Izrazi organsko, eko in bio so v času, v katerem živimo, zelo popularni. Vendar ni nujno, da omenjene navedbe in znaki potrošnikom zagotavljajo, da so pridelki oziroma izdelki res pridelani ekološko in narejeni iz naravnih sestavin. Kaj je dobro vedeti pred samim nakupom in kako preverimo realno stanje, da ne kupimo mačka v žaklju.

Avtorica: Katja Štucin

Kaj pravzaprav pomenijo oznake ekološko, biološko in organsko? Kot pojasnjujejo pri Zvezi potrošnikov Slovenije, so to splošni izrazi, ki jih potrošniki radi slišijo, pomenijo pa nekaj, kar zraste v naravi oziroma ni plod človeške sinteze v laboratoriju. Hkrati opozarjajo, da napisi, kot so domače, kmečko, naravno, bio, iz kontroliranih surovin, s kmetije, naravi prijazno in podobne ni nujno, da imajo pravo osnovo za svoj nastanek. »Praviloma za te izjave ne najdemo utemeljitve, ki bi pojasnila, zakaj je živilo označeno s takim napisom, kaj je torej pri tem živilu posebnega. Seveda tudi ne najdemo certifikata nadzora pri podeljevanju takih oznak. Na primer, lokalno po evropski zakonodaji za Slovenijo pomeni izdelano v Sloveniji, surovina pa je ali pa ni slovenska,« dodaja strokovna sodelavka pri omenjeni zvezi Marjana Peterman. Pomembno je, da zapis potrošniku nedvoumno sporoči, da gre za ekološki prehranski izdelek. Takšne besede oziroma besedne zveze so lahko iz nadzorovane ekološke pridelave, eko pridelava, biološko-dinamična pridelava, bio pridelava ali kratko eko in bio. Vsi ti načini označevanja so dovoljeni le za živila, ki res izvirajo iz nadzorovane ekološke pridelave, kar potrjuje tudi ustrezen zaščitni znak za ekološko živilo na njihovi embalaži.

Eko in bio morata imeti certifikat

Uredba Evropske unije izrecno prepoveduje uporabo okrajšav eko in bio za katero koli drugo živilo oziroma prehranski izdelek, ki ni pridelan na ekološki kmetiji. Ekološko pridelano in predelano živilo mora biti torej ustrezno označeno z zaščitnim znakom Evropske unije. Na embalaži pa so poleg predpisanih podatkov izpostavljeni tudi podatki o izvoru surovin, sestavin in njihov delež v odstotkih. Če sestavljeno in predelano živilo vsebuje manj kot 95 odstotkov ekoloških sestavin, potem to ni ekološko živilo, lahko pa ima na deklaraciji označeno, da vsebuje eno ali več sestavin iz ekološkega kmetijstva. V Sloveniji oznako ekološki lahko dobijo izdelki, ki so pridelani na uradno certificirani ekološki kmetiji. Le-ta je izpostavljena redni kontroli prijavljenih izdelkov. Slednji pridobi pravico do ekološkega znaka na podlagi certifikata, ki ga izda pooblaščena organizacija, in unikatne kontrolne številke certifikacijske organizacije. »Ta številka mora biti v bližini evropskega znaka za certificirano ekološko živilo ali hrano,« še pove Petermanova. V primeru, da se ekološka hrana prodaja na tržnici in ni v označeni embalaži, mora biti certifikat kmetije vedno na vidnem mestu. »Potrošniki se moramo zavedati, da je treba preučiti celotno deklaracijo, da se seznanimo z ekološkim izdelkom, včasih pa bi lahko tudi povprašali trgovca po njegovem certifikatu, kajti tudi trgovec, ki samo prodaja ekološke ali pa ekološke in konvencionalne izdelke, mora biti certificiran za to dejavnost.«

Naravna kozmetika?

