 82/2003). Ta pravilnik temelji na Zakonu o zdravstveni ustreznosti živil. Prehranska dopolnila imajo v Sloveniji status predpakiranih živil. Vsako prehransko dopolnilo mora biti označeno, da je prehransko dopolnilo in da ni nadomestilo za uravnoteženo in raznovrstno prehrano. Ker prehranska dopolnila spadajo med živila, so varna. Njihovo varnost zakonsko ureja Zakon o zdravstveni ustreznosti živil. Uradni nadzor nad prehranskimi dopolnili na tržišču izvaja Inšpektorat RS za kmetijstvo, gozdarstvo in hrano (IRSKGH).

So vsa prehranska dopolnila naravna?

Nekatera prehranska dopolnila so naravnega izvora brez postopkov prečiščenja, npr. v obliki prahu posušene rastline. Gre torej za koncentrirano obliko živila. Prehranska dopolnila so lahko tudi nenaravna, npr. kadar vitamini in minerali niso pridobljeni iz naravno prisotnih virov, temveč so sintetizirani kemično. Npr. prehransko dopolnilo, ki je vir vitamina C, lahko temelji na aceroli, šipku, lahko pa je pripravljeno industrijsko, torej sintetizirano kemično. Pogosto je izvor sestavin težko razbrati iz označb na prehranskem dopolnilu. Primer naravnega prehranskega dopolnila je npr. posušen brokoli v prahu, torej gre za koncentriran vir hranil te pomembne križnice. Pogost primer nenaravnega prehranskega dopolnila pa je kemično narejen vitamin. Ironično je, da so pod prehranska dopolnila uvrščene tudi nekatere t.i. energijske pijače z visoko vsebnostjo kofeina, umetnih barvil, konzervansov, sladil.

Preverite proizvajalca

V nasprotju z zdravili, ki so podvržena strogemu procesu registracije in odobritvi s strani Ministrstva za zdravje RS, prehranska dopolnila niso podvržena takšni regulaciji. Proizvajalec, oziroma distributer mora ministrstvo le obvestiti (postopek notifikacije ali priglasitve) o izpustitvi (začetku prodaje) prehranskega dopolnila na tržišče. Postopek tudi ne zahteva farmacevtskega ali medicinskega ozadja vlagatelja notifikacije, zaradi česar je proces zelo enostaven, hiter in poceni. Dokumentacija vključuje le spremni dopis, izvirno embalažo, predlog označbe v slovenskem jeziku in potrdilo o plačilu upravne takse (14,18 EUR). Tak postopek je neprimerljiv s postopkom registracije zdravil (časovno meseci in leta, finančno tudi do 100-krat dražje, zahtevana dokumentacija s številnimi dokazili, strokovnimi mnenji, …). Kljub tako različnim pogojem za začetek prodaje se prehranska dopolnila žal na prvi pogled le malo razlikujejo od zdravil. Potrošniki so zaradi tega prepuščeni lastni presoji na podlagi mnogokrat zavajajočih informacij ali pristranskim svetovalcem, ki imajo finančne interese.

Področje prehranskih dopolnil je prepravljeno z izdelki nizke kakovosti ter neupravičenega označevanja in oglaševanja. Zaradi tega je najpomembnejši dejavnik pri oceni prehranskega dopolnila zanesljivost proizvajalca. Proizvajalci, ki hkrati proizvajajo tudi zdravila, imajo proizvodnjo podvrženo dobri praksi farmacevtske proizvodnje (angl. good manufacturing practice), kar zagotavlja standardizacijo in kakovost. Takšnim procesom je zelo verjetno podvržena tudi proizvodnja prehranskih dopolnil takšnega proizvajalca. V nasprotju pa proizvajalci, ki so omejeni le na prehranska dopolnila, sledijo le kriterijem, kakršen je HACCP. S tem je zagotovljena le varnost izdelka, torej zdravstvena ustreznost živila ali prehranskega dopolnila, ne pa hkrati tudi njegova prehranska vrednost in kakovost.

