Avtorica: Andreja Hergula
Diabetično stopalo je skupina bolezenskih okvar na stopalu, ki so odraz kroničnih zapletov, do katerih lahko pride pri dolgotrajni sladkorni bolezni. Te okvare vodijo v razjede na koži, ki se slabo celijo ali se sploh ne. Zapleti, ki vodijo do nastanka razjed, pa so okvare živcev, zaradi katerih postane stopalo slabše občutljivo, in slaba prekrvavitev nog zaradi okvarjenih žil.
Poleg okvare senzoričnega je pomembna tudi okvara motoričnega živca, ki vodi v deformacije stopala. Pojavijo se krempljasti prsti, palec se lahko ukrivi k mezincu, stopalo postane plosko ali dobi povečan lok. Nenormalno izbočeni deli stopala so tako izpostavljeni prekomernemu pritisku obuvala. Prav neprimerna obutev je poleg neustrezne pedikure in nege stopal najpogostejši sprožilec nastanka rane. Po nastanku razjede njeno celjenje dodatno poslabša še okužba (zaradi vdora klic skozi poškodovano kožo). Zaradi slabše prekrvavitve sta ob okužbi poškodb obrambni mehanizem in celjenje počasnejša. V najhujšem primeru je zaradi odmrtja tkiva in gangrene treba odrezati del noge.
Razvoj kroničnih zapletov sladkorne bolezni, ki botrujejo nastanku diabetičnega stopala, je odvisen od številnih dejavnikov: od časa in izraženosti hiperglikemije, višine krvnega tlaka, starosti, kajenja, povečanih maščob v krvi itn.
Je možno stopalo povrniti v prvotno stanje? To vprašanje smo zastavili asist. mag. Simoni Ferjan, dr. med. Strokovnjakinja razlaga, da je proces le deloma reverzibilen. Pri okvari velikih žil lahko namreč z redno, vsakodnevno hojo spodbudimo tvorbo kolateralnih (obvodnih) žil. Z zdravili, predvsem pa z zmanjšanjem dejavnikov tveganja za okvaro žil, npr. z opustitvijo kajenja, zdravo prehrano in uravnavanjem telesne teže, lahko napredovanje žilnih okvar upočasnimo. Kadar so žile tako okvarjene, da je prekrvitev kritično motena, skušajo le-to izboljšati z invazivnimi endovaskularnimi in kirurškimi posegi, ki pa žal niso vedno izvedljivi oziroma uspešni. Povsem drugače je z nevropatijo. Kadar govorimo o diabetičnem stopalu, imamo v mislih periferno simetrično diabetično nevropatijo, pri kateri lahko z dobro urejenostjo glikemije le upočasnimo njeno napredovanje ter z zdravili blažimo bolečine, kadar so prisotne. Pri nevropatiji je za preprečevanje ran na nogah izrednega pomena predvsem preventivno izobraževanje bolnikov glede ustrezne nege stopal, saj lahko z ustrezno oskrbo stopal v veliki meri nastanek teh ran preprečimo.
Dr. Ferjanova opozarja, da so pri periferni diabetični nevropatiji nevarnejši od pozitivnih simptomov (to je bolečina) negativni simptomi. Negativni simptomi pomenijo oslabljen občutek za dotik, mraz, toploto, bolečino, kar imenujemo izguba zaščitne občutljivosti. Ti ljudje ne čutijo, da jih žulijo čevlji, da imajo v obutvi kamen, da je nogavica nagubana. Tako nastanejo globoki žulji in rane, za katere je ravno tako značilno, da zaradi okvare živcev ne bolijo. Bolniki zaradi odsotnosti bolečine mnogokrat poiščejo zdravniško pomoč zelo pozno, ko je rana že močno vneta in sega v globino. Ker se bolniki ne zavedajo, da imajo oslabljen občutek na stopalih, je ta zaplet treba aktivno iskati še pred nastankom rane. Zdravil za zdravljenje izgube zaščitne občutljivosti nimamo. Ključnega pomena je osveščanje bolnikov in edukacija glede ustrezne nege stopal.
Starost pri razvoju diabetičnega stopala nima neposredne povezave. Pomembnejše je dejstvo, koliko časa ima bolnik že sladkorno bolezen, kako je urejena in ali so prisotni dodatni dejavniki tveganja. Kronični zapleti se lahko pojavijo tako pri sladkorni bolezni tipa 1 kot tudi pri sladkorni bolezni tipa 2. Po besedah strokovnjakinje ravno pri diabetesu tipa 2 pogosto odkrijejo sladkorno bolezen šele ob pojavu diabetičnega stopala, saj lahko ta oblika sladkorne bolezni kljub slabi urejenosti krvnega sladkorja več let poteka brez kliničnih znakov.
Ker smo že globoko zapadli v zimski čas, najprej opišimo, kako lahko za svoje diabetično stopalo bolniki skrbijo v hladnem delu leta. Pozimi je treba paziti na mraz, saj lahko pride do ozeblin okončin. Obutev mora biti mehka, topla, prostorna in zračna, da se noga v obutvi ne spoti. Priporočljivo je, da je narejena iz naravnih materialov.
Stvari, na katere ljudje brez tovrstnih težav niti ne pomislijo, so lahko za bolnike z diabetičnim stopalom precej nevarne. Vročo vodo v lavorju ali pregret radiator lahko sladkorni bolnik s prizadetim živčevjem občuti kot prijetno mlačno. Posledice – hude opekline.
Ne glede na letni čas, najsi bo poleti ali pozimi, je potrebno redno pregledovanje in opazovanje stopal, potrebno je redna nega nog. Dr. Ferjanova je podala nekaj koristnih nasvetov: »Pri umivanju je treba temperaturo vode preveriti s termometrom ali komolcem. Priporočljivo je umivanje pod tekočo vodo, kopeli so manj zaželene. Po umivanju je treba noge dobro obrisati oziroma osušiti. Pedikura naj bo redna in predvsem pravilno izvedena. Za pedikuro naj si bolnik vedno vzame dovolj časa. Pribor za pedikuro naj bo oseben in ne ”družinski”. Nohti naj bodo pristriženi tako, da se ne bodo vrasli v obnohtno tkivo ali ožulili sosednjih prstov.«
Poleti pa, ko so tla prevroča, naj bolniki ne hodijo bosi, saj se lahko zgodi, da ne bodo občutili (pre)vročega asfalta. Japonke seveda odpadejo, tudi poleti so priporočljivi zaprti čevlji, ki naj bodo lahki in zračni.
Ste vedeli, da …
se razjeda na stopalu vsaj enkrat v življenju pojavi pri 15 odstotkih bolnikov s sladkorno boleznijo?