Po daljšem času sem srečala prijateljico, 34-letno mamico treh otrok. Od zadnjega srečanja je tako shujšala, da sem jo komajda prepoznala. V treh mesecih je kljub odličnemu apetitu izgubila kar 12 kilogramov, kar je sama pripisovala stresu ob dodatnih študijskih obveznostih, ki jih je imela ob že tako napornem tempu v službi in doma. Tako si je razlagala tudi večjo utrujenost in razdražljivost v zadnjem času. Zadnji mesec je otekala v noge, kar je povezovala z dejstvom, da je bila ves dan »na nogah«. Čeprav ji energije ni nikoli primanjkovalo, me je začudilo, da se je že po krajšem sprehodu do bližnje kavarne in ob hoji po stopnicah zadihala. Kljub zmerni temperaturi v prostoru je brž odložila jopico in ostala v kratkih rokavih, ob tem pa omenila, da doma ne razumejo, zakaj ji je ves čas vroče.

Med klepetom sem opazila, da se ji skodelica v rokah trese, ob pogovoru z mano pa je bila bolj nemirna kot običajno. Zanimalo jo je, če je normalno, da ji srce utripa »kot hrčku«, saj si je v mirovanju pogosto namerila več kot 100 utripov v minuti. V zadnjih mesecih je opazila še pospešeno prebavo in nekoliko močnejše znojenje. Prijateljici sem svetovala, da se že naslednji dan oglasi v ambulanti za bolezni ščitnice in izkazalo se je, da je vzrok vsem spremembam, ki jih je doživljala v zadnjih mesecih, izrazito prekomerno delovanje ščitnice. Z zdravljenjem so se njene težave že po enem mesecu umirile, šele v prihodnjih mesecih pa bo moč oceniti, ali bodo zdravila dovolj učinkovito umirila ščitnično bolezen. V nasprotnem primeru bo najverjetneje potrebno zdravljenje z radioaktivnim jodom.

Avtor: asist. dr. Katja Zaletel, dr. med.

Avtoimunska bolezen ščitnice je najpogostejša ščitnična bolezen, pa tudi najpogostejša avtoimunska bolezen, s katero se srečamo pri ženskah v rodni dobi. Ima jo namreč vsaka peta ženska in kar vsaka šesta nosečnica. Simptomi so izraženi, kadar se zaradi bolezni poveča (hipertiroza) ali zmanjša (hipotiroza) delovanje ščitnice. Najpogostejša avtoimunska bolezen ščitnice je Hashimotov tiroiditis, redkejši obliki sta bazedovka in poporodni tiroiditis.

Kako prepoznamo avtoimunsko bolezen ščitnice?

Pri Hashimotovem tiroiditisu je delovanje ščitnice pogosto normalno in bolezen ne povzroča simptomov, odkrijemo pa jo povsem naključno. Z napredovanjem bolezni lahko žleza počasi propada, zaradi zmanjšanega izločanja ščitničnih hormonov pa se postopno pojavijo znaki hipotiroze, kot so utrujenost, zaspanost, motnje koncentracije in spomina, glavoboli, porast telesne teže, zaprtost, otekanje, mravljinčenje ali občutljivost na mraz. Potek bolezni je počasen, zato znake večkrat težko prepoznamo.

Za razliko od Hashimotovega tiroiditisa je slika bazedovke običajno izrazita in lahko prepoznavna. Bolezen se običajno izraža s hudo hipertirozo, za katero so značilni nemir, utrujenost, znojenje, tresenje, razbijanje srca, hujšanje ob dobrem apetitu in pospešena prebava. V polovici primerov spremlja bazedovko vnetje za zrkli, ki povzroča solzenje, občutek peska, tiščanja ali celo bolečine za očmi, pogosto so prisotne tudi otekline okrog oči, izbuljenost zrkel, izjemoma pa dvojni vid ali druge motnje vida.

Poporodni tiroiditis označuje pojav motnje v delovanju ščitnice v prvem letu po porodu, izraža pa se lahko s hipertirozo ali hipotirozo. V nekaj mesecih se delovanje ščitnice pogosto normalizira, pri tretjini bolnic pa je izid bolezni trajna hipotiroza.

Na kaj mora biti pozorna ženska z avtoimunsko boleznijo ščitnice v času nosečnosti …

Ščitnični hormoni so ključni za normalen razvoj centralnega živčevja pri otroku, preskrba z materinimi ščitničnimi hormoni pa je posebej pomembna v zgodnji nosečnosti, ko plod še nima lastne ščitnice. Hipotiroza pri materi lahko torej pomeni motnjo razvoja pri otroku, zato je pri bolnicah z znanim Hashimotovim tiroiditisom potrebno preveriti ščitnične hormone ter nadomestiti morebitno pomanjkanje takoj ob zanositvi ali še bolje pred načrtovano nosečnostjo. Hipertiroza v nosečnosti lahko povzroči splav, prezgoden porod ali zastoj rasti ploda, zato je nujno zdravljenje pod nadzorom tirologa.

