Pred leti sva s sestrično sredi potovanja po Andaluziji na vsem lepem postali obsedeni z E-ji. Ne vem natanko, kako se je to zgodilo, a po obisku enega od tamkajšnjih supermarketov sva zgroženi ugotovili, koliko umetnih dodatkov vsebuje npr. navadna jabolčna pita s police. Ko postaneš pozoren tudi na okus živil z veliko aditivi, ga lahko sčasoma zelo dobro zaznaš in postane precej moteč, nekje vmes med nadležnim grenko-sladkim in kovinskim okusom. Sledilo je vneto proučevanje najbolj škodljivih aditivov v živilih, pravzaprav sva na daljavo vključili mojo sestro, da nama je iz Slovenije na kratko povzela študijo vseh možnih aditivov in nama poslala tiste najbolj grozeče. In tako sva si med drugim to potovanje zapomnili po zvestem preverjanju E-jev na embalaži vsakega živila, ki sva ga tisto poletje kupili in pojedli v Španiji.

Avtor: Vlasta Žvikart Zaveri, mag. farm., Lekarna Ljubljana

Pretiravanja so najbrž redkokdaj koristna, po drugi strani pa je prav, da se čim bolj izogibamo prevelikemu vnosu zdravju škodljivih sestavin v živilih in, če je le mogoče, užijemo čim več sveže, nepredelane hrane. Včasih se srečamo z vznemirljivimi novicami, ki panično opozarjajo, kako so aditivi v živilih glavni krivec za nastanek raka in drugih novodobnih bolezni ter kako se je treba izogniti prav slehernemu izmed njih. Seveda je to v današnji potrošniški družbi praktično nemogoče, saj je tako rekoč vsa hrana, ki jo kupimo v trgovini, hrana s tako ali drugače podaljšano obstojnostjo, in rakava obolenja niso zgolj posledica uživanja konzervansov in umetnih barvil. Je pa res, da v kombinaciji z nezdravim načinom življenja uživanje industrijsko predelane hrane sčasoma pripomore k nastanku takšnih in drugačnih bolezni.

Kaj sploh so aditivi v živilih?

To so snovi, ki jih živilom dodajajo zaradi tehnoloških in organoleptičnih vzrokov, in sicer v proizvodnji, pri predelavi, pripravi, obdelavi, pakiranju, transportu in hrambi. Dodajajo jih zaradi izboljšanja barve, vonja, okusa, konsistence in podaljšanja roka obstojnosti. Čim bolj so živila obdelana, več je v njih prisotnih aditivov. Zakonsko področje aditivov v živilih v Sloveniji ureja Pravilnik o aditivih za živila. Aditivi, ki se nahajajo v živilih, morajo biti na predpakiranem živilu označeni v skladu s Pravilnikom o splošnem označevanju predpakiranih živil. Naš predpis o označevanju živil, kakor tudi predpisi Evropske unije, določa, da mora biti vsak aditiv v živilu označen ali z imenom ali s posebno E-oznako. Glede na namembnost aditivov v živilu jih delimo v več skupin oz. kategorij, in sicer na: sladila, barvila, konzervanse, antioksidante, emulgatorje, sredstva za zgostitev, želirna sredstva, stabilizatorje, ojačevalce arome itd. Ker je seznam E-jev oz. dodatkov k živilom (celo tistih, ki bi utegnili škoditi našemu zdravju) predolg za ta prispevek, bomo v nadaljevanju navedli samo nekatere, in sicer tiste, ki veljajo za najbolj škodljive, in se jim je dobro, če je le mogoče, povsem izogniti.

