… oni so pravzaprav suhi, debeli so le njihovi trebuhi. V tej domislici iz stare pesmi Vinka Šimeka pa se skriva več kot zrno resnice. Za debelost (ki ni bolezenska) je namreč odgovornih več kot štiristo genov, ki se bodo ali pa se ne bodo razvili pod vplivom okolja, torej človekovih navad in življenjskega sloga. Če k temu prištejemo še presnovni sindrom, ki lahko doleti tako prekomerno težke kot ljudi z normalno telesno težo, dobimo sliko trebušastega moškega ali »z mišelinkami« obložene ženske.

Avtorica: Petra Bauman

Zakaj se sploh redimo

Eden od razlogov za debelost se skriva v »starih genih«, ki so se znašli v novem okolju. To pomeni, da naša genetska osnova izhaja še iz časov lova in nabiralništva z visoko stopnjo telesne aktivnosti, ko občasna lakota ni bila nič posebnega. Tisto, kar je nekoč predstavljalo prednost, v današnji družbi izobilja vodi v debelost.

Na debelost vplivata tako genetika kot okolje. Danes, ko so mestne ulice preplavljene s tekači in so športne dvorane polne ljubiteljev zdravega življenjskega sloga, je razlika med gibajočimi in ne-gibajočimi toliko opaznejša. Manjša telesna aktivnost in povečan vnos kalorij imata pri debelosti nedvomno prste vmes.

Genetika bo tukaj odigrala vlogo v smislu, kam bo kdo shranjeval presežke energije, nekateri jih bodo shranili v obliki maščob, drugi jih bodo ob najmanjšem stradanju izgubili. Polovica razlogov za debelost se torej skriva v genih. Verjetnost za pojav debelosti je dvakrat večja, če imamo sorodnika z indeksom telesne mase nad 25 v prvem kolenu, trikratna, če je ta vrednost nad 30 in kar petkratna, če obstaja sorodnik z vrednostjo nad 40. »Genetsko« debel človek je tisti, ki bi bil debel tudi v okolju, kjer bi bilo debelih manj kot 10 odstotkov ljudi.

Vpliv genov na debelost

V kolikšni meri smo podedovali debelost, je težko reči, saj so vpleteni številni geni (poligenskost), vsak od njih pa le deloma prispeva h končni telesni masi. Te vrste debelosti večinoma niso povezane s skrajno debelostjo. Manj kot en odstotek debelosti je posledica bolezni, ki se dedujejo monogensko – ti geni (oz. ta vrsta debelosti) je značilna za hudo debelost v zgodnjem otroštvu in ni tarča javnozdravstvenih programov za preprečevanje debelosti.

Vpliv okolja na debelost

Pri debelosti pomembno vlogo odigra interakcija med genetiko in okoljem. Do danes je poznanih več kot štiristo genov, povezanih z večjim pojavom debelosti. Zanimiv je vpliv genov na okus, ki vpliva na »prehrambno« obnašanje. T. i. »supertasterji« zaradi intenzivnejšega okušanja določenih jedi ne uživajo brokolija, ohrovta, špinače, sirov močnega vonja, temne čokolade, zelenega čaja, grenivke, limonovega soka, suhega vina, piva, črne kave ali tonika, saj so zanje neprijetnega okusa. Povezava med tem in ITM ni povsem jasna, nekatere raziskave pa so pokazale, da so tisti, ki nasprotno od supertasterjev okušajo slabše, težji.

Presnovni sindrom

Presnovni sindrom ni samostojna bolezen, ampak skupek bolezenskih znakov, ki povečujejo tveganje za razvoj srčno-žilnih bolezni in sladkorne bolezni tipa 2. Pri presnovnem sindromu je povečan indeks telesne mase, vendar ne igra edine vloge, saj je značilen tudi za suhe ljudi z zmanjšano mišično maso.

Nujno jo bomo našli pri osebah s centralno (trebušno ali jabolčno) debelostjo ali pri osebah s hruškasto postavo, značilno za ženske. Presnovni sindrom povzročata pomanjkanje telesne aktivnosti in pozitivna kalorična bilanca. Presnovni sindrom naj bi imelo kar okoli 18 odstotkov 50-letnikov ne glede na ITM, v skupini 70-letnikov pa se ta odstotek povzpne na 23,2.

Normalen obseg pasu pri ženskah je 80 cm ali manj, pri moških 94 cm ali manj.  Za diagnozo presnovni sindrom mora bolnik poleg obveznega (povečan obseg pasu) izpolnjevati še najmanj dva kriterija: povišana raven trigliceridov v krvi, znižan varovalni holesterol, zvišana raven sladkorja v krvi, zvišan krvni tlak.

