Nekoč je bila vsa hrana naravna. Ko pa je prišel čas kemične industrije, industrijske pridelave in predelave živil, so naravna živila postala »žrtev« različnih kemičnih in tehnoloških manipulacij, katerih skupni namen je bil čim večji pridelek za čim večji zaslužek. To je postala naša običajna prehrana. V zadnjem času je vse več poskusov, da bi rešili naravno hrano.

Sanja Lončar je vodja projekta »Skupaj za zdravje človeka in narave«, urednica novic z enakim nazivom ter spletne strani www.zazdravje.net, na kateri lahko veliko izvemo o biološkem oziroma ekološkem pridelovanju hrane. Kot veliko izvedenko in prizadevno predavateljico o zdravi prehrani smo jo prosili, da nam pojasni osnovne pojme o bio prehrani.

Razlika med običajno in bio prehrano

»Na žalost smo hrano, pridelano s pomočjo kemije, v nenaravnih pogojih in predelano z velikim deležem sintetičnih dodatkov, imenovali običajno,« pojasnjuje Sanja Lončar in dodaja, da je naravno postalo nekaj neobičajnega.

»Pridelovalci živil, pridelanih brez umetnih gnojil, gensko spremenjenih organizmov in brez uporabe sintetičnih insekticidov, pestidicov in fungicidov, lahko zaprosijo za uradno preverjanje in s tem pridobijo pravico do uporabe oznak eko, bio in organic. To so z zakonom zaščiteni izrazi, ki pomenijo izpolnjevanje enakih kriterijev: pridelano brez kemije, brez uporabe hibridnih in gensko spremenjenih semen in predelano brez obsevanja, umetnih barvil, arom in spornih E-jev.«

Kriteriji za certifikate so zelo specifični. Več informacij o tem najdemo na spletni strani http://www.zazdravje.net. Pomembno je vedeti, da so prav vsa živila lahko pridelana brez uporabe kemije. »Izrazi domače, naravno, z bregov, dolin, v sožitju z naravo in podobno so le oblike promocije izdelkov. Njihova vsebina nima zveze z bio oznakami in potrošnik pred njimi ni zaščiten. Pogosto so uporabljeni le z namenom zavajanja potrošnikov,« poudarja Lončarjeva.

Naravnost zagotavljajo posebne oznake

Ob pogledu na eko izdelke nas lahko zmede število različnih oznak, vendar gre za enakovredne oznake certifikatov, pojasnjuje Lončarjeva. »Če je napisano bio, eko, organic ali iz certificirane ekološke pridelave in je ob tem navedena tudi številka kontrolne organizacije, smo lahko prepričani, da gre za enake evropske standarde. Ameriški standardi so bolj ohlapni – razen certifikata OTCO – in niso primerljivi z evropskimi. Bilo je nekaj poskusov, da bi se kriteriji omilili, vendar je Evropa ostala enotna in tega ni dopustila. Nekateri ponudniki, predvsem trgovine, uvajajo svoje trgovske blagovne znamke, katere le delno izpolnjujejo kriterije bio pridelave. Ponujajo na primer meso brez hormonov in antibiotikov ali jajca iz talne reje, vendar ne smejo napisati, da je ta izdelek bio. Pogosto nas zavajajo z imenom takšnih blagovnih znamk, ki v sebi nosijo besede npr. zdravo, naravno, eko+ in podobno. Zato je na vsakem resničnem bio izdelku oznaka uradne ustanove, ki je bila odgovorna za certifikacijo. V Sloveniji so tri, v tujini pa jih je veliko več. Najbolj razširjena kolektivna znamka za eko živila slovenskega porekla je znak Zveze združenj ekoloških kmetov Slovenije Biodar. Ta ima tudi svoje lastne standarde, ki so v določenih zahtevah strožji od slovenske in evropske zakonodaje. Znak Evropske unije za eko živila najdemo na vedno več eko živilih iz držav EU, vendar njegova uporaba ni obvezna.«

Ali je bio hrana res dražja?

Več kot polovica slovenskih kupcev meni, da so ekološka živila draga, vendar se dolgoročno račun izide, pravi Lončarjeva. »Posamezna živila so zares 30-50 % dražja, vendar ko preživite prvi šok, ugotovite, da eko življenje ni dražje od uporabe konvencionalnih izdelkov. Sadje in zelenjava vsebujeta vsaj za tretjino več vitaminov in toliko manj nitritov. Konvencionalni izdelki so navidezno cenejši, vendar so polni vode in hranilno prazni. Zato potrebujemo eko živil manj in ker so dlje časa obstojna, jih zavržemo manj. Običajno konča v smeteh skoraj četrtina sadja in zelenjave, kar ni majhen prihranek. Če upoštevamo še prihranek ob prehranskih dopolnilih in zdravilih, s katerimi odpravljamo posledice »poceni konvencionalne prehrane«, se račun izide.« 

Pomen uživanja bio prehrane

Sanja Lončar poudarja, da smo mi sami glavni »dobavitelj« gradbenega materiala za obnovo naših celic in zato odgovorni za svoje zdravje. »Če dovajamo celicam hidrogenizirane maščobe, sladkorje, belo moko in kopico kemičnih snovi, bodo celice postale vse slabše. Tudi organi, ki so iz njih sestavljeni, čez čas ne bodo več delovali normalno. Naša medicina bo temu nadela imena različnih diagnoz. Zakaj bi čakali, da zbolimo za rakom in šele takrat odkrili vpliv prehrane in začeli iskati zdrava živila?«

Po toči zvoniti je prepozno

Slovenci trenutno še pospešeno posnemamo najbolj nezdrave navade zahoda. Naravne hrane je v jedeh vse manj. Le okrog 15 % vsega, kar zaužijemo, je pridelano na naših tleh, pravi Lončarjeva in dodaja, da prihaja ostalo k nam kot del globalizacijske trgovine in je »pridelano neznano kje in na neznan način«. Proces ozaveščanja o pomenu bio prehrane tako pri nas le počasi narašča in tisti, ki si vzamejo čas, da sami pridelajo svojo hrano, so v veliki prednosti.

»Na žalost mnogi napačno menijo, da se to ne splača. Pa se! Ponavadi nas šele hude bolezni prisilijo k razmišljanju o pomenu zdrave prehrane. Naenkrat najdemo čas zase, za kuhanje, za odhod na tržnico ali obdelovanje lastnega koščka zemlje. Iskalcev naravnih rešitev je tako iz leta v leto več. Žal začnejo mnogi s spremembami prepozno, ko telo ne more več popraviti prevelike škode, ki smo jo naredili. V projektu »Skupaj za zdravje človeka in narave« si zato prizadevamo, da bi naravno postalo znova običajno in stojimo ob strani vsem, ki se odločijo stopiti po tej poti.«