Med sladili, ki jih živilom dodajajo z namenom zmanjšanja števila vnešenih kalorij, se poskušajmo izogibati aspartamu (E951), ciklamatu (E952) in saharinu (E954). Med barvili, ki jih živilom dodajajo z namenom, da bi bila videti privlačnejša ali pa ker naravne barve v živilih pogosto ne prenesejo tehnološke obdelave, pa si kot najbolj škodljiva zapomnimo: E102 (tartazin), E110 (oranžno FCF), E131 (modro V) in E132 (indigotin). Od vseh azo barvil naj bi tartazin povzročal največ alergij, v kombinaciji z benzojsko kislino (E210) pa tudi  hiperaktivnost pri otrocih. Tartazin najdemo v sladoledu, jogurtih, žvečilnih gumijih, marmeladah, različnih pijačah, pa tudi v nekaterih farmacevtskih oblikah (npr. kapsulah). Oranžno FCF naj bi prav tako povzročalo alergijske reakcije, želodčne težave, tumorje; podobno modro V in indigotin. Konzervansi so snovi, ki podaljšajo obstojnost živila tako, da ga ščitijo pred mikroorganizmi, antioksidanti pa pred oksidacijo. Med najbolj škodljivimi konzervansi velja omeniti kalijev in natrijev nitrit (E249, E250), nevarni pa so tudi nitrati (E251, E252), ki se v telesu lahko pretvorijo v nitrite. Naštete snovi uporablja predvsem mesnopredelovalna industrija, saj jih mesnim in ribjim izdelkom dodaja z namenom preprečevanja okužbe z mikroorganizmi, odgovorni pa so tudi za lepo rožnato barvo živil, ki jo ta obdržijo tudi po kuhanju. Antioksidanti, ki so v pretiranih količinah škodljivi našemu zdravju, so E310, E311 in E312 (propil galat, oktil galat in dodecil galat), škodijo lahko naši koži ali želodcu, pripisujejo pa jim tudi potencialno rakotvorne lastnosti. Ojačevalci arome oz. okusa so snovi, pogostokrat prisotne v juhah iz vrečk. Med njimi je najbolj zloglasen mononatrijev glutaminat (E621), podobna sta mu E620 (glutaminska kislina) in E622 (monokalijev glutaminat). V prevelikih količinah naj bi povzročali preveliko stimulacijo možganskih celic in s tem nevrotoksičnost (dokazane možganske poškodbe pri laboratorijskih živalih), odgovorni pa naj bi bili tudi za glavobol, žejo, hladen znoj, omotico, trebušne krče, motnje srčnega ritma. Med kemikalijami za izboljšanje moke velja omeniti kalijev bromat (E924), ki lahko v večjih količinah povzroča slabost, diarejo, celo raka pri poskusnih živalih. Pazimo torej, da tovrstnih živil ne uživamo prepogosto, poskušajmo pa se jih povsem izogniti, ko pripravljamo jedi našim otrokom.

Za vsak aditiv morajo biti dokazani faktorji varnosti in dovoljene količine aditivov v živilih so veliko nižje od maksimalnih dovoljenih mej. A kljub deljenim mnenjem strokovne javnosti velja, da je dolgotrajno uživanje aditivov, četudi v majhnih količinah, škodljivo. Kakorkoli že obsojamo industrijsko predelano hrano, dejstvo je, da se tudi industrija prilagaja potrebam sodobnega potrošnika, ki v vse večji stiski s časom posega po predelani in čim bolj nepokvarljivi hrani zapeljivih barv in vedno novih okusov, ki pa je žal dostikrat pravi strup za naš organizem.

Zanimivost 

Otroška prehrana je sicer sama po sebi dokaj strogo regulirana in v živilih za otroke so dovoljeni le nekateri aditivi, brez katerih tehnoloških postopkov ne bi bilo mogoče izvesti. Je pa po drugi strani res, da otroci dostikrat posežejo po živilih, ki po vsebnosti umetnih sladil, barvil in konzervansov ne spadajo med tista živila, primerna za otroke (npr. suhomesnati izdelki, gazirane pijače, sladoledi, bonboni, celo nekateri sadni jogurti).

Zanimivost

FDA (Food and Drug Administration) zagotavlja, da je uživanje neenergijskih sladil v skladu s priporočenimi dnevnimi vnosi varno tudi za nosečnice. Odsvetovano pa je uživanje saharina (ker lahko prehaja v placento in zaradi počasnega klirensa ostaja v tkivu fetusa), ciklamatov (ki s strani FDA niso bili potrjeni za varno uporabo pri nosečnicah) in aspartama (ki ga naj ne bi uživale nosečnice s fenilketonurijo).

Citati 

»Kljub deljenim mnenjem strokovne javnosti velja, da je dolgotrajno uživanje aditivov, četudi v majhnih količinah, škodljivo.«

Marec, 2010