Prehranskim dopolnilom se ne sme pripisovati lastnosti preprečevanja, zdravljenja ali ozdravljenja bolezni pri ljudeh. Dovoljeno je navajati prehranske trditve, ki so v skladu s predpisi, in zdravstvene trditve, ki so odobrene s strani evropske agencije za varnost hrane (EFSA – European Food Safety Agency). Najpogostejše so kršitve pri oglaševanju prehranskih dopolnil. Izjave v oglasih večine prehranskih dopolnil niso ustrezne, saj niso podvržene nadzoru. Zdravilnih učinkov ni dovoljeno pripisovati, razen v primeru, če so zdravstvene trditve odobrene s strani evropske komisije. Navaden potrošnik ne more sam oceniti, ali so zdravstvene trditve na prehranskem dopolnilu upravičene ali ne. Pri tem je ključnega pomena, ali je proizvajalec  zanesljiv in vreden zaupanja.

Zakaj sploh potrebujemo prehranska dopolnila?

So se naše potrebe po hranilih tako spremenile, da moramo posegati po koncentriranih virih hranil? V pravilniku o prehranskih dopolnilih je navedeno, da prehranska dopolnila niso nadomestilo za uravnoteženo in raznoliko prehrano. Če bi se vsi prehranjevali tako, ne bi potrebovali prehranskih dopolnil. Žal v razvitem zahodnjaškem svetu hitrega tempa temu ni tako. Poleg neustrezne prehrane, ki je posledica nerednih obrokov, energetsko bogate in prehransko revne hrane, naše potrebe po hranilih zvišuje stresno življenje in cela vrsta t.i. protihranil. Le-ta naše telo siromašijo in bremenijo, zaradi česar telo potrebuje več kot nekoč. Živila, predvsem predelana, iz prečiščenih sestavin, so hranilno revna. Enako velja za sadje in zelenjavo konvencionalne pridelave – nizka kakovost intenzivne pridelave na osiromašeni zemlji se namreč odraža v nizki hranilni kakovosti pridelkov. Živimo v dobi hranilne pomanjkljivosti, ki je na eni strani posledica intenzivne pridelave na hranilno revnih tleh, na drugi pa siromašenja hranil s strani prehranske industrije. Ta namreč z rafiniranjem podaljšuje živilom čas trajanja – lastnost, ki ima veliko tržno vrednost (na račun zdravstvenega stanja populacij razvitega sveta).

Stres, tako psihični kot okoljski, povečuje naše potrebe po hranilih. V modernem okolju smo izpostavljeni strupenim snovem, ki bremenijo naše telo. Namesto za vzdrževanje rasti, razvoja in normalnega delovanja mora telo porabljati pomembna hranila za razstrupljanje in odstranjevanje snovi, ki so posledica onesnaženja okolja (npr. kajenje, pesticidi, različne kemikalije, …).

Primeri prehranskih dopolnil:

Kam po nasvet?

Najbolj objektiven je nasvet strokovnjaka, ki zna oceniti kakovost prehranskega dopolnila in pri tem nima finančnih interesov.

So prehranska dopolnila boljša v tabletah ali kapsulah?

V večini primerov so kapsule boljša izbira, kajti sestavine so v tem primeru v bolj naravni obliki. Tablete so bolj pogoste, ker je vanje lažje zapakirati večjo količino sestavin, čeprav na račun večje količine dodatnih snovi. Med tabletami so boljša izbira tiste, ki so prevlečene s snovjo, ki preprečuje njihovo raztapljanje v želodcu. Prednost takšnih tablet je v tem, da večina vsebine tablete pride do črevesja, kjer se odvija absorpcija.

Prehransko dopolnilo ni prehranski dodatek. Prehranski dodatki ali aditivi so namreč snovi, ki jih dodajajo živilom med proizvodnjo, da spremenijo njihove lastnosti (barvila, arome, konzervansi, …).

Kako izbrati najustreznejše prehransko dopolnilo:

• pregledamo informacije, oznake, trditve na izdelku (se predstavlja podobno zdravilu ali živilu);
• ugotovimo zanesljivost blagovne znamke, proizvajalca in/ali distributerja;
• kaj vem o tem dopolnilu, pridobimo čim več neodvisnih informacij in se na podlagi teh odločimo sami.

Zanimivosti:

1. Prehranska dopolnila so lahko zavajajoča, ker po izgledu posnemajo zdravila, uvrščena pa so med živila. Prehranska dopolnila lahko nadomestijo manjkajoča hranila, če je naša prehrana neustrezna.
2. Vitamini in minerali v prehranskih dopolnilih so lahko le v predpisanih oblikah in količinah. Ne smejo presegati vrednosti najvišje dovoljene dnevne količine vitaminov in mineralov. Če so vrednosti višje, mora biti izdelek registriran kot zdravilo. Npr. prehransko dopolnilo lahko vsebuje največ 180 mg vitamina C.