Eno izmed srečanj Šole zdravega hujšanja, ki jo izvaja Izobraževalni center iz Škofje Loke je bilo namenjeno osvetlitvi vplivov prekomerne in pa prenizke telesne teže na zdravje ljudi. Predavanje je vodila Kristina Potočnik, dr. med., ki je predstavila obe plati, vendar je dala poudarek prekomerni telesni teži in njenim posledicam za zdravje, nastanku debelosti, pa tudi zdravljenju le-te.

Avtor: Klavdija Škrbo Karabegović

Prekomerna prehranjenost ter nedohranjenost

Prehranjenost izražamo z indeksom telesne mase (ITM). Le-tega dobimo, če telesno maso posameznika v kilogramih delimo s kvadratom njegove višine v metrih. Ljudje z ITM nad 25 so prekomerno prehranjeni, tisti, ki imajo ITM pod 18,5, pa so nedohranjeni. Ločimo periferno debelost (»ženska« debelost oz. debelost v obliki hruške) in centralno debelost (»moška« oz. debelost v obliki jabolka). Pri periferni debelosti se maščobne obloge nabirajo večinoma okoli bokov in na stegnih, pri centralni pa okrog pasu in okrog notranjih organov v trebuhu.

Poleg prekomerne telesne teže pa imajo pogubne posledice za zdravje tudi motnje hranjenja, ki vodijo do nedohranjenosti oz. prenizke telesne teže. Motnje hranjenja so najpogostejše pri mladostnicah, pojavljajo pa se v vseh starostnih skupinah in pri obeh spolih. Najpogostejši sta anorexia nervosa, pri kateri gre predvsem za zavračanje hrane, ter bulimia, pri kateri se izmenjujejo obdobja prenažiranja in stradanja, pogosto pa tudi bruhanje po prekomernem obroku hrane. Stradanje povzroča v prvi vrsti oslabelost, motnje v presnovi beljakovin in maščob, lahko pa pripelje tudi do smrti zaradi odpovedi srca.

Nastanek debelosti

»Prehranjenost ljudi v normalnih življenjskih razmerah je v 70 % genetsko pogojena. Navadna debelost je poligenska bolezen, kar pomeni, da na njeno dedovanje vplivajo številni geni, katerih vpliv se med seboj prepleta. Poudariti velja, da se podeduje nagnjenost k debelosti, od dejavnikov okolja pa je odvisno, ali se bo debelost razvila ali ne,« je razložila Potočnikova. Med vplive okolja prištevamo prehranske navade, privzgojene navade glede telesne aktivnosti, pomanjkljivo osveščenost in pogosto tudi nižji socialno-ekonomski status.

Posledice prekomerne telesne teže za zdravje

Kot posledice prekomerne prehranjenosti je Potočnikova navedla večjo obolevnost in umrljivost, slabo samopodobo, slabšo kakovost življenja, hkrati pa je dodala, da je breme za zdravstveno blagajno, ki ga nalagajo posledice prekomerne teže, veliko in se iz leta v leto povečuje.

Prekomerna telesna teža je dejavnik tveganja za srčno-žilne bolezni in poveča pojavljanje povišanega arterijskega tlaka, sladkorne bolezni tipa 2, nekaterih vrst raka, žolčnih kamnov, motenj dihanja med spanjem, obrabe velikih sklepov, hipertrofije (»povečanja«) srčne mišice in srčnega popuščanja.

»Boj s kilogrami«

V zdravljenju prekomerne telesne teže je na prvem mestu sprememba življenjskega sloga. Le-ta namreč na začetku pomaga do cilja, kasneje, ko so kratkoročni cilji doseganja nižje telesne teže doseženi, pa skrbi za ohranitev dosežene telesne teže. Pomembno vlogo v preprečevanju in zdravljenju debelosti ima tudi zdrava prehrana z veliko količino vlaknin, ki jo sestavlja več manjših dnevnih obrokov. Naslednji pomemben korak v zdravljenju debelosti pa je telesna dejavnost.

»Najtežje ni shujšati, ampak doseženo težo vzdrževati in zdrav način življenja tudi ohraniti v bodoče. Zato si je treba postaviti realen cilj, kajti če posamezniku uspe shujšati, nato pa se vrne na svoj prejšnji stil življenja in ponovno pridobi izgubljene kilograme, ni s tem za svoj organizem naredil nobene koristi. Še več, stalna nihanja telesne teže so za telo verjetno celo bolj škodljiva kot stalna prekomerna telesna teža,« je razložila Potočnikova in pohvalila udeleženke Šole zdravega hujšanja: »Način hujšanja, ki ste si ga zadale ve, je pravilen. Poudarek je na zdravem načinu življenja, vzporedno s tem pa se bo znižala tudi telesna teža.«

Zdravljenje z zdravili

»Pomembno je poudariti, da zdravljenje z zdravili ni čudežna rešitev in da tu nikakor ne govorimo o čudežnih tabletkah, ki bi posamezniku omogočale izgubo telesne teže ob ohranitvi nezdravega stila življenja. Zdravljenje z zdravili je le pomoč, ki pacientom lahko pomaga v prvih mesecih hujšanja in nikakor ne nadomesti gibanja in zdrave prehrane. Ta dva predpogoja morata biti zagotovljena vedno, kadar se odločamo za zdravljenje z zdravili. Natančno je treba pretehtati tveganja in koristi,« je razložila Kristina Potočnik.

Za zdravljenje debelosti sta na voljo dve vrsti zdravil: tista, ki delujejo na centralni živčni sistem, in tista, ki delujejo lokalno, na zaužite maščobe v prebavnem traktu. Predstavnik prve skupine je sibutramin, ki deluje na ravni centralnega živčnega sistema. Sibutramin je zaviralec apetita, ki deluje tako, da zmanjšuje količino prenašalcev signala za lakoto v možganih, zato se poveča občutek sitosti. Vpliva tudi na proizvajanje toplote, ki je velik porabnik energije v telesu. Orlistat pa je predstavnik lokalno delujočih zdravil. Zdravilo namreč ne vstopa v krvni obtok in ne vpliva na center za uravnavanje teka v možganih, marveč deluje v prebavilih, in sicer tako, da zavre razgradnjo zaužitih maščob za približno 30 %.

Kirurško zdravljenje oz. bariatrični posegi

Ob predstavitvi tega načina zdravljenja debelosti je Potočnikova poudarila: »Kirurško zdravljenje debelosti je skrajni ukrep, za katerega se odločamo le, ko so izčrpane vse druge možnosti in je bilo večkratno zdravljenje z drugimi načini neuspešno. To zdravljenje ima lahko drastične posledice na kakovost življenja posameznika, zato je potrebno natančno pretehtati med prednostmi in slabostmi, ki jih ta oblika zdravljenja prinaša.«

Bariatrične kirurške posege razdelimo v tri skupine: restriktivni operacijski posegi (zmanjšanje prostornine želodca), primarno malabsorpcijski posegi (zmanjšanje površine, na kateri se hranila in z njimi kalorije vsrkavajo v kri) ter kombinirani restriktivno-malabsorpcijski posegi (kombinacija obeh).

Junij, 2008