Iščite po prispevkih
Avtorica: Vesna Vilčnik
Hormoni žleze ščitnice spodbujajo prepisovanje številnih genov v jedru celic in s tem nastajanje pomembnih beljakovin in encimov, ki so vključeni v presnovne procese praktično vseh tkiv in organov našega telesa. Stanje pomanjkanja ščitničnih hormonov (kar strokovno imenujemo hipotiroza) povzroči upočasnjeno presnovo, bolniki so brezvoljni, zaspani, utrujeni, pozabljivi, slabše prenašajo nižje temperature v okolju, imajo upočasnjeno prebavo, pri hudih oblikah imajo lahko tudi znižan srčni utrip, pomemben porast telesne teže, suho kožo, mravljince, slabšo telesno zmogljivost … Nasprotno pa presežek ščitničnih hormonov (strokovno to imenujemo hipertiroza) vodi v nemir, razdražljivost, občutljivost na visoke temperature, hujšanje, pospešeno prebavo, višji srčni utrip in druge težave.
Če nekdo opazi, da mu telesna teža narašča, pa tega ne more pripisati neustrezni prehrani ali pomanjkanju telesne dejavnosti, je priporočljivo v sodelovanju z izbranim zdravnikom raziskati možne vzroke. Potrebno je preveriti morebitne druge spremembe v počutju in telesni zmogljivosti, najdbe ob telesnem pregledu pa lahko usmerijo izvedbo dodatnih preiskav. Pomanjkanje ščitničnih hormonov lahko zdravnik ugotovi s pregledom krvi – določitvijo tirotropnega hormona (TSH). Pomembno je, da je odvzem krvi za izvedbo preiskave opravljen po 9. uri zjutraj, saj lahko zaradi dnevno-nočnih nihanj TSH prezgodnja ura odvzema prispeva k neustreznemu rezultatu meritve. Če je vrednost TSH patološka, mora dodatne preiskave opraviti zdravnik tirolog.
V klinični praksi za nadomeščanje ščitničnih hormonov, če jih v telesu zaradi bolezni ščitnice primanjkuje, uporabljamo zdravilno učinkovino levotiroksin. Gre torej za zdravilo, ki prispeva k vzpostavitvi normalne presnove in telesne teže, ki bi jo imel bolnik, če bi ščitnica delovala normalno. Zato je nujno, da bolnik jemlje ustrezen odmerek zdravila. Poudariti pa je treba, da lahko nenadzorovana uporaba zdravila brez zdravniškega nadzora povzroči neustrezna ali celo nevarna nihanja koncentracije ščitničnih hormonov v telesu, kar je seveda povezano s slabšim počutjem in težavami.
Da, tudi zastajanje vode v telesu je lahko vzrok za povečanje telesne teže in otekline. Zelo pogosto so vzrok bolezni srca, jeter ali ledvic, ki povzročajo vtisljive otekline. Mehanizem otekanja je pri pomanjkanju ščitničnih hormonov nekoliko drugačen kot pri prej naštetih stanjih, saj ne pride le do zastajanja vode, temveč v prostoru med celicami, ki ga strokovno imenujemo intersticij, zastaja tekočina, ki je povezana z beljakovinami in hialuronsko kislino. To povzroča nevtisljive otekline in značilno zabuhlost obraza bolnikov s hipotirozo.
To ne drži. Res pa je, da našteta živila vsebujejo snovi, ki lahko preprečijo vstop joda v ščitnico. Ker je jod najpomembnejši gradnik ščitničnih hormonov, bi ta živila lahko dodatno zmanjšala preskrbo ščitnice z jodom pri posameznikih, ki imajo tudi sicer neustrezno prehrano z zmanjšanim vnosom joda, kot je na primer presna prehrana ali prehrana, ki temelji na uporabi izključno nejodirane himalajske soli. Poudariti je treba, da je učinek naštetih živil zanemarljiv, če posameznik uživa zdravo uravnoteženo prehrano z ustrezno vsebnostjo joda, kar zagotavlja uporaba jodirane soli.
Najpomembneje je, da v vsakdanji prehrani uporabljamo jodirano kuhinjsko sol. Le ustrezen vnos joda namreč lahko zagotovi ustrezno delovanje ščitnice in na ta način ustrezno preskrbo s ščitničnimi hormoni, ki so nujno potrebni za razvoj in rast ploda in otroka ter za delovanje presnovnih procesov v vseh življenjskih obdobjih. V Sloveniji je ustrezno jodirana sol dostopna vsem gospodinjstvom, večina prebivalcev pa jo tudi uporablja. Tako je Slovenija že vrsto let področje optimalne preskrbe z jodom, kar nas uvršča med najbolje urejene evropske države. Izjema so posamezniki, ki zaradi skrajnih načinov prehranjevanja nimajo zadostnega vnosa joda in so zato izpostavljeni ščitničnim boleznim, o katerih priča zgodovina.
Najpogostejši vzrok za hipertirozo je bazedovka, ena od oblik avtoimunske bolezni ščitnice. Zanjo je značilno, da neustrezno delovanje imunskega sistema povzroči prekomerno stimulacijo delovanja ščitnice in s tem prekomerno tvorbo ščitničnih hormonov. Pogost vzrok za hipertirozo je tudi avtonomno tkivo ščitnice, kjer del ščitničnega tkiva, ki ga najpogosteje zaznamo kot vozlič v ščitnici, nenadzorovano tvori ščitnične hormone in se ne odziva na mehanizem uravnavanja, za katerega je odgovorna žleza hipofiza. Drugi vzroki za hipertirozo so izredno redki. Simptomi in znaki hipertiroze so sicer neznačilni in jih je pogosto težko prepoznati, ob sumu pa bo izbrani zdravnik bolnika napotil k specialistu za bolezni ščitnice za opredelitev vzroka in zdravljenje.
Večina bolezni ščitnice nastane zaradi prepletenega delovanja genetskih dejavnikov in dejavnikov okolja. To še zlasti velja za avtoimunske bolezni ščitnice, ki najpogosteje povzročajo motnje v ravnovesju ščitničnih hormonov. Med dejavniki okolja je pomembna preskrba z jodom, kot sem omenila že prej. Raziskave kažejo, da tudi stres in kajenje lahko sprožita ali poslabšata nekatere bolezni ščitnice. Žal na genetsko danost, stres ali okoljske dejavnike pogosto ne moremo vplivati. Na tem mestu bi rada poudarila, da je od stvari, ki jih človek lahko naredi sam, zelo pomembno, da med zdravljenjem in spremljanjem ščitnične bolezni upošteva zdravnikova priporočila in jemlje zdravila v skladu z navodili. Vsakdanje izkušnje namreč kažejo, da bolnika v stiski neredko zavedejo nestrokovne in zavajajoče spletne informacije ali trgovci, ki prodajajo »čudežne« preparate z neuresničljivo obljubo hitre in enostavne ozdravitve ščitnične bolezni, ki včasih prispevajo celo k poslabšanju bolezni.