Avtor: Katja Mohorič
Doc. dr. Marko Medvešček, dr. med., diabetolog s Kliničnega centra v Ljubljani, s katerim smo se pogovarjali o naravi zapletov pri sladkorni bolezni, poudarja, da današnje zdravljenje omogoča, da je življenjsko ogrožajočih akutnih zapletov mnogo manj kot včasih. Tisto, kar je pri sladkorni bolezni in njenem celostnem zdravljenju še vedno najbolj problematično, so kronični zapleti, ki so jih včasih imenovali kasni ali pozni zapleti. »Kronični zapleti se pojavijo predvsem zaradi ravni krvnega sladkorja, ki je kljub zdravljenju večinoma večja od normalne, ter zaradi visokega krvnega tlaka in zvečanih maščob v krvi – zvečanega slabega LDL holesterola.«
Tip 1 in tip 2 se med seboj zelo razlikujeta.
Tip 1 je avtoimunska bolezen, ki se pojavlja predvsem pri mlajših ljudeh, v 95 % do tridesetega leta starosti. Zaradi trajno previsoke ravni glukoze v krvi so glavna grožnja bolezni kronični zapleti. Najpogostejše okvare so: okvara malih žil oči (retinopatija) ali ledvic (nefropatija) in živcev (nevropatija). Najhujša posledica prve okvare je okrnjen vid, druge odpoved ledvic, pri nevropatiji pa nastanejo razjede na stopalu.
Značilnost sladkorne bolezni tipa 2 je postopno popuščanje beta celic, ki se začne v srednji življenjski dobi in ima progresiven potek. Vse višja raven glukoze v krvi zahteva vedno bolj intenzivno zdravljenje vzdrževanja glukoze čim bliže normalnim vrednostim. Zvečana glukoza v krvi je pri večini bolnikov samo del metaboličnega sindroma. Vanj sodijo debelost z nesorazmerno veliko količino maščobe v trebušni votlini, motnja presnove maščob, ki se kaže z zvečanimi trigliceridi in znižanjem dobrega HDL holesterola v krvi ter zvišan krvni tlak. »Ti isti dejavniki so obenem tudi samostojni dejavniki tveganja za aterosklerozo. Njena posledica je zožitev velikih žil dovodnic (arterij) v različnih žilnih področjih v telesu, najhujše posledice pa so možganska kap, srčni infarkt in gangrena spodnjih okončin. Tveganje zanje je pri ljudeh z diabetesom vsaj nekajkrat večje kot pri tistih, ki sladkorne bolezni nimajo,« pojasnjuje dr. Medvešček. Z ustreznim zdravljenjem sladkorne bolezni in dejavnikov metaboličnega sindroma se tveganje lahko zmanjša.
Pri kroničnih zapletih gre za trajne okvare organov, organskih sistemov ali tkiv. Pri sladkorni bolezni tipa 2 prednjačijo predvsem srčno-žilni zapleti, ki so rezultat dolgotrajne metabolične neurejenosti, ki je nastala zaradi sladkorne bolezni, in pri kateri so udeleženi tudi drugi dejavniki tveganja, ne samo zvečana raven krvnega sladkorja. To privede do nekaterih okvar, ki so ireverzibilne in so obenem bistvo sladkorne bolezni. »Danes smo usposobljeni za zdravljenje sladkorne bolezni, tako da človek nima težav zaradi visokega krvnega sladkorja – nima akutnih zapletov, ki so splošno življenjsko ogrožajoči in tudi ne težav zaradi visokega sladkorja v smislu žeje, utrujenosti ipd. To zlahka dosežemo pri vseh bolnikih, razen če nekdo noče upoštevati pravil igre ali če ne sodeluje dovolj, kar je zelo redko. Rak rana sladkorne bolezni so kronične komplikacije oziroma zapleti,« pojasnjuje dr. Marko Medvešček.
Kroničnih komplikacij je več vrst. Za sladkorno bolezen tipa 1 so značilne kronične okvare, ki nastanejo zaradi visokega krvnega sladkorja (hiperglikemije) in se pokažejo kot okvara oči, ledvic ter živcev. Komplikacije pa se dogajajo tudi pri tipu 2, ker imajo ti ljudje ravno tako zvečan krvni sladkor, vendar so zaradi dejavnikov tveganja v okviru metaboličnega sindroma bolj v ospredju srčno-žilni zapleti.
