Avtor: dr. Nataša Rijavec Klobučar, spec. zakonske in družinske terapije
Vsak otrok si slej ko prej želi na počitnice brez staršev. Če ne prej, ko bo najstnik. Dokazoval in morda celo izsiljeval bo na različne načine: s primerjanjem z drugimi, z jezikanjem o starokopitnežih, ki ne sledijo sodobnosti. Zakaj mu torej ne bi ponudili različnih možnosti, ki so za vas sprejemljive? Če želi počitnice preživeti sam ali v družbi prijateljev, preglejte tiste možnosti, ki so za vas dopustne. Poiščite organizirane oblike, kot so npr. kolonije, taborjenje. Naj otrok sam pobrska po spletu ali naj pregleda različne reklame v šoli ipd. Skupaj izberita tisto možnost, ki se obema zdi primerna. Tu je treba upoštevati otrokova zanimanja in ga ne siliti v počitnikovanje, ki mu ne ustreza. Zakaj bi otoka na vsak način vpisali v tečaj angleščine, če otroku ni do učenja tujih jezikov in bi se rajši celo poletje namakal v bližnji reki? Seveda pa ne popuščajte in ne dovolite tistega, kar je za vas nedopustno.
Da boste mirni, ko bo odšel vaš otrok na počitnice sam, se pozanimajte, kdo so odrasli spremljevalci otrok, kako je poskrbljeno za varnost, znance povprašajte o izkušnjah z določenim organizatorjem. Imate vso pravico izvedeti čim več informacij o potovanju in bivanju, zato se ne bojte, da boste preveč vsiljivi, saj gre za varnost vašega otroka!
Marsikateri otroci se radi odpravijo na počitnice s svojimi prijatelji in z njihovimi družinami. Tako ste lahko mirni za otrokovo varnost, saj ste prijateljeve starše zagotovo že spoznali, hkrati pa otroku omogočite korak v samostojnost. Pogajanja, ki so v teh dneh pred vami, predstavljajo dobro priložnost za krepitev medsebojnih odnosov, za učenje samostojnosti in prilagajanja.
V tujem, oddaljenem kraju, stran ob mame, očeta in najbližjih, se nehote pojavijo občutki razdraženosti, jokavosti, osamljenosti, negotovosti, ki jim pravimo domotožje. Čeprav je otrok na počitnicah skupaj s svojimi sošolci in prijatelji, s katerimi preživi tudi v domačem okolju proste popoldneve, ter z učitelji, vzgojitelji, ki so do njega prijazni in topli, otrok čuti, da mu manjkajo starši, bratje in sestre. Otrok pogreša tiste, ki jih ima rad. V tujem kraju, kjer običajne navade zamenjajo nove dogodivščine, se občutki izgubljenosti in negotovost le povečajo.
Otroci se bodo na različne načine prilagodili novemu okolju. Nekateri otroci bodo z navdušenjem preživeli vse dni na letovanju, drugi se bodo že od domačih težko poslovili in s cmokom v grlu sedli na avtobus, pri tretjih se bo bodo prvi znaki domotožja pokazali v prvih dneh bivanja v letovišču. Pomembno je, da otroku dovolimo pokazati domotožje. Če je otrok pri tabornikih, naj se pogovori s starejšimi taborniki, ki so imeli podobno izkušnjo. Vodje kolonij, taborov in letovanj so zelo odprti in znajo otroku prisluhniti in ga potolažiti. Otroku je lahko v pomoč tudi, če pokliče domov. Ni pa to pravilo. Še posebej takrat, ko so starši sami v stiski in strahu, kako je z otrokom, pa tega ne znajo ali ne zmorejo spregovoriti v svojem odnosu s partnerjem. Takrat ob otrokovem klicu nehote prebudijo še v otroku večje domotožje. Otroka morda začne skrbeti za starše in jih začne še bolj pogrešati.
