Debelost je kronična bolezen. Pridobiva razsežnost pandemije in zato postaja velik družbeno-ekonomski in zdravstveni problem. Število prekomerno prehranjenih in debelih ljudi iz leta v leto narašča. Od leta 1980 se je število debelih podvojilo. Leta 2008 je bilo na svetu prekomerno prehranjenih več kot 1,4 bilijona odraslih, starejših od 20 let. V Sloveniji je 54 % odraslih v starostnem obdobju od 25 do 64 let čezmerno prehranjenih, 15 % vseh oseb je debelih, skupaj jih ima 69 % preveliko telesno maso. Zaskrbljujoč je podatek iz leta 2013, da je na svetu 42 milijonov otrok, mlajših od 5 let, pretežkih. Analiza, opravljena na osnovi podatkov iz športno-vzgojnih kartonov od leta 1991 do leta 2006, je pokazala kar 40-odstotni porast prekomerne telesne teže pri slovenskih dečkih, starih med 7 in 18 let. Delež prekomerno težkih dečkov v tem obdobju se je povečal s 13,5 % na 18,8 %, delež debelih pa se je povečal z 2,8 % na 6,1 %. Ta trend je opazen tudi do leta 2012.

Oblike maščobnega tkiva

Večina zaužite maščobe se v telesu shranjuje v dveh oblikah, kot visceralna maščoba ali v obliki podkožnega maščevja. Glavna sestavina maščobnega tkiva pri obeh zgoraj omenjenih oblikah so celice, imenovane adipociti. Visceralni in podkožni adipociti se razlikujejo po učinkih, ki jih bodo povzročili na posameznikovo zdravje. Podkožna maščoba se nahaja pod kožo in med skeletnimi mišicami, medtem ko maščobno tkivo, ki se nahaja med telesnimi organi in v organih, pripada visceralnemu maščevju. Zato podkožno maščobo najlažje opazimo na udih, visceralna pa se nahaja centralno v obliki trebušnega pasu.

Značilnosti maščobnih celic pri visceralni debelosti

Glavna razlika maščobnih celic pri obeh tipih debelosti so presnovne značilnosti adipocitov. Adipociti pri visceralni debelosti so veliki in presnovno zelo aktivni. Sproščajo proste maščobne kisline in snovi, ki povzročajo odpornost na inzulin v mišicah in jetrih, kar posledično vodi v sladkorno bolezen. Poleg tega je v njih povečana aktivnost encimov, ki pomagajo pri tvorbi aktivne oblike hormona kortizola, ta pa spodbuja nastajanje novih adipocitov in s tem še večje kopičenje maščobe okrog trebušnih organov. Maščobno tkivo pri ljudeh z visceralno debelostjo bi zaradi zgoraj omenjenih lastnosti lahko imenovali endokrina tovarna.

Tipi postave oziroma debelosti

Glede na razporeditev maščobnega tkiva lahko telesne postave delimo v dva tipa: hruškasti tip (genoidni ali periferni), ki je značilen za mlade ženske in pri katerem se maščoba kopiči predvsem v podkožju, in tip jabolka (androidni ali centralni), ki je značilen za moške in ženske po menopavzi, pri katerem prevladuje kopičenje visceralne maščobe v trebuhu in prsnem košu okrog notranjih organov in tudi v njih. Ločimo ju na pogled, objektivno pa lahko tip debelosti opredelimo z merjenjem obsega pasu in izračunom indeksa telesne mase.

Definicija debelosti

Meja, ki opredeljuje debelost, je širina okrog pasu, večja od 80 cm pri ženskah in večja od 94 cm pri moških. Glede na indeks telesne mase (*ITM) pa lahko razdelimo stanje prehranjenosti v več skupin: prenizka telesna teža (ITM < 18 kg/m²), optimalna telesna teža (ITM 18–25 kg/m²), prekomerna telesna teža (ITM 25–30 kg/m²), debelost (ITM > 30 kg/m²) in morbidna debelost (ITM > 40 kg/m²).

*ITM = masa (kg) / višina (m)²

Razlogi za nastanek debelosti

Teorij o nastanku debelosti je veliko in prav tako vzrokov za njen nastanek. Na splošno pa  velja, da je osnovni vzrok neravnovesje med zaužito in porabljeno energijo in je tesno povezan z nepravilno prehrano in nezadostno telesno dejavnostjo. Večinoma zajec tiči v prehrani, ki je bodisi količinsko preobilna, bodisi nepravilna po sestavi (enostavni ogljikovi hidrati, maščobe). Tehnološki napredek omogoča in prisili ljudi, da se na delovnem mestu in doma vse manj gibajo. Preživljanje prostega časa za računalnikom namesto v naravi. V službo se peljemo z avtomobilom, namesto da uporabljamo kolo ali se sprehodimo peš. Informacije posredujemo preko mobilnih telefonov ali preko spleta in ne osebno, tako kot so to prakticirali naši stari starši in generacije pred njimi. Vse to so razlogi za nizko raven telesne aktivnosti v našem življenju.

Genetika. V normalnih življenjskih razmerah je stanje prehranjenosti v več kot 60 % genetsko pogojeno. Odkritih je več kot 250 genov, ki vplivajo na stanje prehranjenosti (debelina kožne gube, obseg pasu, indeks telesne mase in odstotek telesne maščobe). To so tako imenovane poligenske oblike debelosti. Obstajajo tudi izjemno redke oblike ekstremne debelosti, ki se pojavljajo v otroštvu in so povezane s spremembami v posameznih genih za proteine, ki uravnavajo energijsko bilanco (npr. leptin in njegov receptor), t. i. monogenska debelost.

