Ko ščitnica izloča premalo ščitničnih hormonov, ki so nujni za rast, razvoj in delovanje vseh organov in tkiv, govorimo o hipotirozi. To je najpogostejša motnja v delovanju ščitnice. Ocenjujejo, da jo ima 5–10 % ljudi, kar pri polovici pa ni prepoznana. Velikost ščitnice ni odvisna od stopnje hipotiroze – žleza je lahko normalno velika, povečana, majhna ali pa je ni.

Avtorica: Adrijana Gaber

S prof. dr. Simono Gaberšček, dr. med., iz Ambulante za bolezni ščitnice UKC Ljubljana, smo se pogovarjali o vzrokih za hipotirozo, kakšne težave povzroča bolnikom in o tem, kako se to pomanjkanje ščitničnih hormonov zdravi.

Za začetek je pojasnila, da hipotiroza ni bolezen, ampak sindrom (skupek simptomov in znakov), ki ga povzročajo različne bolezni. Pomembno vlogo pri tem ima tirotropin (TSH), to je hormon, ki ga izloča hipofiza. TSH uravnava delovanje ščitnice, zato se njegova raven zviša, ko se prične raven ščitničnih hormonov, to je prostega tiroksina (pT4) in/ali prostega trijodotironina (pT3), zniževati.

Vzroki

Katere bolezni torej povzročajo hipotirozo? »Najpogostejša bolezen, ki povzroča hipotirozo, je Hashimotov tiroiditis. To je avtoimunska bolezen ščitnice, kar pomeni, da telo ščitnice ne prepoznava kot lastne in žleza postopno propada.Ta propad je lahko tako počasen, da ščitnica celo življenje deluje normalno. Pogosteje pa se pri Hashimotovem tiroiditisu sčasoma pojavi premajhno delovanje ščitnice in s tem bolj ali manj zvišana raven TSH,« pojasnjuje dr. Gaberšček in dodaja, da se hipotiroza lahko pojavi tudi po operaciji ščitnice, po zdravljenju z radioaktivnim jodom in zaradi nekaterih zdravil (na primer amiodarone, s katerim zdravijo motnje srčnega ritma).

Kot pove naša sogovornica, se s hipotirozo se lahko tudi rodimo. »To imenujemo kongenitalna hipotiroza. Nastopi zato, ker se ščitnica ne razvije, se nahaja na napačnem mestu, ali pa ne deluje pravilno. Zaradi tega vsem novorojenčkom še v porodnišnici odvzamejo kapljico krvi in iz nje izmerijo raven TSH. Kadar odkrijejo kongenitalno hipotirozo, pričnejo ti novorojenčki takoj prejemati zdravilo levotiroksin (L-T4) in se razvijajo normalno. Če jih ne bi pričeli zdraviti, pa bi imeli hude posledice v duševnem in telesnem razvoju,« razlaga dr. Gaberšček in nadaljuje z naštevanjem vzrokov. »Hipotiroza lahko nastopi tudi zaradi neustreznega delovanja hipofize (centralna hipotiroza), kar je posledica različnih bolezni hipofize. Pojavi se lahko tudi po porodu, po obsevanju vratu zaradi neke druge bolezni, pa tudi ob prevelikem ali premajhnem vnosu joda.«

Simptomi in znaki

Odvisni so od resnosti hipotiroze, starosti bolnika in trajanja hipotiroze, o simptomih in znakih pove naša sogovornica. »V začetni fazi, ko je raven TSH samo rahlo zvišana, pT4 in pT3 pa sta še normalna, večina bolnikov nima težav. Nekateri občutijo nekoliko večjo utrujenost, pojavijo se glavoboli, poraste telesna teža, bolniki imajo manj energije kot sicer. V krvi se lahko rahlo zviša raven holesterola. Ko se hipotiroza poglablja in postane raven TSH zelo visoka, raven pT4 in pT3 pa nizka, postanejo tudi simptomi in znaki izrazitejši.

Bolniki opažajo utrujenost, pomanjkanje energije, glavobole, zebe jih, prebava se upočasni, telesna teža narašča, poslabša se lahko sluh. Koža postaja vedno bolj suha, hladna in bleda, pojavijo se otekline, lasje so suhi in izpadajo, glas postane hripav, jezik se zadebeli, govorjenje je oteženo, krvni tlak se lahko zviša, frekvenca srca pa zniža, zvišana je raven holesterola,« našteva dr. Gaberšček in poudarja, da so simptomi hipotiroze nespecifični, kar pomeni, da se lahko pojavljajo tudi pri številnih drugih boleznih.

