Ščitnica je majhna, kot metuljček oblikovana žleza, ki se nahaja na območju vratu, pod adamovim jabolkom, in proizvaja ščitnična hormona tiroksin (T4) in trijodotironin (T3), ki med drugim uravnavata tudi temperaturo telesa, metabolizem in bitje srca. Stvari lahko začnejo iti narobe, če je ščitnica premalo ali preveč dejavna. O delovanju ščitnice in težavah pri njenem nepravilnem delovanju smo se pogovarjali s predstojnikom Oddelka za nuklearno medicino UKC Maribor, Mitjem Topalovičem, dr. med. 

Težave, ki jih lahko povzroči ščitnica

Ščitnica je ena izmed žlez z notranjim izločanjem oz. kot jim rečemo endokrinih žlez. Sestavljena je iz levega in desnega režnja, ki sta povezana z delom, ki mu rečemo istmus, in to daje ščitnici obliko metulja. Leži spredaj na vratu pod ščitastim hrustancem, ki ga imenujemo adamovo jabolko. Njena glavna naloga je, da izloča ščitnične hormone, ki jih potrebujejo vse celice v telesu. Ščitnični hormoni kontrolirajo oz. bolje rečeno pospešujejo presnovo vsake celice v našem telesu. Vsak organ in vsako tkivo za svoje delovanje potrebuje ščitnične hormone, ki so potrebni tudi za normalno rast in razvoj tkiv, kar je še posebej pomembno v nosečnosti za razvoj zarodka in v obdobju rasti. Brez tega hormona v našem telesu ne deluje nič.

Brez ščitnice se da živeti, brez ščitničnih hormonov pa ne. Kot nam je povedal sogovornik, do nepravilnega delovanja ščitnice prihaja iz dveh razlogov. »Eno so tako imenovane morfološke spremembe, kot je golšavost, ki na primer povzroča težave zaradi same velikosti ščitnice, drugo pa so funkcijske motnje, ko na primer ščitnica dela preveč ali premalo. V prvem primeru, ko dela preveč, govorimo o hipertirozi, v drugem primeru, ko dela premalo, pa o hipotirozi. Hipertirozo najpogosteje povzroča bazedovka, ki je avtoimunska bolezen. V tem primeru v telesu nastajajo protitelesa proti lastnim tkivom – ščitničnim celicam, ki nekontrolirano stimulirajo delovanje ščitnice. Ta ob tem nekontrolirano izloča ščitnične hormone.

Bazedovka

Bazedovka lahko povzroča tudi resne težave na očeh, zato je treba to bolezen hitro prepoznati in odločno zdraviti. Zdravi se z zdravili, tako imenovanimi tirostatiki, ki zmanjšujejo delovanje ščitnice in prekomerno izločanje ščitničnih hormonov. Tako zdravljenje praviloma traja leto do leto in pol. Bolezen se rada pogosto ponavlja in jo v naslednji stopnji zdravimo z radioaktivnim jodom, ki kot radioaktiven oddaja sevanje in uniči del ščitničnih celic in s tem zmanjšuje prekomerno izločanje ščitničnih hormonov. S tem načinom zdravljenja tudi prekinemo bolezenski proces na očeh, za katerega so značilne izbuljene oči.

Med boleznimi, ki povzročijo hipotirozo, je najpogostejši kronični limfocitni tiroiditis oziroma hashimotov tiroiditis. Gre za avtoimunsko bolezen ščitnice, pri kateri se pojavi moteno delovanje imunskega sistema, ki ščitnice ne prepozna kot lastnega tkiva. V žlezi se pojavi vnetje, ki poškoduje ščitnične celice in v končni fazi povzroči prešibko delovanje. V tem primeru je ščitničnih hormonov premalo, kar pa se zdravi z nadomeščanjem ščitničnih hormonov v obliki tablet. Ščitnica skrbi za hitrost presnove. Če je ščitničnega hormona preveč, je presnova hitra, če ga je premalo, pa se presnova upočasni.«

Dandanes se z nepravilnim delovanjem ščitnice srečuje vse več ljudi

Bolezni nepravilnega delovanja oz. prej omenjenih hiper- in hipotiroze je vedno več, se pa zmanjšuje delež obolelih zaradi golšavosti. Golšavosti je bilo v preteklosti zelo veliko, skoraj 10 % Slovencev. Mitja Topalovič je povedal: »Vzrok za golšavost je bilo pomanjkanje joda v naši prehrani. Leta 1999 smo v Sloveniji zakonsko opredelili ustrezno jodiranje kuhinjske soli. Pri nas je predpisana količina 25 mg kalijevega jodida na kilogram soli, kar zagotavlja zadosten vnos joda za normalno delovanje ščitnice. Zato danes pri otrocih, rojenih po letu 1999, ne opažamo več golšavosti, so pa seveda še bolniki iz časa pred tem obdobjem. Golšavosti je torej manj, medtem ko so avtoimunske bolezni v porastu. Bazedovka, ki je najpogostejša med hipertirozami, ima pojavnost pri nas okoli 300–400 primerov na 100.000 prebivalcev, pri hashimotovem tiroiditisu pa je pojavnost med 1400–1500 primerov na 100.000 prebivalcev letno.«

