Hipoglikemija pomeni znižano raven glukoze v krvi in se lahko pojavi pri vseh oblikah sladkorne bolezni pa tudi pri ljudeh, ki sladkorne bolezni nimajo. Po mnenju asist. dr. Draženke Pongrac Barlovič, dr. med., s Kliničnega oddelka za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana, njeno pogostnost pogosto podcenjujemo, posebno pri starejših bolnikih, saj so pri njih simptomi hipoglikemije velikokrat prikriti.

Avtorica: Nika Arsovski

Zakaj je pomembno, da je raven sladkorja v krvi uravnana in kateri hormoni so pomembni za uravnavanje krvnega sladkorja?

Glukoza je eden najpomembnejših virov energije in za nekatere organe, npr. možgane, celo edini vir energije. Tesno in kompleksno uravnavanje glukoze v krvi telesu omogoča, da ima vedno na razpolago dovolj energije, s pomočjo katere lahko v našem telesu potekajo tudi najkompleksnejši procesi. Najpomembnejši organ za uravnavanje ravni glukoze v krvi je trebušna slinavka. Izloča namreč dva hormona, ki se med seboj dopolnjujeta pri uravnavanju glukoze v krvi.

Prvi je inzulin, ki znižuje raven glukoze v krvi, tako da omogoča glukozi vstop v celice mišic, maščevja, jeter. Nekaj ur po obroku, ko se raven glukoze v krvi zniža, pa se zviša sproščanje drugega hormona, ki uravnava raven glukoze v krvi, to je glukagon. Glukagon deluje predvsem na jetra, tako da sprosti uskladiščeno glukozo in pospeši procese sinteze glukoze iz drugih metabolitov.

Na voljo je tudi v obliki zdravila, ki ga uporabimo ob hipoglikemiji, če je oteženo požiranje, saj se glukagon injicira v mišico. Pri uravnavanju ravni sladkorja v krvi sodelujejo še drugi hormoni, npr. adrenalin in rastni hormon, oba zvišujeta raven glukoze v krvi. Pri regulaciji glukoze sodelujejo še nekateri hormoni, ki jih izločajo celice prebavnega trakta, in hormoni, ki vplivajo na gibanje prebavnega trakta. Tudi avtonomno živčevje se pomembno vpleta v hormonsko igro uravnavanja glukoze v krvi.

Kako prepoznamo hipoglikemijo in v katerem primeru govorimo o njenem pojavu?

Spoznamo jo po bolnikovih simptomih in znakih, potrdimo pa z meritvijo glukoze v plazmi. Glede na slovenske smernice za zdravljenje bolnikov s sladkorno boleznijo tipa 2 govorimo o hipoglikemiji, kadar je vrednost glukoze v krvi pod 3,5 mmol/l, čeprav v svetu obstaja več različnih definicij hipoglikemije. Simptomi hipoglikemije se lahko pojavljajo že pri višjih koncentracijah glukoze, recimo pri 5 ali 6 mmol/l, sploh če se glukoza v krvi naglo znižuje.

Gre za porušenje ravnovesnih točk v telesu, če je telo dalj časa izpostavljeno visokim koncentracijam glukoze. Nasprotno se ljudem, ki pogosto doživljajo hipoglikemije, prag zaznavanja nizkih koncentracij glukoze premakne k nižjim vrednostim in takim se zgodi, da se ob vrednosti glukoze 3,0 mmol/l ali celo manj počutijo popolnoma normalno. Ta pojav imenujemo nezavedanje hipoglikemije.

Ob delu z bolniki pogosto vidimo, da ljudje s sicer normalnim zaznavanjem hipoglikemije preveč zlahka pripišejo simptome slabega počutja in lakote hipoglikemiji, čeprav je glukoza v krvi normalna ali celo zvišana, in ukrepajo z zaužitjem ogljikovih hidratov, ne da bi pred tem preverili raven glukoze v krvi. Podobni simptomi se lahko pojavijo tudi ob npr. znižanju krvnega tlaka, zato vedno svetujemo, da se ob pojavu simptomov najprej, če je le možno, izmeri raven glukoze v krvi, nato pa sledi ukrepom za korekcijo hipoglikemije.

