Sladkorna bolezen postaja vse večji globalni zdravstveni problem. Na svetu je po predvidevanjih že okoli 230 milijonov sladkornih bolnikov. Tudi v Sloveniji število bolnikov iz leta v leto raste.

Avtor: Aleš Skvarča, dr. med., KO za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni

Sladkorna bolezen

Ločimo več tipov sladkorne bolezni. Vsem je skupno, da je raven sladkorja oz. glukoze v krvi previsoka. Glukoza je nujno potrebna za normalno delovanje naših organov. Je nekakšno gorivo, ki ga telo potrebuje za svoje delovanje, zato je treba v krvi stalno vzdrževati zadostno raven glukoze. Problem pa nastane, ko je glukoze v krvi preveč. Takrat začne neugodno delovati na organizem in povzročati številne kronične, počasi razvijajoče se trajne okvare organov. Prizadene zlasti srce, žile, ledvice, oči in živce. Previsoka raven glukoze v krvi je posledica nezadostnega izločanja inzulina, njegovega pomanjkljivega delovanja ali kombinacije obojega.

Vloga inzulina

Inzulin je hormon, ki ga trebušna slinavka izloča v krvni obtok, s katerim potuje po telesu in deluje na celice v različnih tkivih. Omogoča prevzem glukoze iz krvi v celice in tako znižuje raven glukoze v krvi, sodeluje pa tudi pri presnovi beljakovin in maščob. Ko ne jemo, se inzulin izloča v majhnih količinah, po obrokih hrane pa se zaradi porasta glukoze v krvi začne obilneje izločati, odvisno od sestave in obsega obroka. Tako je omogočen hiter prevzem razpoložljive glukoze v celice. Raven inzulina v krvi je pri zdravem človeku zvišana toliko časa, dokler se raven glukoze v krvi ponovno ne normalizira. Pri bolniku s sladkorno boleznijo pa učinek inzulina ni zadosten, zato je krvni sladkor previsok, kar dolgoročno vodi v razvoj kroničnih okvar.

Pri sladkorni bolezni tipa 1, ki se običajno razvije že v otroštvu, je razlog za previsoko raven glukoze propad betacelic trebušne slinavke in zato popolno pomanjkanje inzulina. Razvoj bolezni je hiter in že takoj po postavitvi diagnoze je treba začeti zdravljenje z inzulinom, ki traja do konca življenja.

V razvoju sladkorne bolezni tipa 2 pride ponavadi najprej do povečane odpornosti celic na inzulin. V začetnem obdobju bolezni je inzulina dovolj ali celo preveč, vendar njegov učinek ni zadosten. Posledica je previsoka raven glukoze v krvi. Sčasoma trebušna slinavka začne popuščati, izločanje inzulina se postopno zmanjšuje, urejenost ravni sladkorja v krvi se še poslabša. Bolezen se navadno razvija postopoma, več let. Prehodno zadostujejo zdravila v obliki tablet, sčasoma pa je potrebno zdravljenje z inzulinom. Sladkorna bolezen tipa 2 je pogostejša in je značilna za poznejše življenjsko obdobje, se pa v zadnjem času starostna meja drastično niža. Vzrok za to je največkrat čezmerna telesna teža in nezdrav življenjski slog.

Malo zgodovine

Začetki zdravljenja sladkornih bolnikov z inzulinom segajo v leto 1922. Takrat sta kanadska znanstvenika Banting in Best prvič vbrizgala inzulin človeku. To je bil 14-letni deček Leonard Thompson, bolnik s sladkorno boleznijo tipa 1. Fantič je pred tem zaradi bolezni že vidno hiral, pred njim je bilo morda le še nekaj dni življenja. Ko pa je njegovo telo dobilo tisto, česar mu je primanjkovalo, torej inzulin, se je zdravstveno stanje tako rekoč čez noč povsem popravilo. Ponovno je pričel pridobivati na telesni teži, utrujenost in hudo žejo je zamenjala ponovno obujena življenjska energija. Leonardu so nato sledili mnogi do tedaj na prezgodnjo smrt obsojeni bolniki.

Od pionirskih časov dalje je na področju inzulinskega zdravljenja prišlo do velikega napredka. Inzulin so sprva pridobivali iz trebušnih slinavk govedi in prašičev. Delovanje teh sicer prečiščenih izvlečkov pa seveda še ni bilo optimalno. Tudi potreba po inzulinu je vse bolj rasla, zato so se začele raziskave, kako pridobiti več tega dragocenega hormona.

Leta 1955 so odkrili sestavo molekule inzulina, kar je kasneje v postopku genskega inženiringa omogočilo ustvariti bakterije, ki proizvajajo humani inzulin. V 80. letih prejšnjega stoletja se je tako lahko pričela proizvodnja velikih količin humanega inzulina. Razvoj je šel naprej in v zadnjih letih so s posebnimi tehnološkimi postopki uspeli nekoliko prilagoditi kemično strukturo inzulina ter tako vplivati na hitrost njegovega sproščanja in delovanja. Govorimo o inzulinskih analogih.