Mast kot samostojni organ

Obstajata podkožno (subkutano) maščevje in maščevje v notranjosti telesa (visceralno). Nekoč je veljalo, da imajo visceralno maščevje moški »s pivskim trebuhom«, kar pa ne drži. Zamaščenost znotraj trebušne votline se pojavlja tudi pri ženskah s povečanim deležem maščobe v telesu. Pomembno je vedeti, da to maščevje v nekem trenutku ni več samo »zalogovnik« energije, pač pa postane endokrini organ, ki izloča aktivne snovi v kri. Te snovi pa poškodujejo svoje ciljne organe – npr. trigliceridi se začnejo nalagati tudi v jetrih. Ta proces naj bi se začel, ko je debelina maščevja v trebuhu petcentimetrska. Količina maščobe znotraj trebušne votline se izmeri s pomočjo magnetne resonance, računalniške tomografije ali UZ.

Jabolčna debelost nevarnejša od hruškaste

Ljudje s trebušno (jabolčno) zamaščenostjo na splošno niso debelejši od ljudi, ki so zamaščeni na spodnjem delu trupa, predvsem na zadnjici in stegnih. Tisti s centralno debelostjo pa so bolj ogroženi ravno zaradi nalaganja maščob v jetra, kar pa se pri »hruškastih« osebah ne zgodi, čeprav imajo ITM povečan.

Vpliv na dihalne poti

Zaradi pritiska maščevja in posledičnega zoženja zgornjih dihalnih poti ni ustreznega dotoka zraka, zato so zgodnji znaki centralne debelosti smrčanje, kasneje pa krajše ali daljše prekinitve dihanja med spanjem. Pacient to sam redko zazna, zato naj povpraša partnerja ali svojce. Če se zbuja utrujen, z glavobolom, je nepreviden za volanom, lahko pomislimo tudi na pretirano zamaščenost prsnega koša in vratu.

Svoje dodata še alkohol in kajenje. Zato bi vsem bolnikom, ki imajo dalj časa povečano telesno težo in znake presnovnega sindroma, morali pregledati ožilje. Gre za t. i. dopplerski ultrazvok vratnih žil, s katerim je mogoče videti naplastitve v žilah ali že razvito aterosklerozo. Po tej neinvazivni preiskavi se lahko zelo dobro oceni tudi stanje ožilja v celotnem telesu.

Najučinkovitejša metoda je seveda že velikokrat ponovljeno priporočilo o zdravi prehrani z manj živalskimi maščobami in sladkorja in dovolj gibanja, po možnosti na svežem zraku. A ni vse za vsakogar, kar pomeni, da bo recimo pacient s presnovnim sindromom in srčnim popuščanjem moral paziti, da ne zaužije preveč tekočine, količino in vrsto gibanja pa prilagoditi svojim zmožnostim. Sladkorni bolnik in bolnik z visokim krvnim tlakom bosta morala prilagajati odmerek zdravil, bolnik z osteoporozo bo moral zelo paziti, da s hrano zaužije dovolj beljakovin in kalcija itd.

Sklep

Obstajajo ljudje z močno genetsko nagnjenostjo k pojavu debelosti. Vendar predispozicija še ne pomeni, da je naša usoda zapečatena. Geni namreč potrebujejo ustrezno okolje, da se lahko izrazijo. Genov za zdaj ne moremo spreminjati, spremenimo pa lahko svoje okolje – od tega, ki promovira »fatness«, do tistega, ki promovira »fitness« – to je nedvomno eden večjih izzivov današnjega časa.

Debelost je ogledalo sodobne družbe, za katero sta značilni potrošništvo in tehnološki napredek. Oboje zmanjšuje potrebo po gibanju na prostem in promovira sedeči način življenja. Dokler se bodo zdravile le posledice debelosti ne pa vzroki zanje, je naša družba obsojena na kronično stanje in epidemijo debelosti.

Indeks telesne mase (ITM ali BMI = Body Mass Index) je antropološka mera, ki je definirana kot telesna masa v kilogramih, deljena s kvadratom telesne višine v metrih. Pri osebi, visoki 175 cm in težki 64 kg, gre izračun: 64 : (1,75)² = 20,90. Pri primerno prehranjenem odraslem znaša ITM med 18,5 in 24,9, pod 18,4 pomeni podhranjenost, nad 25,0 pa prenahranjenost, nad 30 šteje za debelost.

ABC

A Na debelost v enaki meri vplivajo geni in okolje.

B Maščevje v trebuhu, če ga je preveč, se lahko začne obnašati kot samostojni organ.

C Pri osebah z »velikimi trebuhi« je obvezen pregled vratnih žil za preprečevanje srčno-žilnih bolezni.