Ste tudi vi med tistimi nesrečnimi posamezniki, ki samo pogledajo hrano, pa se že zredijo? Ste se zalotili, da po tihem zavidate prijateljici, ki pred vašimi očmi poje ogromno, pa je vendarle vitka? Je metabolizem res lahko kriv za debelost? Odgovoriti nam je pomagala prof. dr. Vita Dolžan, dr. med., spec. lab. med. gen., vodja Laboratorija za farmakogenetiko na Inštitutu za biokemijo Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani.

Avtorica: Katja Štucin

Metabolizem oziroma presnova so vsi procesi, ki celicam, tkivom in celotnemu organizmu omogočajo, da z razgradnjo hranil in metaboličnih goriv pridobijo energijo in gradnike, ki so potrebni in omogočajo rast, razvoj in delovanje organizma. »Vsak si zlahka predstavlja, da potrebujemo energijo za delovanje mišic, še zlasti ob telesnem naporu. Celice pa potrebujejo energijo tudi za druge procese, naj med številnimi omenim samo procese biosinteze.

Hranila, ki jih zaužijemo s prehrano, se namreč v procesu prebave razgradijo na osnovne sestavine, iz katerih telesne celice nato ob porabi energije izgradijo vse molekule, ki jih potrebujejo za svoje delovanje.

Molekule, ki jih sami ne moremo izgraditi, moramo vnesti v telo s prehrano. To so na primer minerali, vitamini, esencialne aminokisline in esencialne maščobne kisline. Snovi, ki niso topne v maščobah, zlasti če gre za večje ali nabite molekule, potrebujejo prenašalce, da lahko pridejo iz krvi v celice ali obratno, iz celic v kri, v procesu odstranjevanja odpadnih snovi pa tudi v žolč ali urin. Zato celice porabljajo energijo, še zlasti če gre za prenos molekul iz mesta, kjer je njihova koncentracija manjša na mesta, kjer je njihova koncentracija večja,« pojasnjuje prof. dr. Vita Dolžan in dodaja, da moramo torej vse, kar naše telo potrebuje kot vir energije ali pa kot osnovne gradnike, v telo vnesti s hrano. Zato je pravilna in uravnotežena prehrana tako pomembna.

Kako pride do kopičenja maščobnih zalog

Prebava je tisti del metabolizma, ki poteka v prebavilih in zajema mehansko obdelavo hrane, transport hrane in produktov prebave po prebavnem traktu in kemično obdelavo hrane s prebavnimi sokovi in prebavnimi encimi. Kaj se zgodi v telesu s produkti prebave, ki se uspešno vsrkajo v kri, še pojasnjuje omenjena strokovnjakinja. »Nekaj jih kot vir energije in gradnike porabijo vse celice, vsi viški pa se v telesu uskladiščijo kot rezervna goriva za obdobja med obroki ali obdobja stradanja.

Pri tem ima pomembno vlogo hormon inzulin, ki poleg uravnavanja koncentracije glukoze v krvi pospešuje tudi procese skladiščenja viškov metaboličnih goriv. Glukoza se uskladišči predvsem v jetrih, pa tudi v mišicah v obliki glikogena. Vendar pa imamo omejene zmogljivosti za njegovo skladiščenje, zato se vsi viški preostalih metaboličnih goriv pretvorijo v maščobe, ki se nato iz jeter prenesejo po telesu in se uskladiščijo v maščobnih tkivih. Ta imajo neomejene zmogljivosti za skladiščenje maščob. Vendar pa prekomerno kopičenje maščob v maščobnem tkivu aktivira vnetne poti in vodi v kronično vnetje.

Dislipidemija

Pogosto se ob debelosti razvije še dislipidemija, rezistenca na inzulin in zvišan krvi tlak, to stanje pa imenujemo metabolični sindrom. Slednji je velik dejavnik tveganja za sladkorno bolezen tipa 2 in za srčno-žilne bolezni, poveča se tudi tveganje za številne druge bolezni. V obdobjih med obroki se sproži razgradnja glikogena v jetrih in nastala glukoza omogoča vzdrževanje koncentracije glukoze v krvi, tako da imajo možgani in eritrociti na voljo dovolj virov energije.

