Eno v Evropi najmanj znanih zelišč, s katerim pa se v zadnjem času stroka zelo veliko ukvarja, je gotovo novozelandska grmovnica horopito, nespremenjena že 65 milijonov let. Velja za najstarejšo cvetočo rastlino na planetu. Raste le v deževnem gozdu Nove Zelandije in je odvisna od okoljske vlage, kjer so padavine redne. Horopitovi barviti listi so zelo pekoči, zaradi česar se ga izogibajo žuželke in divjad.

Že Maori so ugotovili, da ima horopito blagodejno delovanje na občutljiv želodec in razburjeno črevesje. Rane so celili s prežvečenim horopitom, za lajšanje vnete kože so s prežvečeno rastlino oblagali prizadeta mesta, za blaženje zobobola so žvečili njegove liste …

Prvo znanstveno raziskavo, ki je potrdila delovanje pologodiala, sestavine horopita, na oviranje več vrst gliv (Candida albicans, Candida krusei, Candida utilis, Saccharomyces cerevisiae, Trycophytum), so opravili na Univerzi Canterburry (NZ) leta 1982. Do danes je bilo objavljenih vsaj 40 znanstvenih testov, ki so dokazali protiglivično in protibakterijsko delovanje sestavin horopita. Leta 2012 pa so na Univerzi Otago (NZ) potrdili oviranje virusa herpes 1.

Za mnoge rastline, npr. česen, čajevec, cimet, ameriški slamnik, olje origana, olje oljčnih listov, velja, da ovirajo bakterije in glivice, zlasti kandido. Znanstveno pa je bilo dokazano, da prav horopito ovira to nadlogo najmočneje in je obetavno sredstvo za nadziranje te sodobne nadloge.