Tako kot pri prehrani, se tudi v kozmetiki pojavljajo omenjene oznake, vendar komu dejansko lahko potrošniki zaupamo? »Kozmetični izdelek, ki nosi navedbo, da je »naraven« ali »ekološki«, mora imeti dokaz, da je to pojmovanje resnično,« znova opozarjajo predstavniki Zveze potrošnikov Slovenije. Resničnost pa se potrjuje le v sistemu certificiranja skladnosti izdelka po nekem standardu za ali naravno ali ekološko kozmetiko. Ekološki kozmetični izdelek mora biti v 95 odstotkih iz ekoloških sestavin, na suhi osnovi, ker voda ni pridelek, medtem pa ko navedba naraven pomeni samo, da v kozmetičnem izdelku ni sestavin, sintetiziranih iz petrokemične industrije, se pravi, da ne vsebuje nafte. Prav je, da vsak posameznik iz deklaracije na kozmetičnem izdelku preveri, ali je navedba naravno ali ekološko certificirana s strani neke neodvisne organizacije, ki ji lahko zaupa. »Slovenski certifikacijski organ – Inštitut za kontrolo in certifikacijo Univerze v Mariboru (IKC) tudi certificira kozmetični izdelek kot naraven in ima za to izdelan standard in akreditacijo svojega delovanja. Ob tem pa obstaja še nekaj standardov in normativov, ki niso zakonodajni tehnični predpisi za tako imenovano naravno in ekološko kozmetiko, kot so: NaTrue, Cosmos ter številni drugi standardi certifikacijskih organov, najstarejši v Evropi pa je britanski Soil Asssociation.« Proizvajalec kozmetike pri certifikacijski organizaciji podpiše pogodbo o nadzoru in kontroli in certifikaciji izdelka po določenih standardih. Na embalaži izdelka mora biti torej znak certifikacijske organizacije za kozmetiko. Navedbe, ki niso resnične, pa so nepoštena poslovna praksa podjetja, ki prodaja ali proizvaja. »Taka dejanja so prekrški in se kaznujejo,« še dodaja Marjana Peterman.

Nadzor in globe

»Nadzor označevanja ekoloških proizvodov se izvaja pri nosilcih živilske dejavnosti v vseh členih verige – nadzor skladnosti oznake. Preverja se lahko sistem označevanja nosilca živilske dejavnosti, ki proizvode označuje (proizvajalec ali distributer), prav tako se opravljajo pregledi pravilnosti oznak ekoloških proizvodov v prometu. Dodatno se v okviru rednega programa vzorčenja živil vzorčijo tudi ekološka živila in se opravijo analize na različne parametre varnosti in kakovosti,« izpostavlja predstavnik za odnose z javnostmi pri Upravi RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin Matjaž Emeršič in dodaja, da je bilo v letu 2014 vzetih skupno 198 vzorcev živil iz ekološke proizvodnje in opravljenih 55 pregledov, pri čemer so bile v šestih primerih ugotovljene nepravilnosti (11 odstotkov). V dveh primerih je bilo izrečeno opozorilo in v štirih so bile izdane odločbe. Globe za prekrške predpisuje Zakon o kmetijstvu, in sicer se z globo od 2000 do 10 000 evrov za prekršek kaznuje pravna oseba, če da v promet kmetijski pridelek ali živilo, ki ni v skladu s predpisanimi zahtevami ali ni označeno v skladu s predpisi. Za enak prekršek se samostojni podjetnik posameznik kaznuje z globo od 800 do 5000 evrov, odgovorna oseba pravne osebe ali odgovorna oseba samostojnega podjetnika posameznika ter posameznik ali posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost, pa z globo od 200 do 1000 evrov.

Eko oziroma bio gradnja?

»Bistvo trajnostne gradnje je v tem, da ne obstaja edino pravilna trajnostna gradnja, temveč je pristopov, ki pripeljejo do trajnostne gradnje, več,« meni pomočnik direktorja za tehnične zadeve z Zavoda za gradbeništvo Slovenije Friderik Knez. »Med drugim se je potrebno vprašati, kakšni bi morali biti materiali, uporabljeni v stavbi. Pri tem ne smemo pozabiti, da morajo predvsem izpolnjevati funkcionalne lastnosti. Biogeni material, pravilnejši izraz bi bil obnovljivi material, ne sme imeti funkcionalnih pomanjkljivosti samo zato, ker je »bio«. Ko so kriteriji funkcionalnosti izpolnjeni, pa se lahko materiali primerjajo po obnovljivosti.« Ob tem Knez še opozarja, da je izraz »bio materiali v stavbah« lahko cenena reklama. Bolje bi bilo, če bi govorili o trajnostnih materialih.

September 2015