Izguba teka marsikomu greni življenje. Vzroki so lahko različni, najpogosteje je to bolezen, bodisi telesna ali duševna. Tek lahko izgubimo tudi v dalj časa trajajočem stresnem obdobju ali ob žalovanju. Starše še posebno skrbi neješčnost pri otrocih, izguba teka pa tare predvsem bolnike in starostnike. Zdravniki poudarjajo, da čudežne formule za ponoven tek ni.

Avtorica: Maja Korošak

Kot je povedala Vesna Petkovič, dr. med., spec. pediatrije, iz Zdravstvenega doma Kranj je pri šolskih otrocih, tako kot tudi pri mlajših, poglavitni vzrok neješčnosti bolezenski. Lahko gre za akutno bakterijsko ali virusno infekcijo in podobno. Po zdravljenju bolezni neješčnost tudi izzveni. Kateri so še vzroki za manjši tek pri šolskih otrocih? »Šolarji lahko manj jedo tudi zaradi duševnih vzrokov (depresija, anoreksija), v tem primeru izguba teka in hujšanje lahko trajata precej dlje. Pri zdravih otrocih izguba teka po navadi ni večja težava. Recepta za izboljšanje teka ni. Lahko poskusimo s kakšnimi vitaminskimi dodatki (denimo B kompleks), vendar je najučinkoviteje zdraviti vzrok,« je še dejala dr. Petkovič.

Pri bolnikih z rakom

Po besedah Katje Kogovšek, dr. med., z Onkološkega inštituta v Ljubljani zdravniki po teku vedno povprašajo, kadar koli obravnavajo bolnike z rakom. »Izguba oziroma zmanjšanje teka je pogost sopojav pri bolnikih z rakom, zlasti pri rakih, ki izločajo t. i. tumorske faktorje, ki vplivajo na razvoj kaheksije.

Kaheksija je sindrom, pri katerem presnovne spremembe, po vsej verjetnosti jih povzroči kronično delovanje vnetnih dejavnikov, vodijo do shiranosti oziroma izgube telesne mase, ki se je ne more nadomestiti samo s prehrano. Izguba vključuje tako maščobe kot tudi pusto telesno maso (skeletno mišičnino) in tako vključuje klinične znake, kot so zmanjšanje telesne teže, atrofija mišic, oslabelost ter izguba teka.

»Stopnja kaheksije, ki se bo razvila, je odvisna od tipa tumorja oziroma raka, poprejšnjega stanja bolnika, zlasti v funkcionalnem smislu, ter pridruženih drugih kroničnih bolezni,« še pove dr. Kogovšek in doda, da ima anoreksija pri onkoloških bolnikih dva osnovna vzroka – eden je tumor, iz katerega se sproščajo faktorji, ki povzročajo anoreksijo. Drugi vzrok je sistemsko vnetje, ki se pojavi zaradi tumorskih faktorjev in kot posledica zdravljenja (obsevanja, kemoterapije, operacije).

»Bolnik z rakom, ki ima specifično terapijo ali pa je v paliativnem obdobju, bo imel anoreksijo. Tek ostane v določeni meri znižan lahko tudi še po ozdravljenju onkološke bolezni. Bolniki, ki prejemajo določene vrste kemoterapije oziroma jim obsevajo prebavila, imajo poleg neposrednega učinka na zmanjšanje teka težave še zaradi stranskih učinkov, kot so slabost, bruhanje, prezgodnja sitost, teža v želodcu, driska, napenjanje, spremenjena zaznava okusa,« še nadaljuje naša sogovornica.

Hrana je zdravilo

Splošno učinkovitega sredstva za spodbujanje teka ni, prav zaradi kompleksnih vzrokov za anoreksijo. Dr. Katja Kogovšek: »Pomembno je, da se o tem pogovarjamo: ambulantno, na oddelku pa tudi doma in spodbujamo večji vnos hranil in energije. Vsak dan, večkrat na dan. To je najučinkovitejši način za ohranjanje oziroma zvišanje hranilnega in energijskega vnosa pri bolnikih z anoreksijo.« Poudari še, da je hrana pri onkoloških bolnikih zdravilo.