Razširjenost Hashimotovega tiroiditisa

Hashimotov tiroiditis ima približno 20 % žensk v rodni dobi, njegova pojavnost pa z leti še narašča, pove dr. Gaberšček. Hashimotov tiroiditis je pretežno genetsko pogojena bolezen. »Zato lahko pričakujemo pri sorodnikih (zlasti ženskih) bolnikov s Hashimotovim tiroiditisom večje tveganje za pojav te bolezni. Poleg sorodnikov bolnikov s Hashimotovim tiroiditisom imajo to bolezen pogosteje tudi bolniki s sladkorno boleznijo tipa 1, bolniki z drugimi avtoimunskimi boleznimi ter bolnice s sindromom policističnih jajčnikov.

Hipotirozo imajo vsi bolniki, ki so jim odstranili celotno ščitnico, številni – a ne vsi – bolniki po zdravljenju z radioaktivnim jodom, bolniki, ki jemljejo amiodaron, litij in nekatera zdravila za zdravljenje raka, bolniki, ki so jim obsevali vrat, pa tudi posamezniki, katerih način prehranjevanja ne zagotavlja ustreznega vnosa joda, kar pa je v praksi zelo redek pojav. Ustrezen vnos joda zagotovimo z uporabo jodirane soli. Jod je namreč sestavni del ščitničnih hormonov, tako da brez joda sinteza ščitničnih hormonov ni možna,« natančneje pojasni dr. Gaberšček.

Diagnosticiranje

Simptomi in znaki hipotiroze so nespecifični, zato diagnoze ne postavijo na podlagi značilnih simptomov in znakov, ampak na podlagi laboratorijskih izvidov. Kot pove dr. Gaberšček v primeru suma na hipotirozo najprej izmerijo raven TSH v krvi. Če je raven TSH zvišana, laboratorij izmeri še raven pT4 in pT3. Če rezultati niso v območju normalnih vrednosti, je treba obiskati specialista, ki se ukvarja z boleznimi ščitnice – tirologa. Pri bolniku s sumom na hipotirozo tirolog opravi klinični pregled, ki vključuje pogovor z bolnikom in klinični pregled, ultrazvok ščitnice, laboratorijske meritve ter po potrebi še scintigrafijo ščitnice. Bolniki s Hashimotovim tiroiditisom imajo pogosto zvišano koncentracijo protiteles proti encimu ščitnična peroksidaza (antiTPO) in/ali proti tiroglobulinu (antiTg).

Protitelesa so označevalci in ne povzročitelji bolezni, zato meritve protiteles ob kontrolnih pregledih ne ponavljajo, saj njihova raven ne vpliva na odločitev glede zdravljenja. Nekateri bolniki s Hashimotovim tiroiditisom nimajo zvišane koncentracije antiTPO in/ali antiTg, ampak imajo samo značilno ultrazvočno sliko ščitnice. Ker je diagnoza hipotiroze predvsem laboratorijska, se moramo zavedati omejitev te diagnostike, še dodaja dr. Gaberšček. Raven TSH se tekom dneva spreminja – ima dnevno-nočni (cirkadiani) ritem. Najvišja je med 20.30 in 8.30. Priporočeni čas odvzema krvi za meritev ravni TSH je zato po 9. uri. Če je odvzem krvi prezgoden, je lahko raven TSH rahlo zvišana, posameznik pa nima nujno bolezni ščitnice.