Hkrati poteka tudi razgradnja maščobnih rezerv, v kri se iz njih sproščajo maščobne kisline, ki jih lahko porabljajo jetra, mišice in druga tkiva. Če v telo ne vnesemo hrane več kot 12 do 24 ur, se zaloge glikogena v jetrih porabijo in jetra začnejo izdelovati nove molekule glukoze iz drugih gradnikov. Pri podaljšanem stradanju bodo jetra lahko delala nove molekule glukoze, vse dokler mišice ne bodo preveč izčrpale svojih zalog mišičnih proteinov in bodo jetra imela na voljo energijo iz razgradnje maščobnih kislin.«

Mit ali resnica

Marsikoga zanima, ali je lahko metabolizem krivec za debelost ali gre za mit. Dolžanova pojasnjuje, da gre pri metabolizmu za ravnovesje virov energije in gradnikov med procesi, v katerih nastajajo, in procesih, pri katerih se porabljajo. Vse vire energije in gradnike v telo vnesemo s prehrano. Česar telo ne porabi takoj, uskladišči, večinoma v obliki maščob. Če so obroki količinsko in po sestavi primerni, bo telo tistih nekaj v obliki glikogena in maščob uskladiščenih goriv porabilo že pred naslednjim obrokom, ponoči ali ob mišični dejavnosti in ne bo prišlo do prekomernega kopičenja maščobnih zalog. Če je vnos hranil prevelik oziroma neustrezen ali pa je poraba premajhna, se začnejo kopičiti viški, kar dolgoročno privede do debelosti. Tudi v te procese se vpleta inzulin. Inzulin se sprošča v kri po obroku in že majhno povišanje koncentracij inzulina v krvi zavira porabljanje goriv iz maščobnih zalog.

Ob tem strokovnjakinja poudarja tudi ustrezno sestavo obrokov. »Če je prehrana preveč enostranska in ne vsebuje dovolj hranil – vitaminov, esencialnih aminokislin in maščobnih kislin –, je pa kalorično prebogata, lahko ob debelosti pride tudi do nedohranjenosti.« Torej drži, da lahko nekdo poje več kot drug, pa je vendarle vitkejši, ker ni vse odvisno samo od tega, koliko in kakšno hrano pojemo. »Nekaj je odvisno že od same prebave, ki je lahko bolj ali manj učinkovita, se pravi, da ljudje lahko bolje ali slabše izkoristijo zaužito hrano. Ljudje se razlikujemo tudi že po sami hitrosti presnove v mirovanju – se pravi, da za osnovne procese, ki potekajo v celicah, in za vzdrževanje telesne temperature lahko porabimo več ali manj energije. Največji porabnik energije so mišice, zato lahko s telesno dejavnostjo najbolj povečamo porabo energije in s tem tudi najučinkoviteje zmanjšamo naše maščobne zaloge.«

Na metabolizem vplivajo tudi geni

Tako kot na številne druge procese v našem telesu tudi na presnovo vplivajo geni. Po besedah prof. dr. Vite Dolžan gre za zelo veliko število genov, prispevek vsakega posameznega gena pa je po navadi zelo majhen. Izjema so redke monogenske bolezni, pri katerih okvara enega gena vodi v razvoj bolezenskega stanja. Poleg genetskih dejavnikov igra še pomembnejšo vlogo življenjski slog, in sicer imata največji vpliv prehrana in telesna dejavnost. »Najlepše lahko vpliv genetskih in okolijskih dejavnikov prikažemo na primeru debelosti. Tudi k razvoju debelosti pomembno prispevajo genetski dejavniki, raziskave kažejo, da je prispevek dedne komponente pri debelosti med 30 in 70 %. Ponovno gre za veliko število genov, od katerih vsak posamezni gen zelo malo prispeva k tveganju.

