Učinek alkoholnih pijač (krajše: alkohola) največkrat povežemo najprej s posledicami delovanja na centralni živčni sistem ter s tem na svoje razmišljanje in vedenjske vzorce. O tem je pisal dr. Marko Pišljar, dr. med., v letošnji marčevski številki revije ABC zdravja. Odgovorna spojina za tovrstno delovanje je v alkoholnih pijačah etanol, ki ima zaradi svojih kemičnih lastnosti sposobnost prodreti v vsako človeško celico. Učinki uživanja alkoholnih pijač so zato opazni povsod v telesu, tako akutno (neposredno oz. v kratkem času po pitju), kakor tudi zaradi kroničnega uživanja alkohola.

Avtorica: mag. Mirjana Radovanović, dr. med., spec. psihiatrije, Enota za zdravljenje odvisnosti od alkohola Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana

Alkohol je marsikdaj vzrok za težave z zdravjem in vzrok za obisk izbranega zdravnika ali specialista, vendar pa na žalost posledice pretiranega uživanja alkohola marsikdaj niso prepoznane. To velja za mnoge težave s prebavnimi organi, kot so denimo povečana in zamaščena jetra ter ciroza, preveč kisline, rana na želodcu ali dvanajstniku, nekatere oblike raka (dojka, grlo, požiralnik), metabolne motnje zaradi pomanjkanja določenih vitaminov. Alkohol povzroča obliko bolezni srčne mišice in neredni srčni ritem ali spremeni žilje, viša krvni tlak. Prav tako prispeva k nastanku osteoporoze, sladkorne bolezni tipa 2, spremeni odpornost in zviša tveganje za okužbe, povzroča impotenco in neplodnost.

Otroci in mladostniki

Poznavanje učinkov alkohola na telo in dušo je pomembno tudi v luči življenjskega cikla ljudi. Pri otrocih in mladostnikih, ki še niso dokončali telesnega in duševnega razvoja, pitje alkohola pomeni zastoj v razvojnem procesu. Intenzivnost posledic je neposredno odvisna od kumulativnih količin alkohola skozi čas in od starosti ob začetku uživanja alkohola. Zgodnejše ko je pitje, težje so lahko posledice. Spremembe so opazne na področju spoznavnih funkcij, pozornosti, sposobnosti odgovornega odločanja, učenja.

Starostniki

Na drugi strani življenjskega cikla so starostniki. Procesi normalnega staranja spremenijo sposobnost jeter za razgradnjo alkohola. Hkrati pa starost prinese tudi druge kronične težave z zdravjem, denimo arterijsko hipertenzijo, zaradi katerih mora marsikateri starostnik vsakodnevno jemati zdravila. Alkohol ima zato težje posledice že pri manjših količinah, kot to velja za zdrave odrasle osebe. Ob tem znižuje ali izniči učinek zdravil, lahko pa povzroči nevarne interakcije z zdravili.

Ženske v rodni dobi

Pomembna skupina so tudi ženske v rodni dobi. Materino pitje v nosečnosti pomeni, da del zaužitega alkohola brez težav preide skozi posteljico in doseže plod. Ker slednji ne zmore predelati alkohola, so koncentracije višje kot v materini krvi, prav tako alkohol lahko prepreči dotok kisika in hranilnih snovi v pomembne organe. To se lahko zgodi v zelo zgodnji fazi nosečnosti, ko ženska morda še niti ne ve, da je zanosila. Več ko mama pije v nosečnosti, večje so posledice za otroka. Spremembe po rojstvu so na otroku lahko komaj opazne ali pa zelo hude, govorimo o fetalnem alkoholnem spektru motenj in najtežja med njimi je fetalni alkoholni sindrom, pri katerem lahko nastanejo težave z vidom, sluhom, ohranjanjem in usmerjanjem pozornosti, učne težave ali težave v komunikaciji. Tak otrok je lahko slabše intelektualno opremljen, ima upočasnjen razvoj na področju reševanja problemov, odločanja, socialnih veščin; je lahko motorično hiperaktiven; je manjše rasti in teže, z manjšo glavo; lahko ima težave s srcem, ledvicami, koordinacijo, gibanjem. Pojavlja se lahko cel spekter težav – od blagih do zelo hudih. Načrtovanje otroka naj bo spodbuda bodoči materi in bodočemu očetu, da vsaj pol leta pred načrtovano nosečnostjo vzpostavita zdrav življenjski slog brez alkohola in drugih drog.

Za razumevanje posledic alkohola na posameznika in na družbo v celoti pa je pomembna še ena skupina ljudi, to so svojci oseb s težavami zaradi pitja alkohola. Tvegano pitje in zasvojenost z alkoholom povzročata številna neprilagojena vedenja, kamor sodijo tudi zanemarjanje življenjskih funkcij, nespoštovanje dogovorov, tvegano vedenje v spolnosti, najrazličnejše oblike nasilja, vožnjo motornih vozil pod vplivom alkohola. Našteto vpliva na vse tiste, ki so pivcu najbližji, torej svojce (starši, zakonci in otroci ter drugi družinski člani), a tudi na prijatelje in sodelavce. Svojci so prizadeti, razočarani ali jezni, sčasoma pa zbolijo za motnjami anksiozno-depresivnega spektra, sami postanejo zasvojeni z alkoholom ali drugimi drogami, zaradi stalnega stresa lahko zbolijo tudi telesno.

Pri odločanju za ali proti pitju je smiselno upoštevati vse navedeno in pretehtati lastno tveganje. Zdravniki pa moramo vedno povprašati o rabi alkohola in o učinkih alkohola na težave, zaradi katerih je oseba prišla do nas.