»Zdravilo za presnovo, ki zagotavlja ustrezne energijske in hranilne podlage za celjenje, funkcionalno maso, imunske celice, prebavila in ostale vitalne organe. Ko bolnik z rakom in kaheksijo zaradi nezadostnega vnosa hranil in energije hujša, gre pri njem za t. i. stresno stradanje, ki vodi v hiter telesni propad in posledično lahko tudi v smrt. Shujšan bolnik se težje zdravi, več je sopojavov specifičnega zdravljenja, specifično zdravljenje je pri njem samo po sebi manj učinkovito.«

Pri starostnikih ima prehranjenost enako težo kot zdravila

Tudi pri starostnikih je prehrana izjemnega pomena. Po besedah prim. Darinke Klančar, spec. družinske medicine, ima pravilna prehranjenost starostnika enako težo kot vsa zdravila in drugi zdravstveni ukrepi. »Podhranjenost prispeva k večji obolevnosti, večjemu številu ponovnih sprejemov in slabši kakovosti življenja. Starostniki so prehransko posebej ogrožena skupina. Presnovne spremembe so odvisne od fizioloških sprememb, povezanih s starostjo, in se pogosto kažejo kot presnovne spremembe kahektičnega tipa – upad telesne teže.«

Bolezen je stres

Bolezen je za človeško telo stres, ki mu sledi celovit presnovni odziv. Kako se kaže ta odziv? »Poglavitne presnovne spremembe so povečanje bazalne presnove, razgradnja beljakovin, neodzivnost na insulin, zastajanje tekočin. Na presnovne spremembe posredno vplivata tudi izguba teka in otopelost zaradi učinka kemičnih dejavnikov.

Spremeni se potreba telesa po posameznih hranilih in uporaba hranil. Razvije se katabolno – razgraditveno stanje. Kadar to razgraditveno stanje traja dalj časa ali se razvija dlje zaradi napredovanja kroničnih bolezni, vodi v kronično razgradnjo telesa. Telesne celice namreč pri tem propadajo, organi se starajo, mišičje se razgrajuje in vse to vodi v podhranjeno stanje.«

Ker večji delež starostnikov boleha za več kroničnimi boleznimi, je ta proces prisoten pri večini starejših bolnikov. Zlasti je to očitno pri nepokretnih bolnikih, bolnikih z obolenjem centralnega živčevja, z demenco in pri bolnikih s presnovnimi boleznimi (sladkorna bolezen). Večina teh bolnikov je dejansko kahektičnih (izguba maščevja in mišične mase), pri mnogih pa je prisotna debelost, in sicer zaradi upada mišične mase in kopičenja maščevja.

Kako pomaga hrana?

Težko je reči, kaj je normalna prehrana starostnika, od posameznika do posameznika je različno. S prehransko podporo ne moremo preprečiti presnovnega odziva na stres (bolezen), lahko pa zaviramo njegov razvoj in zmanjšujemo neugodne spremembe. Ministrstvo za zdravje je s skupino strokovnjakov oblikovalo sodobna Priporočila za prehransko obravnavo bolnikov v bolnišnicah in domovih za starejše. Predstavljajo praktično orodje za delo zdravstvenih delavcev ter osebja, ki načrtuje prehrano v zdravstvenih ustanovah, omogočajo pa tudi smiselno uporabo v domovih za starejše občane.

Osnovna ideja je, da je treba najprej narediti prehransko oceno po omenjenih priporočilih, nato pa tem prilagoditi jedilnik. To je v bolnišnicah sicer izvedljivo (praviloma kratkotrajno bivanje), v domovih za starejše pa težje (večletno bivanje, menzni način prehranjevanja). Na domu je to praktično nemogoče, saj se nihče ne ukvarja z izdelavo ocene prehranjenosti starostnika, ki biva doma. Prehranjevalne navade starostnika je zelo težko spremeniti. Uvajanje kakovostnih beljakovin je poleg tega za mnoge starostnike finančno nedostopno, enako velja za kuhinje v domovih za starejše.

Kako povečati tek

Ali lahko starostniku pomagamo k boljšemu teku? Dr. Darinka Klančar: »Svojci starostnika si pogosto želijo, da bi zdravnik predpisal »vitamine«, ki bi tek povečali. Proces staranja pa je preveč kompleksen, da bi ga lahko popravili s tabletko.« Osnovno načelo je priprava obrokov iz kakovostnih polnovrednih živil. Pa tudi takrat ni zanesljivo, da bomo s tem preprečili napredovanje procesa izgube mišične oziroma telesne mase.

Pomembno pa je to pri bolnikih z debelostjo, za katere pogosto zmotno ocenijo, da potrebujejo redukcijo v prehrani. Tako jim manjšajo obroke, namesto da bi jih oplemenitili s sestavinami, ki jih njihovo telo potrebuje (npr. kakovostne beljakovine).

 Pri otrocih je najučinkovitejše zdraviti vzrok neješčnosti.

 Pomembno se je zavedati, da je hrana pri onkoloških bolnikih zdravilo.

 Osnovno načelo pri prehrani starostnikov je priprava obrokov iz kakovostnih polnovrednih živil.