Milijoni debelih ljudi po svetu so ugotovili, da sami niso dovolj uspešni v boju pri izgubljanju odvečnih kilogramov s prehrano, telesno aktivnostjo in farmakološkimi metodami. Pogosto leta neuspešnih diet spremenijo presnovo, zaradi česar je zniževanje telesne teže še težje. Pri večini ljudi s klinično hudo debelostjo se je samo operacija izkazala za učinkovito na dolgi rok. Z napredkom kirurških metod, izobraževanjem bolnikov in učinkovitih sistemov za podporo vedno več ljudi razmišlja o operaciji kot možnosti za izgubo odvečnih kilogramov. Zmanjšanje prostornine želodca in vstavljanje prilagodljivega obroča okrog želodca pri nas izvajajo v Univerzitetnem kliničnem centru v Ljubljani ter v Splošni bolnišnici Slovenj Gradec.

Zgodovina bariatrične kirurgije

Kirurški postopki za zdravljenje debelosti se strokovno imenujejo metabolna ali bariatrična kirurgija. Ime izhaja iz grške besede »baros« (teža) in »iatrikos« (medicina). Zgodovina prvih začetkov bariatrične kirurgije sega v leto 1954, ko so izvedli prvo povezavo zgornjega in spodnjega črevesa, ki je zaobšla velik del tankega črevesa, kjer poteka  večji del absorbcije hranil v kri. Zaužita hrana se zato ni mogla akumulirati v telo. Stranskih učinkov bariatričnih postopkov je bilo z napredkom tehnike in novimi raziskavami vse manj. Leta 1990 je bila predstavljena metoda vstavitve želodčnega pasu, ki je vplivala predvsem na volumski vnos hrane. Velika novost pa je bila uvedba minimalno invazivne tehnike v postopek bariatrične kirurgije, t. i. laparoskopsko zdravljenje, ki ne zahteva odprte operacije in je za okrevanje bolnikov mnogo prijetnejša.

Kdo je primeren za kirurško zdravljenje debelosti?

Za uspeh bariatrične kirurgije zdravljenja debelosti je potrebna skrbna izbira bolnika. Ameriško združenje za bariatrično kirurgijo je leta 1991 izdalo smernice za izbiro bolnika, ki je primeren za bariatrični postopek:

– odrasli z ITM* > 40 kg/m² brez pridruženih bolezni,

– odrasli z ITM 35,0–39,9 kg/m² z vsaj eno resno pridruženo boleznijo**,

– odrasli z ITM > 30 kg/m² in več pridruženimi boleznimi,

– odrasli s sladkorno boleznijo tipa 1 z ITM > 32 kg/m².

Dodatna temeljna merila, ki jih je treba upoštevati, so motiviranost in razumevanje bolnika, odsotnost duševnih bolezni in starost bolnika, ki je večja od 14 in manjša od 60 let.

Mehanizem izgube teže in vrste bariatričnih postopkov

Postopki bariatrične kirurgije vplivajo na izgubo telesne teže preko dveh osnovnih mehanizmov – malabsorbcije in restrikcije. Restriktivni posegi omejujejo kalorični energijski vnos z zmanjšanjem kapacitete želodčnega rezervoarja preko volumskega zmanjšanja želodca ali z vstavitvijo prilagodljivega pasu okrog želodca. Malabsorbcijski posegi zmanjšajo absorbcijo hranil s skrajšanjem dolžine tankega črevesa, kjer poteka večji del absorbcije. Ti postopki imajo največ stranskih učinkov, saj povzročajo pomanjkanje številnih mikroelementov, ki so nujno potrebni za normalno delovanje telesa in proteinsko stradanje.

Bariatrične postopke razdelimo v tri skupine:

– restrikcijski posegi (gastroplastika z obročem, zažetje želodca s prilagodljivim obročem in vzdolžna gastrektomija),

– malabsorbcijski (jejunoilealni obvod, biliopankreatični obvod),

– kombinirani restrikcijsko-malabsorbcijski (želodčni obvod po Rouxu s standardno dolgo ali daljšo vijugo jejunuma).

Obsežna multidisciplinarna obravnava

Bariatrična kirurgija vključuje obsežno predoperativno oceno bolnika in načrt zdravljenja po operaciji, ki zahteva prilagojen prehranjevalni režim in vedenjsko terapijo. Bariatrična kirurgija je uspešna metoda zdravljenja debelosti, a zahteva multidisciplinarni pristop. Poleg kirurga odločajo o indikacijah še endokrinolog, gastroenterolog in psiholog. V kasnejšem spremljanju pa imata pomembno vlogo tudi dietetik in osebni zdravnik. Prednost timskega pristopa je pomoč pacientu pri dolgoročni, doživljenjski spremembi življenjskega sloga in posledični uspeh pri izgubi telesne teže in drugih pridruženih bolezni, ki jih povzroča debelost.

Sprememba življenjskega sloga po operaciji

Po operaciji je treba slediti strogemu prehranjevalnemu režimu, da se telo prilagodi novemu stanju ter da preprečimo nepričakovane zaplete. Bolniki po operaciji šest tednov uživajo samo tekočo hrano, temu obdobju sledita dva tedna prehranjevanja s kašasto hrano, nato pa preidejo na normalno hrano v zelo majhnih količinah, ki ne smejo preseči 250 ml.

Učinki bariatričnega zdravljenja

V prvem letu po bariatrični operaciji bolniki izgubijo do 40 kg. Poleg izgube teže so kolateralni učinki izjemni, saj se z znižanjem telesne teže izboljšajo ali popolno ozdravijo tudi bolezni, ki so nastale zaradi debelosti: zvišan krvni tlak, sladkorna bolezen, hiperlipidemija, motnje gibanja in motnje spanja. Izboljšanje človekovega počutja, samopodobe in kvalitete življenja je stimulativno in zagotavlja dolgoročen uspeh.

Januar 2015