Za simptome ščitnice je značilno to, da so neznačilni

Prav zaradi tega jih je težko prepoznati. Npr. pri hipotirozi ali zmanjšanemu delovanju ščitnice se pojavljajo neznačilni znaki, kot so utrujenost, zaspanost …, ki pa se v današnjem tempu življenja pogosto dogajajo vsem. Pojavljajo se tudi motnje koncentracije, bolnike pogosto zebe, takrat ko drugih ne, značilno je pridobivanje telesne teže, zaprtje, otekanje pogosto okoli gležnjev ali okoli oči. Pojavijo se tudi težave s krvnim tlakom – povečanje spodnje vrednosti in pri ženskah motnje menstrualnega ciklusa in zmanjšanje možnosti oploditve.

Pri hipertirozi pa se poveča presnova, s čimer se pojavi nespečnost, bolnikom je rado vroče, tresejo se jim roke, hujšajo, nemirni so in napeti, imajo pospešeno prebavo z drisko, hiter srčni utrip in pojavljajo se tudi druge motnje srčnega ritma. To v končni fazi vodi do srčnega popuščanja in hitrejšega dihanja, kar pa je treba pravočasno preprečevati, da ne vodi v resne težave. Vsi ti simptomi so neznačilni znaki, ki lahko izvirajo tudi iz drugih vzrokov. Težave s ščitnico najpogosteje prizadenejo žensko populacijo med 20. in 40. letom starosti. Razmerje ženske–moški je v razmerju med 8–15 proti 1. Seveda pa obolevajo tudi starejši in otroci.

Hujše zdravstvene težave, ki nastanejo zaradi težav s ščitnico

Nediagnosticiranih težav ščitnice, ki bi vodile v hude zaplete, pri nas skorajda ni. Seveda nezdravljenje bolezni lahko pripelje do večjih težav, vendar ne povzroča smrtnosti, saj se bolezen razmeroma preprosto in hitro odkrije. Res, da nekateri bolniki pridejo do zdravnika pozno, ko so že zelo izraženi znaki bolezni, vendar še vedno ni prepozno za uspešno zdravljenje. Med hujše oblike obolenja ščitnice štejemo rak ščitnice, ki pa je sicer sorazmerno redka oblika maligne bolezni. Poznamo štiri vrste raka ščitnice, med katerimi so tri vrste z zelo dobro prognozo oziroma 90–95-odstotno ozdravljivostjo.

Četrta skupina ali tako imenovani anaplastični karcinom, ki pa je sicer izredno maligen, se na srečo zelo redko pojavi. Predstojnik Oddelka za nuklearno medicino nam je priporočil: »Zdravnika je smiselno obiskati, kadar se pojavijo kateri koli znaki hiper- ali hipotiroze. Kadar gre za neko nenormalno utrujenost, brezvoljnost, zaspanost, motnje koncentracije, pešanje intelektualnih funkcij, ko bolnik ne zmore tega, kar je običajno zmogel, ali kot tudi radi rečemo, ko smo čisto na dnu. Ali po drugi strani, ko je bolnik nenormalno nemiren, nespečen, hujša, se mu tresejo roke, se ne more zbrati, ima drisko in povišan tek pa še kar hujša, povečan srčni utrip, je to prav gotovo znak, ko je treba do zdravnika.

Poleg tega je treba obiskati zdravnika, kadar se bolezen vidi na zunaj. Kadar nekaj neobičajno zraste, neka nenavadna oteklina na vratu, kar bi lahko pomenilo pojav golše ali celo raka ščitnice. Poleg tega moramo biti tudi pozorni na pojav bolečine v območju ščitnice, ki jo je treba ločiti od bolečine v žrelu, ki jo čutimo ob požiranju. Kadar nas boli srednji del vratu okoli adamovega jabolka na pritisk, in kadar se bolečina širi proti spodnji čeljusti ali nazaj na vrat. Ti simptomi lahko kažejo na vnetje ali celo krvavitve v ščitnici in absolutno zahtevajo obisk zdravnika.

Ščitnične bolezni so kronične bolezni

To po definiciji pomeni, da niso ozdravljive. Pri ščitnici, ki proizvaja premalo ščitničnih hormonov, bo te treba dosmrtno nadomeščati, medtem ko pri boleznih, kjer je hormonov preveč, najprej zdravimo z zdravili, potem pa v primeru ponovitve zdravimo z radioaktivnim jodom. To pa je uspešno takrat, ko do te mere ustavimo prekomerno proizvajanje hormonov, da pride do pomanjkanja in jih moramo nadomeščati. Ravno tako, če se ščitnica z operacijo odstrani, je treba hormon nadomeščati. Obolenje ščitnice omogoča normalno življenje brez kakršnih koli omejitev.