Najprej omenimo tiste poškodbe živcev, ki nastanejo zaradi trajnega oz. kronično zvečanega krvnega sladkorja. Gre predvsem za okvare zelo majhnih žil, kapilar in arterij, ki prizadenejo in okvarijo predvsem področje oči in ledvic. »To so potrdile tudi številne študije,« pravi dr. Medvešček in dodaja, da je od krvnega sladkorja zelo odvisna tudi okvara živcev. »Poleg okvar oči in ledvic lahko nastopi tudi okvara živcev (nevropatija), ki zajame različna področja – predvsem periferne živce spodnjih okončin in avtonomno živčevje.«
V okviru prizadetosti perifernih živcev nastopi motnja senzibilitete. Predvsem gre za oslabljeno sposobnost dojemanja dotika in temperature, redko tudi bolečine. Ti ljudje imajo večje tveganje za okvaro noge zaradi poškodbe, ki je ne čutijo. »Običajno nastane zaradi poškodbe neka rana in če imajo ti ljudje obenem tudi slabšo prekrvavitev spodnjih okončin zaradi ateroskleroze, potem postanejo to kronične rane, ki se nikakor ne zacelijo. Temu pravimo kronična razjeda. Praviloma se pojavi na robu stopala ali na podplatu in je osnova za okužbo ter propad tkiva, čemur rečemo gangrena. Tveganje za amputacijo dela stopala ali še višje na nogi je zato pri diabetikih petnajstkrat večje,« pojasnjuje dr. Medvešček in dodaja, da lahko nevropatija prizadene tudi druga področja v telesu. Avtonomna nevropatija oslabi vegetativne funkcije – pri moških je izstopajoča težava predvsem motnja erekcije, pri ženskah pa zastajanje urina, prebavne motnje s kronično drisko in motnje praznjenja želodca.
Najbolj drastične posledice – amputacijo noge, srčni infarkt in možgansko kap – je mogoče preprečiti, če so sladkorni bolniki že od vsega začetka pod dobrim zdravstvenim nadzorom pri spremljanju zvečanega krvnega sladkorja, zvečanega krvnega tlaka in motenj presnove maščob, poudarja dr. Medvešček. »Če je raven teh dejavnikov od vsega začetka v normalnih mejah, potem smo lahko gotovi, da okvare zaradi visokega krvnega sladkorja ne bodo nastale. Če je krvni tlak normalen, če so normalne maščobe, potem so tudi dejavniki tveganja za srčno-žilne komplikacije bistveno manjši, celo za več kot polovico. Ob vsem tem ne smemo pozabiti še na prenehanje kajenja pri kadilcih.«
»Pri sladkorni bolezni je potrebno takojšnje, trajno in temeljito zdravljenje, da preprečimo nastanek kroničnih zapletov,« ponovno poudarja dr. Medvešček. Že od vsega začetka mora potekati pod vodstvom strokovno usposobljene zdravniške ekipe. Vloga bolnika pri tem je nadvse pomembna. Pri sladkorni bolezni bolnik dejavno sodeluje pri zdravljenju oziroma se po strokovnih navodilih zdravi sam, mora pa biti za to ustrezno usposobljen z ustrezno zdravstveno vzgojo, ki mu jo zagotovi zdravstvena ekipa. Če je na inzulinu, si mora znati uravnavati krvni sladkor, spremljati mora zvečan krvni tlak in zvečane maščobe v krvi.
Skupaj z zdravnikom je potrebno določiti ciljne vrednosti vseh omenjenih dejavnikov in stremeti k temu, da se jih doseže in vzdržuje, še dodaja dr. Medvešček.
Raven glukoze
Idealna ciljna vrednost glukoze:
|
Raven maščob
Med maščobami je pomembna raven slabega LDL holesterola:
|
Raven krvnega tlaka
Pri krvnem tlaku je ciljna vrednost pod 130/80 mmHg oziroma še nižja, če ga bolnik meri v domačih pogojih, v katerih je krvni talk na splošno nižji. |