V evoluciji je bilo preživetje povezano z boljšo sposobnostjo skladiščenja metaboličnih goriv, saj so bila pogosta obdobja, ko je hrane primanjkovalo. Naravna selekcija nam je torej dala gene za varčen metabolizem. V zadnjih generacijah se naše genetske značilnosti niso bistveno spremenile in naš genetski zapis ni prilagojen okolju s preobilico kalorično prebogate hrane in sedečim načinom življenja. Posledica neskladja med našo genetsko zasnovo in drastično spremembo v življenjskem slogu zadnjih generacij je prava epidemija debelosti. Kot povsod v medicini gre torej tudi tukaj za interakcije med genetskimi in okolijskimi dejavniki.«

S starostjo se metabolizem spreminja

S staranjem se naš metabolizem upočasni in spremeni. Zaradi različnih procesov pride do izgube mišičnih celic in mišične mase, ki jo nadomešča maščobno tkivo. Izguba skeletnih mišic pomembno prispeva k sindromu staranja in lahko privede do zmanjšane mobilnosti in povečanja invalidnosti pri starostnikih. Hkrati se zmanjšuje količina največjega porabnika energije ob telesni dejavnosti, zato se bo ob neprilagojenem kaloričnem vnosu začne kopičiti maščobno tkivo. »Tudi naš imunski sistem se odzove na te spremembe s kroničnim vnetnim odzivom, ob tem peša njegova sposobnost obrambe pred okužbami.

Takšno provnetno stanje privede tudi do inzulinske rezistence in sprememb v presnovi ogljikovih hidratov in maščob,« pojasnjuje strokovnjakinja in izpostavlja še, da gre torej za začaran krog. »Zaradi vseh teh sprememb se s staranjem poveča tveganje za pojav bolezni, kot so srčno-žilne bolezni, rak in nevrodegenerativne bolezni.« Tako lahko po njenih besedah tudi za zdravo staranje veliko naredimo sami, in sicer z zdravim načinom življenja. »Velik poudarek je spet na redni telesni dejavnosti in uravnoteženi, raznovrstni in kalorično ne prebogati prehrani. Tako lahko za 5 do 10 let podaljšamo pričakovano življenjsko dobo in zmanjšamo tveganje za razvoj bolezni, povezane s staranjem.«

Veliko lahko naredimo sami

Največji porabnik energije so mišice ob telesni dejavnosti, to je ključ, kako učinkovito pokuriti prehranske viške, pa tudi maščobne zaloge. »Če je naš življenjski slog primeren, predvsem je pomembno, da vnos hranil ni večji od porabe, nam tudi neugodna genetska zasnova ne more škodovati,« je zelo jasna prof. dr. Vita Dolžan. Če je razmerje med vnosom in porabo porušeno, so posamezniki z neugodno genetsko zasnovo še toliko bolj izpostavljeni tveganju za razvoj metaboličnih motenj, ki prej privedejo do razvoja metaboličnega sindroma, debelosti, diabetesa tipa 2, srčno-žilnih in drugih bolezni. »Metabolični sindrom se lahko razvije tudi pri ljudeh, ki sicer niso debeli, ampak se jim maščobno tkivo kopiči v predelu trebuha.

Veliko ljudi debelost moti z estetskega vidika, ne zavedajo pa se, da povzroča tudi škodo za zdravje. Sčasoma bo začel nihati krvi tlak, maščobe v krvi bodo postale previsoke, pojavila se bo rezistenca na inzulin. Velikokrat nas na to opozori šele sistematski pregled pri zdravniku. Kdor premore trdno voljo in disciplino, lahko v tem zgodnjem obdobju s hujšanjem in spremembo življenjskega sloga, predvsem načina prehrane in z redno telesno dejavnostjo, še popravi nastalo škodo in s tem odloži začetek zdravljenja. Kdor takšne trdne volje in discipline ne premore, pa naj upošteva priporočila svojega zdravnika in naj ta stanja začne čim prej zdraviti z rednim jemanjem zdravil, saj bo le tako lahko preprečil dolgoročne škodljive posledice za zdravje,« še opozarja Vita Dolžan. Ob tem dodaja, da so prehranska dopolnila le podpora in ne morejo nadomestiti zdravil, pomena uravnotežene prehrane in telesne dejavnosti.