Če roditelja zmoreta zadržati v sebi občutke, ki se prikradejo, ko otrok odide na počitnice sam, lahko tudi otroka neobremenjeno vprašata, kako se ima, kaj vse je počel, videl, doživel. In nikar otroku ne očitajte, da si je vendarle sam želel v kolonijo. Razumite ga v njegovih čustvih.
Mnogokrat se namreč zgodi, da so starši v večji stiski kot otroci, ki se med svojimi vrstniki hitro znajdejo, čeprav v drugem kraju, ob drugih odraslih ljudeh. In velikokrat starševski klici in morda celo nenapovedani obiski le spodbudijo občutke domotožja, ki se ob prvem počitnikovanju brez staršev radi prikradejo. Kaj je torej najboljše? Poklicati ali nepoklicati, ko nas tako zelo skrbi? Možnosti je veliko. Verjetno ste se že ob pogovoru z organizatorjem dogovorili, kako in na kakšen način boste izvedeli, kako so vaši otroci. Včasih celo po medijih slišimo sporočila staršem, da so otroci varno prispeli na mesto počitnikovanja. Ena izmed možnosti je, da otroku prepustite pobudo zato, da vas pokliče. Nikar ga s telefonskimi klici in sporočili ne posiljujte večkrat na dan. Vprašajte se, kako se počutite v tistem trenutku, ko začutite potrebo, da bi po eni uri spet poslali sporočilo. Kaj se z vami takrat dogaja? In zakaj se ne morete s partnerjem pogovoriti o teh občutjih? In ko vas prime, da bi se kar odpravili na nenapovedan obisk v letovišče, pomislite, kako bi se vi kot otrok počutili, če bi sredi čudovitega poletnega dopoldneva, ko ravno čofotate s prijatelji po vodi, pridrvela vaša starša in vas stiskala v objem? Razlika seveda je, ali vas otrok pokliče in želi domov, ker ga daje domotožje, takrat se ne obirajte, temveč pohitite ponj, drugače pa je v primerih, ko je v resnici nam hudo, otrok pa na morju brezskrbno uživa.
Ko odide otrok sam na počitnice, ostanejo starši sami. Večkrat se zgodi, da so starši tisti, ki se nelagodno počutijo. Ne da jih je strah za otroka, temveč čutijo neko praznino, negotovost, stisko. Vprašajte se, ali sta pripravljena pustiti otroka v samostojnost? Počitnice so zagotovo velika priložnost za otrokov razvoj. Počitnice, ki so organizirane, kjer je poskrbljeno za varnost in kjer odrasla oseba skrbi zanj – torej je zaskrbljenost nepotrebna. Koliko pa je v tem najinega strahu? Še posebej, če se je prej vse vrtelo okrog otroka. Kako pa bova midva preživela teh deset dni? Koliko je meni kot mami nelagodno, da bo moj otrok stran od mene, kako negotovo se počutim jaz, ker ga puščam v svet? In kje sem jaz kot oče ujet v ženinih solzah, ko pospremi otroka prvič na pot? Kaj lahko jaz kot oče dam temu otroku, ko pakirava kovčke za prvo potovanje? Mu lahko dam varnost, zaupanje in trdnost, da bo zmogel sam preživeti teden dni sam (a vendar ne osamljen) v družbi vrstnikov, prijateljev in vzgojiteljev? Bova morda midva kar naenkrat osamljena, ko ne bo običajnega vreščanja okrog hiše, pa čeprav le za nekaj dni?
Seveda pa je utrip počitniških dni odvisen od naših odnosov. Kaj pomenijo otroku prosti dnevi ali letovanje v najdražjem hotelu, če pa v njem ni prostora za veselje, razposajenost in brezskrbnost. Med dopustniškim časom je gotovo veliko priložnosti, da se obrnemo drug k drugemu in počnemo vse tisto, za kar nam med letom zmanjkuje časa. Pa če so to prijetni sprehodi v naravi ali skupno prebiranje literature. Včasih je dovolj le malo domišljije, pristnega objema in malo več sproščenosti, da nam je lepo.
Junij, 2012