Kako prepoznamo znake hipoglikemije?

Ob hipoglikemiji različni ljudje zaznajo različne simptome. Najpogosteje se pojavljajo nenadna lakota, šibitev nog, tesnoba, mrzel pot, tresenje, razbijanje srca, glavobol, motnje razmišljanja, mravljinčenje ali odrevenelost delov telesa, najpogosteje obraza.

Simptomi se lahko stopnjujejo do agresivnosti, težav pri govoru, zamegljenega vida, krčev in epileptičnega napada. Če se nižanje glukoze ne ustavi, lahko pride do motenj zavesti in kome. Zelo pomembno je, da so svojci in prijatelji seznanjeni z možnostjo hipoglikemije, njenimi znaki in pravilnim ukrepanjem v primeru pojava le-te.

Zakaj je hipoglikemija pogosto prisotna pri bolnikih s sladkorno boleznijo?

Za sladkorno bolezen je značilna zvišana raven glukoze v krvi. Ker želimo preprečevati visoko raven glukoze, bolniki prejemajo zdravila, ki raven glukoze znižujejo. Večinoma bolniki prejemajo zdravila v ravno pravšnjem odmerku, tako da sladkor v krvi ni ne previsok, ne prenizek.

Lahko pa se zgodi, da je odmerek zdravil v določenem delu dneva, npr. ob intenzivnejšem gibanju ali ob zaužitju obroka z nižjo vsebnostjo ogljikovih hidratov, previsok, kar lahko povzroči prenizko raven glukoze – hipoglikemijo.

Nekatera zdravila za zdravljenje sladkorne bolezni ne delujejo na način, ki bi lahko povečal tveganje za hipoglikemijo. Med bolniki s sladkorno boleznijo je najpogostejša pri tistih s sladkorno boleznijo tipa 1. Pogostnost je lahko podobno visoka tudi pri bolnikih z dolgoletno sladkorno boleznijo tipa 2 ob zdravljenju z inzulinom.

Kateri so vzroki za nastanek hipoglikemije?

Najpogostejši vzrok za nastanek je prehrana z manjšo vsebnostjo ogljikovih hidratov. Tudi prekomerno uživanje alkohola ali uživanje alkohola med obroki povečuje tveganje za nastanek hipoglikemije, pogost razlog je tudi opustitev ali zakasnitev obroka. Hipoglikemija je pogostejša ob povečani telesni dejavnosti, predvsem če ta ni običajna ali načrtovana (npr. kidanje snega).

Včasih se zgodi, da je razlog v neprimernem odmerku zdravila, npr. zaužitje dvojnega odmerka tablet, včasih tudi kdo pozabi, da si je že dal inzulin, pa ga aplicira še enkrat. V praksi vidimo, da je huda hipoglikemija največkrat posledica večjih dejavnikov hkrati – npr. hipoglikemija po obisku nakupovalnega centra, ki je lahko posledica tako  neobičajne telesne dejavnosti kot zakasnelega obroka.

Kako lahko preprečimo nastanek hipoglikemije?

Skrbimo za redne obroke s primerljivo vsebnostjo ogljikovih hidratov oziroma, če imamo možnost, skrbno prilagajamo odmerek inzulina glede na vsebnost ogljikovih hidratov v obroku. Pred intenzivnejšo ali neobičajno telesno dejavnostjo (spomladansko čiščenje, pleskanje prostorov, daljše nakupovanje, hoja v hrib) zaužijemo dodatne ogljikove hidrate ali, če imamo možnost, vnaprej znižamo odmerek inzulina.