Inzulin kot zdravilo

Ker je inzulin beljakovina, ga ne moremo jemati v obliki tablet, saj bi ga telo s prebavnimi encimi razgradilo. Zato ga vbrizgamo v podkožje, v nujnih primerih pa tudi v žilo. Včasih so uporabljali brizge in večje igle, danes pa imamo na voljo posebne peresnike z rezervoarji, v katerih je inzulin. Tudi igle so precej manjše in tanjše od svojih predhodnic.

Poznamo več pripravkov, ki omogočajo različno hitrost sproščanja inzulina.

Pred obroki si sladkorni bolniki vbrizgajo kratkodelujoči inzulin. Kot že ime pove, ta deluje krajši čas (nekaj ur), saj je njegova naloga pokriti zgolj povečane inzulinske potrebe v času po obroku hrane. Želimo si tudi čim prejšnji začetek njegovega delovanja, da bolniku ne bi bilo treba predolgo čakati do začetka hranjenja.

Za nadomeščanje osnovnih (bazalnih) dnevnih potreb uporabljamo pripravke srednje- ali dolgodelujočega inzulina, ki se iz podkožnega depoja v krvni obtok sprošča postopoma in učinkuje dalj časa (tudi do 24 ur). Ta inzulin si vbrizgamo neodvisno od obrokov hrane, torej načeloma tudi, če ne jemo.

Kompromisna rešitev so predpripravljene mešanice inzulinov, ki vsebujejo kratko- in dolgodelujočo komponento. Omogočajo manj vbrizgavanj inzulina dnevno, vendar pa je tak režim zdravljenja manj prilagodljiv in je z njim nekoliko težje vzpostaviti idealno urejenost glikemije.

Klasične možnosti inzulinskega zdravljenja

Dandanes so v širši uporabi še vedno humani inzulini. Njihova prednost je predvsem nižja cena, imajo pa določene omejitve. Delovanje humanih inzulinov ne uspe optimalno posnemati naravnega sproščanja in delovanja inzulina.

Kratkodelujoče humane inzuline je na primer treba vbrizgati že 30-45 minut pred obrokom hrane. Čas do začetka njihovega delovanja je namreč daljši, kot bi si želeli, pa tudi čas učinkovanja je podaljšan. To pomeni, da mora bolnik vselej natančno načrtovati urnik prehrane in se ga tudi strogo držati. Za srednjedolgo delujoče humane inzuline pa bi si želeli ravno nasprotno, torej daljše delovanje.

Zaradi težje predvidljivosti sproščanja inzulina v krvni obtok in bolnikovega neupoštevanja navodil pogosteje pride do zapletov, kot so nihanja krvnega sladkorja, pogostejše hipoglikemije (prenizke vrednosti krvnega sladkorja) in porast telesne teže.

Moderne možnosti inzulinskega zdravljenja

Cilj modernega zdravljenja se je kar najbolj približati fiziološkemu sproščanju inzulina pri zdravem človeku. V ta namen so razvili inzulinske analoge, ki predstavljajo pomemben napredek v zdravljenju sladkorne bolezni. Prilagojeni so vsak za svojo nalogo v uravnavanju krvnega sladkorja, boljša je predvidljivost njihovega delovanja.

Ultrakratkodelujoče inzulinske analoge se lahko vbrizga le nekaj minut pred obrokom. Njihovo hitrejše prehajanje v krvni obtok je skladnejše s prehajanjem sladkorja iz obroka v krvni obtok. Na ta način preprečimo, da bi krvni sladkor po obroku preveč porasel. Poleg tega se učinkovanje inzulina prej konča in ne povzroča previsokih vrednosti inzulina v krvi še dlje časa po zaužitem obroku. To pa je ključno za zmanjšanje nihanj krvnega sladkorja in je tudi precej bolj primerljivo z dogajanjem pri zdravem človeku. Ultrakratkodelujoče inzulinske analoge uporabljamo tudi v zdravljenju z inzulinsko črpalko.

Dolgodelujoči inzulinski analogi imajo prednost pred humanim bazalnim inzulinom zaradi boljše predvidljivosti sproščanja in daljšega delovanja. Podobne lastnosti veljajo tudi za predpripravljene mešanice inzulinskih analogov. Slednje se med seboj razlikujejo glede na vsebnost ultrakratkodelujočega inzulina.

Vse te lastnosti inzulinskih analogov omogočajo večjo natančnost in fleksibilnost odmerjanja inzulina, posledično je krvni sladkor lahko bolje urejen. S številnimi raziskavami so potrdili varnost inzulinskih analogov. Manjša je nevarnost hipoglikemij, t.j. prenizkih ravni krvnega sladkorja. Prav tako opažamo manjši porast telesne teže. In nenazadnje, pomembno se izboljša tudi kakovost življenja sladkornih bolnikov. Pomemben cilj je namreč prilagoditi inzulinsko zdravljenje življenjskemu slogu posameznega bolnika in ne obratno. Inzulinski analogi so zato pomemben napredek v zdravljenju sladkorne bolezni.