Uporaba zdravil pri obravnavi težav zaradi uživanja alkohola

Marsikdaj me pacienti vprašajo, kako je s tem, da po eni strani zdravimo zasvojenost od zdravil, alkohola in drugih drog, po drugi strani pa želimo, da pacienti jemljejo zdravila.

Pri osebah z zasvojenostjo si z zdravili pomagamo, kadar je treba preprečevati zaplete odtegnitve, zmanjševati hudo in po občutku neutolažljivo potrebo po omami (angleško craving) ter lajšati kronične, nepopravljive (ireverzibilne) posledice odvisnosti in zdraviti sočasne duševne ali telesne bolezni. Pri nekaterih pacientih, ki še ne zmorejo vstopa v program zdravljenja odvisnosti ali ne zmorejo obdržati stabilne abstinence, uporabimo zdravila kot podporno terapijo po principu zmanjševanja škode zaradi uživanja alkohola.

Upoštevati pa je treba nekatere posebnosti zdravil, ki jih narekuje prisotnost odvisnosti:

– biti morajo varna za jemanje in se dobro kombinirati z zdravili za telesne bolezni,

– ne smejo imeti sama na sebi potenciala za nastanek odvisnosti,

– primerna morajo biti za dolgotrajno redno jemanje, vsaj eno leto ali več,

– režim jemanja naj bo čim preprostejši in primeren tudi za paciente z blagimi spoznavnimi/spominskimi motnjami.

Našteto dvigne verjetnost rednega jemanja zdravil v skladu z navodili, ki jih dobijo pacienti ob predpisu zdravila. Učinki zdravil so še ugodnejši, kadar se predpišejo pacientom, ki so vzpostavili abstinenco od alkohola in so vključeni v program zdravljenja oziroma rehabilitacije.

Po odtegnitvi alkohola so klinične slike zelo različne. Nekatere osebe nimajo nobenih simptomov niti znakov, nekatere imajo blag odtegnitveni sindrom, nekatere bolj intenzivnega, pri nekaterih pomeni oblika abstinenčnega sindroma urgentno stanje. Zdravila imajo torej za cilj preprečiti hude oblike odtegnitvenega sindroma, ki so lahko življenjsko ogrožajoče. Izbor zdravila je odvisen od podatkov, ki jih o pacientih imamo.

Za pomoč pri vzdrževanju abstinence in preprečevanje t. i. ‘cravinga’ imamo naltrekson. V procesu preverjanja resnosti bolezni odvisnosti in njenih posledic ter motivacije za ustrezno zdravljenje bolezni nam lahko pomaga nalmefen, ki pri pacientih s pitjem na način, ki je zelo tvegan za zdravje, zmanjša količino zaužitega alkohola in število pivskih dni. Na ta način spodbudi tudi izboljšanje spoznavnih sposobnosti in pomaga k ustrezni odločitvi v zvezi z zdravljenjem.

Nekatere posledice pretiranega uživanja alkohola po prekinitvi pitja minejo, nekatere pa so nepopravljivi »ostanek« odvisnosti (rezidualne motnje) na področju spoznavnih funkcij ali urejanja razpoloženja ali doživljanja realnosti (psihotična motnja). Vzpostavitev abstinence je nujen »tehnični« pogoj za uspešno obravnavo naštetih motenj. Osnovna pravila farmakološkega zdravljenja so enaka, kot če bi šlo za te vrste motnjo, ki ni povezana z rabo alkohola.

Farmakoterapija sočasnih duševnih motenj

Večinoma motnje lahko uvrstimo v eno od naslednjih skupin: anksiozne in depresivne motnje (afektivne motnje), psihotične motnje (predvsem iz shizofrenskega kroga, a tudi druge) in osebnostne motnje, predvsem tiste, pri katerih je izražena impulzivna komponenta, ali pa je prav zaradi osebnostnih potez oseba slabše opremljena za ustrezno soočanje in obvladovanje že običajnih življenjskih stresorjev.

Pomirjeval (benzodiazepinov in sorodnih snovi) naj ne bi uporabljali pri osebah s katero koli odvisnostjo, saj imajo sama na sebi potencial za nastanek zasvojenosti. Smiselna so le v nekaterih življenjsko ogrožajočih primerih. Večina antidepresivov je registrirana za zdravljenje obojih, depresivnih in anksioznih motenj. Pri nekaterih izkoriščamo tudi njihov sedativni stranski učinek, ki pomaga urediti ritem spanja. Novejši antipsihotiki so že v nižjih odmerkih stabilizatorji razpoloženja (predvsem risperidon in kvetiapin, tudi olanzapin) in varni anksiolitiki ter pomagajo obvladovati impulzivnost pri pacientih, ki nimajo psihotične motnje. Antiepileptiki pomagajo ščititi možgane pred ponovitvami epileptičnih napadov in so hkrati stabilizatorji razpoloženja, lahko zmanjšujejo t. i. ‘craving’ ali izboljšajo kontrolo impulzov.

Večinoma je naloga zdravil, da najprej popravijo neko nastalo neravnovesje v prenašanju informacij med možganskimi celicami in njegove posledice. Druga naloga zdravil pa je utrditi nastalo dobro stanje. To v praksi pomeni, da je treba jemati zdravila dovolj dolgo, da do tega procesa utrditve sploh lahko pride. Nastanejo namreč nove, drugačne poti v možganih, po katerih tečejo informacije na nov način in s tem se zmanjša tveganje za ponovitev težav. Ta čas je najmanj eno leto od takrat, ko pacient pri sebi oceni, da je v dobrem duševnem stanju.

Junij 2017