Predvsem pa moramo biti dobro seznanjeni s simptomi hipoglikemije, da jih pravočasno prepoznamo. Imam bolnika, ki je ob začetku zdravljenja z inzulinom želel izkusiti, kako se občuti hipoglikemija, zato si jo je doma, v varnem okolju, sam sprožil z odloženim obrokom. Poleg zgodnjega prepoznavanja simptomov je zelo dobrodošlo, da imamo vedno s seboj živila, s katerimi bomo lahko hitro prekinili hipoglikemijo.

Poznamo dve vrsti hipoglikemije. Kako lahko reagiramo v primeru le-teh v različnih okoljih (doma, na ulici …)?

Običajno delimo hipoglikemije glede na težo simptomov na blago, ko bolnik hipoglikemijo spozna sam in jo je sposoben sam prekiniti, ter na hudo hipoglikemijo, kjer je potrebna pomoč druge osebe, saj si bolnik zaradi prizadetosti centralnega živčnega sistema z motnjami razmišljanja ali celo z motnjo zavesti ni več sposoben pomagati sam. Ob pojavu simptomov si, če je le možno, najprej izmerimo raven glukoze v krvi, da hipoglikemijo potrdimo.

Nato prenehamo s telesno aktivnostjo, če jo trenutno izvajamo, in zaužijemo ogljikove hidrate (10–20 g), ki povzročijo hiter porast glukoze v krvi, npr. 3 čajne žličke sladkorja v vodi, 1 dcl sadnega soka ali sladke pijače. Če zaužijemo hrano, ki poleg ogljikovih hidratov vsebuje beljakovine, le-te ne ovirajo učinka ogljikovih hidratov, dodatek maščob pa zmanjša učinek ogljikovih hidratov. Po zaužitju ogljikovih hidratov počakamo 15 minut in znova preverimo raven glukoze v krvi.

Po potrebi postopek ponovimo. Kadar nimamo možnosti izmeriti ravni glukoze v krvi in nismo prepričani, ali gre za hipoglikemijo, ne čakajmo in ravnajmo tako, kot bi v primeru hipoglikemije. V primeru hude hipoglikemije ima bolnik motnjo zavesti in si ne more pomagati sam.

Potrebuje pomoč druge osebe. Takrat mu ničesar ne dajemo v usta zaradi strahu pred bruhanjem in vdihavanju izbruhane vsebine. V mišico lahko vbrizgamo glukagon, če smo poučeni o uporabi, in pokličemo na pomoč reševalce, saj bolnik potrebuje dovajanje glukoze neposredno v žilo.

Ali je hipoglikemija lahko nevarna?

Da. Akutna hipoglikemija, če je neprepoznana ali se ob njej nepravilno ukrepa, lahko pripelje do motenj ali celo izgube zavesti. Zadnja spoznanja iz številnih raziskav pri bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 2 pa kažejo na to, da je huda hipoglikemija dolgoročno povezana s slabšim preživetjem in večjimi neželenimi bolezenskimi dogodki. Zato je nujno posvečati posebno skrb njenemu preprečevanju.

Kako lahko prepoznamo nezavestnega diabetika?

Če se približamo nezavestni osebi, je eno od prvih vprašanj svojcem ali spremljevalcem zagotovo, ali je nezavestni sladkorni bolnik in s čim se zdravi. Nekateri bolniki, ki imajo sladkorno bolezen, nosijo pri sebi posebne kartice (lahko so pripete na verižice ali zapestnice), na katerih je zapisano, da imajo sladkorno bolezen.

Ob pojavu simptomov si, če je le možno, najprej izmerimo raven glukoze v krvi, da potrdimo hipoglikemijo. Nato prenehamo s telesno aktivnostjo, če jo trenutno izvajamo, in zaužijemo ogljikove hidrate (10–20 g), ki povzročijo hiter porast glukoze v krvi. Po zaužitju ogljikovih hidratov počakamo 15 minut in znova preverimo raven glukoze v krvi.