… in na kaj po porodu?

V nosečnosti se imunski sistem umiri, saj se mora telo matere prilagoditi na prisotnost ploda. Po porodu pa se imunski sistem ponovno aktivira, zato se takrat avtoimunske bolezni pogosteje pojavijo ali poslabšajo, tudi avtoimunska bolezen ščitnice. Poporodni tiroiditis ima 5–10 % mater po porodu, vendar ostane pogosto nespoznan, saj težave pripišejo napornemu obdobju po porodu. V tem obdobju so pogostejši tudi zagoni bazedovke in motnje delovanja ščitnice v sklopu Hashimotovega tiroiditisa. Po porodu je pomembno ob težavah pomisliti na možnost ščitnične bolezni.

Ali lahko avtoimunsko bolezen ščitnice preprečimo?

Težko, saj je nastanek avtoimunske bolezni ščitnice izid medsebojnega učinkovanja številnih dejavnikov, na katere težko vplivamo. V 80 % so namreč za bolezen odgovorni genetski dejavniki, v 20 % pa k nastanku bolezni prispevajo ženski spol, poporodno obdobje, stres, različne okužbe, določena zdravila ali vnos prekomerne količine joda. Tako lahko nekateri vitaminski preparati, ki jih svetujejo predvsem kot dodatek v obdobju nosečnosti in v času dojenja, zaradi visoke vsebnosti joda poslabšajo ali celo izzovejo avtoimunsko bolezen ščitnice pri genetsko obremenjenih posameznikih. Pomembno je vedeti, da je preskrba z jodom v Sloveniji za razliko od številnih evropskih držav ustrezna, zato ob normalni zdravi prehrani dodajanje joda ni potrebno. Pomemben dejavnik, na katerega bolnik lahko vpliva, pa je kajenje, ki pogosto poslabša očesno prizadetost pri bolnikih z bazedovko, zato ga je najbolje čim prej opustiti.

Življenje z avtoimunsko boleznijo ščitnice

Različne oblike avtoimunske bolezni ščitnice imajo raznolik in pogosto nepredvidljiv potek, vsem pa je skupno, da so trajne. Kadar je pri Hashimotovem tiroiditisu delovanje ščitnice normalno, zdravljenje ni potrebno, zmanjšano delovanje ščitnice pa zdravimo z nadomeščanjem ščitničnega hormona. Ne glede na delovanje ščitnice je potrebno redno spremljanje, običajno zadostujejo letne kontrole ščitničnih hormonov. Bazedovko zdravimo z zdravili, ki zavirajo nastajanje ščitničnih hormonov, in tako običajno v enem letu umirimo ščitnično bolezen. Če zdravila niso učinkovita ali ob ponovitvi bolezni, pa tudi v primeru očesne prizadetosti, predlagamo zdravljenje z radioaktivnim jodom ali izjemoma operacijo ščitnice. V obeh primerih sledi trajno nadomeščanje ščitničnega hormona. Zdravljenje z radioaktivnim jodom je varen in učinkovit način zdravljenja ščitnične bolezni, ki nima hujših stranskih učinkov, le nosečnost odsvetujemo v prvih šestih mesecih po zaužitju radioaktivnega joda. Hujše oblike očesne prizadetosti zahtevajo obravnavo pri okulistu, nujno je zgodnje zdravljenje, predvsem pa prekinitev morebitnega kajenja. Pri bolnicah s poporodnim tiroiditisom se delovanje ščitnice pogosto spontano umiri v enem letu po porodu, po naslednji nosečnosti pa je zelo verjetna ponovitev poporodnega tiroiditisa.

Druge ščitnične bolezni, s katerimi se srečamo v tem obdobju

Čeprav je avtoimunska bolezen ščitnice najpogostejša bolezen žensk v rodni dobi, se v tem obdobju srečamo tudi s številnimi drugimi ščitničnimi boleznimi. Kadar je ščitnica povečana in vozličasto spremenjena, je potrebno opredeliti naravo vozličev. Glede na velikost, spremljajoče težave, rast in citološki izvid lahko vozličke spremljamo oziroma ocenimo, kdaj je potrebna operacija. Povečano delovanje ščitnice zaradi avtonomnega tkiva v ščitnici zelo učinkovito zdravimo z radioaktivnim jodom. Boleča oteklina v predelu ščitnice lahko pomeni krvavitev ali cisto, ki se po punkciji običajno hitro zmanjša. Ščitnica je boleča in otekla tudi pri virusnem vnetju, ki se večinoma po nekajmesečnem zdravljenju, včasih pa tudi spontano, umiri. Neboleča čvrsta oteklina na vratu pa izjemoma lahko pomeni tudi rak ščitnice, ki pa je na srečo zelo redka in pogosto dobro ozdravljiva bolezen. Zato je vedno ob sumu na povečano ščitnico ali spremembe v ščitnici potrebno, da tirolog opredeli naravo bolezni in svetuje nadaljnje zdravljenje oziroma spremljanje.