Ugotavlja se, da imajo otroci debelih staršev manjšo porabo energije v mirovanju kot otroci normalno težkih staršev. To kaže na dejstvo, da je pri nekaterih ljudeh nagnjenost k debelosti dedna. Ti ljudje morajo za vzdrževanje normalne telesne teže pojesti manj oziroma porabiti več kot tisti, ki niso dedno nagnjeni k debelosti. Zaradi privzgojenih življenjskih navad pa so  običajno otroci debelih staršev tudi manj telesno dejavni in zato porabijo manj s hrano zaužite energije.

Vpliv okolja in socialno-ekonomski status se kažeta v prehranjevalnih navadah, kot so število obrokov zaužite hrane, kvaliteta hrane, vrsta zaužite hrane (slaščice, sladkorji, maščobe, sadje in zelenjava) ter privzgojena intenzivnost telesne aktivnosti. Opazna je večja pojavnost debelosti pri ljudeh nižjega socialno-ekonomskega standarda.

Hrana pri nekaterih ljudeh deluje pomirjujoče, zato duševne težave, kot so nezadovoljstvo s samim seboj, psihosocialne težave, izvirajoče iz družinskega, delovnega in bivalnega okolja, lahko povzročijo težave, povezane tako z načinom prehranjevanja kot z nezadostnim gibanjem.

Bolezni. Nekatere bolezni, kot so hipotiroza (nezadostno delovanje ščitnice), cushingova bolezen (motnja v delovanju nadledvične žleze), motnje delovanja hipofize, so povezane s povečano nagnjenostjo k debelosti. 50 % bolnic s sindromom policističnih jajčnikov je debelih. Poleg tega pa nekatera zdravila, kot so antipsihotiki, antidepresivi, zdravila za zdravljenje sladkorne bolezni, epilepsije in hormonske kontracepcijske tablete, lahko posegajo v presnovne procese in povečajo apetit ter posledično vplivajo na stanje prehranjenosti. Kortikosteroidi vplivajo na prerazporeditev maščobnega tkiva in kopičenje maščobnega tkiva predvsem visceralno.

Prenehanje kajenja. Pogosto odvisni od nikotina po prenehanju odvisnosti zaradi kompenzacije pridobijo nekaj kilogramov.

Posledice visceralne debelosti na zdravje

Na splošno velja, da  se pri ljudeh s perifernim tipom debelosti pogosteje pojavljajo zapleti, ki so posledica mehanskih obremenitev (artroza, varice, edemi, celulitis, tudi žolčni kamni).

Centralna (visceralna) debelost pa je povezana s presnovnim motnjami. Visceralna debelost je glavni krivec za nastanek sladkorne bolezni tipa 2 zaradi nastanka odpornosti na hormon inzulin, ki jo povzročajo adipociti iz visceralnega maščevja. Adipociti iz maščobnega tkiva proizvajajo hormon leptin. Leptin preko delovanja na žlezo hipofizo zavira občutek lakot, spodbuja telesno dejavnost ter vpliva na aktivacijo simpatičnega živčnega sistema. Pri ljudeh z visceralno debelostjo pa hipofiza postane selektivno neobčutljiva na leptin, zato je zavrt občutek sitosti. Vpliv na simpatično živčevje ostaja nezavrt, zato je simpatično živčevje  stalno aktivirano, kar povzroča zadrževanje vode in soli v telesu in vodi v nastanek arterijske hipertenzije. Zaradi arterijske hipertenzije je obremenitev srca povečana, kar sčasoma privede do srčnega popuščanja, ki je glavni vzrok smrti pri hudo debelih ljudeh. Metabolno aktivni adipociti konstantno sproščajo proste maščobne kisline v krvni obtok, ki se nato akumulirajo v jetrih in povzročajo zamaščenost jeter (steatoza). Steatoza je reverzibilna in  lahko s primerno dieto in izgubo telesne teže popolnoma izgine, po drugi strani pa lahko vodi v nastanek hepatitisa ali jetrne ciroze.

Druge bolezni, ki jih povezujejo z debelostjo, so srčno-žilne bolezni (koronarna bolezen srca, možganska kap, globoka venska tromboza), bolezni prebavil (refluksna bolezen, žolčni kamni), bolezni dihal (obstruktivne prekinitve dihanja med spanjem), bolezni presnove (dislipidemija – znižan HDL holesterol in povišani trigliceridi, sindrom policističnih jajčnikov), mišično-skeletne bolezni (degenerativne spremembe sklepov – obraba sklepov), zapleti v nosečnosti, zmanjšana plodnost in psihiatrične bolezni (anksioznost, depresija).

Debelost je epidemija 21. stoletja in pridobiva razsežnost pandemije. Zdravljenje debelosti je zahtevno. Prvi fazi izgube telesne teže sledi faza vzdrževanja telesne teže, ki je veliko zahtevnejša in daljša od faze hujšanja. Uspeh se doseže le, če bolnik spremeni svoj življenjski slog. Uspešno hujšanje zagotavlja izboljšanje zdravstvenega stanja. Z znižanjem telesne teže  se zmanjša pojavnost sladkorne bolezni tipa 2 in tveganje za srčno-žilne bolezni ter posledično umrljivost. Hkrati pa se bolniku izboljša kakovost življenja. Na splošno velja, da uravnotežena prehrana in zadostna telesna dejavnost omogočata vzdrževanje energijskega  ravnovesja med vnosom in porabo energije, ki se izrazi kot prehranski status človeka.

December, 2014