Zdravljenje

Zlati standard zdravljenja hipotiroze so zdravila, ki vsebujejo L-T4. »Če tirologi menimo, da je hipotiroza nastajala dlje časa (kar je običajno pri bolnikih s Hashimotovim tiroiditisom), jo običajno pričnemo zdraviti z nizkimi odmerki L-T4, ki jih nato postopno zvišujemo. Normalno raven TSH želimo doseči po nekaj mesecih zdravljenja. Na postopno nastajajočo hipotirozo se organizem namreč navadi. Zato bi bilo prehitro višanje odmerka L-T4 za telo lahko nevarno. Če pa menimo, da je hipotiroza nastala hitro (kot je recimo po operaciji ščitnice ali po zdravljenju nekaterih ščitničnih bolezni z radioaktivnim jodom), pa lahko zdravljenje pričnemo z visokimi odmerki L-T4. Bolniki morajo jemati preparate L-T4 na tešče, z vodo, približno 30 minut pred zajtrkom ali drugimi zdravili. L-T4 se v črevesu absorbira v 60–90 %.«

Ustreznost odmerka L-T4 ugotavljajo z občasno meritvijo ravni TSH. Ko tirolog presodi, da je to primerno, prične bolnik kontrolirati raven TSH pri izbranem osebnem zdravniku. Dr. Gaberšček pojasni, da so tirologi osebnim zdravnikom vsak delovnik na voljo za telefonske posvete, kjer svetujemo, kako prilagoditi odmerek L-T4, da bo raven TSH, pT4 in pT3 normalna, kar je cilj zdravljenja. »Ta cilj lahko pri večini bolnikov dosežemo s katerim koli preparatom, ki vsebuje L-T4. Če odmerek L-T4 spremenimo, svetujemo kontrolo ravni TSH približno dva do tri mesece po spremembi odmerka, sicer pa običajno zadošča kontrola TSH enkrat letno.«

Po besedah naše sogovornice je večina bolnikov z zdravljenjem zelo zadovoljna in ima normalno raven TSH. Po svetu pa ugotavljajo, da približno 5-10 % bolnikov, ki se zdravijo z L-T4, ni zadovoljnih z zdravljenjem. Vzroki za to so različni. Včasih odmerek L-T4 ni ustrezen in ga je treba urediti. Nekatere bolnike moti, da morajo vzeti zdravilo vsak dan in da imajo občasne kontrole TSH. Nekateri bolniki imajo še katero drugo, še neprepoznano bolezen, težave pa zmotno pripisujejo bolezni ščitnice.

Hipotiroza in nosečnost

V nosečnosti se spremeni delovanje ščitnice, in sicer se mora sinteza ščitničnih hormonov povečati za 25-50 %. »Zdrava ščitnica je temu zlahka kos. V prvi polovici nosečnosti plodova ščitnica še ne tvori ščitničnih hormonov, zato je plod odvisen od materinih ščitničnih hormonov, ki prehajajo skozi placento. V tem obdobju je zato še zlasti pomembno, da ima nosečnica ustrezno raven TSH,« izpostavi dr. Gaberšček.

Drugače je, če ima nosečnica Hashimotov tiroiditis in ščitnica deluje še normalno. »Takšna ščitnica včasih ne zmore ustrezno povečati sinteze ščitničnih hormonov, zato se lahko pri tej nosečnici prav takrat prvič v življenju pojavi hipotiroza. Zato morajo nosečnice s Hashimotovim tiroiditisom in normalno delujočo ščitnico pri osebnem zdravniku kontrolirati raven TSH ob potrditvi nosečnosti, nato pa vsake štiri tedne v prvi polovici nosečnosti in enkrat v drugi polovici nosečnosti.

Če TSH ni v želenem območju, se osebni zdravnik posvetuje s tirologom glede odmerka L-T4,« razlaga naša sogovornica in nadaljuje, kako je v primeru, če nosečnica že jemlje L-T4 zaradi potrjene bolezni ščitnice. »Takrat mora prav tako kontrolirati raven TSH ob potrditvi nosečnosti, nato pa vsake štiri tedne v prvi polovici nosečnosti in enkrat v drugi polovici nosečnosti. Osebni zdravnik se posvetuje s tirologom glede odmerka L-T4, če TSH ni v želenem območju. Izkušnje kažejo, da je treba odmerek L-T4 pri več kot 70 % nosečnic zvišati za 30 % in več. Odmerek L-T4 pa seveda vedno zvišamo upoštevajoč raven TSH. Po vsaki spremembi odmerka L-T4 je treba po štirih tednih spet preveriti raven TSH.«

ABC

A Najpogostejša bolezen, ki povzroča hipotirozo, je Hashimotov tiroiditis.

B Simptomi in znaki hipotiroze so nespecifični, zato diagnozo postavljajo na podlagi laboratorijskih izvidov.

C Zlati standard zdravljenja hipotiroze so zdravila, ki vsebujejo L-T4.