Iščite po prispevkih
Avtorica: Nika Arsovski
Najpomembnejša ženska spolna hormona sta estrogen in progesteron, najpomembnejši androgeni hormon (spolni hormon, značilen za moške) pa testosteron. V grobem spolne hormone delimo na ženske in moške, v resnici pa tudi v ženskem telesu nastaja manjši delež testosterona, pri moških pa manjša koncentracija estrogena.
Testosteron je androgeni hormon, ki za mnoge še vedno simbolizira moškost. Vsekakor gre za najpomembnejši moški spolni hormon, saj igra pomembno vlogo pri spolnih funkcijah (erekcija, proizvodnja semenčic …), ob tem pa vpliva tudi na razvoj mišic, gostoto kosti in razvoj sekundarnih spolnih znakov. Hipogonadizem je izraz, s katerim označujemo oslabljeno izločanje testosterona. Vzroki za njegov pojav so povečini genetske narave, največkrat posledica posameznih sindromov, redkeje vnetij.
V kasnejših obdobjih lahko motnje v izločanju testosterona povzročijo tudi obsevanja in posamezna zdravljenja. Pomanjkanje testosterona se lahko izrazi že ob puberteti, ko se izrazi v manjših spolnih udih, pičli poraščenosti, oslabljeni mišični masi, tudi izostanku mutiranja. Po koncu pubertete se nizka raven testosterona odraža v pomanjkanju spolne sle, z motnjami erekcije in oslabljeni produkciji semenske tekočine. Spremljajo jo lahko tudi motnje razpoloženja, nagnjenost k depresiji, pa tudi motnje koncentracije in upad mišične mase.
Estrogen je ženski spolni hormon, »zaslužen« za razvoj sekundarnih spolnih znakov. Uravnava rast in razvoj ter skrbi za pravilno delovanje ženskih spolnih organov. V času pubertete poskrbi za preobrazbo deklice v žensko in pojav opaznih ženskih oblin. Estrogen spodbuja rast novih spolnih celic po obdobju menstruacije in obnavlja maternično sluznico. Prav tako povečuje mišično maso tkiva v maternici, kar spodbudi rast mlečnih žlez. Estrogen vpliva na zadrževanje kalcija v organizmu in je posledično zaslužen za močne kosti ter preprečevanje razvoja osteoporoze.
Najpomembnejšo vlogo progesteron odigra v obdobju nosečnosti, zato se ga je oprijel tudi naziv zaščitnik nosečnosti. Poleg tega sprošča gladko mišično tkivo maternice, hkrati pa zmanjša tudi gibljivost preostalih gladkih mišic v telesu. Posledično se upočasni delovanje želodca in črevesja, progesteron je tudi krivec za povečan tek in kopičenje maščobnega tkiva. Deluje blagodejno na krvne žile, poleg tega pa naš organizem ščiti tudi pred razvojem nekaterih vrst raka.
Vpliva na rast dojk. Progesteron nastaja v jajčnikih, manjša količina pa tudi v nadledvičnih žlezah. Raven progesterona v obdobju menstrualnega cikla niha, ob neoplojenem jajčecu se njegova raven zniža, kar povzroči menstrualno krvavitev. Med nosečnostjo raven progesterona v krvi naraste za 10 do 20-krat. Pomanjkanje progesterona je eden izmed krivcev za težave z zanositvijo, v času nosečnosti pa je nizka raven progesterona razlog za nosečniško slabost (povzroča jo estrogen).
Če je pomanjkanje testosterona posledica genetskih dejavnikov, zdravljenj in bolezenskih stanj, pa je tako kot upad progesterona in estrogena lahko tudi posledica staranja. Že v perimenopavzalnem obdobju (nekaj let pred nastopom menopavze) namreč raven ženskih hormonov začne usihati. Pomanjkanje ženskih spolnih hormonov je lahko tudi posledica bolezenskih stanj, med drugim tudi motenj hranjenja, pa tudi izrazitega stresa. »Uravnavanje izločanja in delovanja spolnih hormonov je tako pri ženskah kot moških izrazito kompleksno in med seboj prepleteno, odvisno od mnogih dejavnikov ter morebitnih pridruženih bolezni oz. zdravja.
Fiziološko pride do pomembnih hormonskih sprememb in s tem povezanih simptomov predvsem v obdobju adolescence in pri ženskah perimenopavze ter nosečnosti. Pri zdravih ženskah v rodnem obdobju estrogeni in progesteron ciklično in medsebojno usklajeno nihajo tekom menstrualnega cikla, kar je lahko povezano z motečo simptomatiko. S staranjem ravni spolnih hormonov pri obeh spolih upadajo, bolj izrazito pri ženskah po menopavzi. Bolezensko pogojena neravnovesja spolnih hormonov so odvisna od vzroka, ti pa so številni,« pojasnjuje dr. Mitja Krajnc, dr. med., spec. int. med., z Oddelka za endokrinologijo in diabetologijo na Univerzitetnem kliničnem centru Maribor. UKC Maribor.
Bodisi previsoke bodisi prenizke ravni posameznih hormonov, prisotnih v ženskem telesu, lahko botrujejo razvoju številnih zdravstvenih težav in bolezenskih stanj. Eno najpogostejših hormonskih neravnovesij pri ženskah je estrogenska dominanca, s katero označujemo visoko raven estrogena v primerjavi z ravnijo progesterona. Pojav je najpogostejši v rodni dobi ženske, prav tako se pojavi ob predmenstrualnem sindromu ali ob hormonskih terapijah.
K temu dodatno pripomore še stres, prav tako tudi neuravnotežena in revna prehrana. Estrogenska dominanca se izraža z napihnjenostjo, nerednimi menstruacijami, nihanji razpoloženja, zmanjšani spolni sli in glavoboli, tudi anksioznostjo. Ob povečanih vrednostih estrogena, torej ob pomanjkanju progesterona, smo bolj podvrženi tveganjem za razvoj posameznih vrst raka (rak na dojkah), prav tako se poveča tveganje za nastanek poporodne depresije ali pojava krvnih strdkov. Prav tako se na telesu odraža pomanjkanje estrogena. »Pri ženskah se odstopanja na ravni spolnih hormonov pogosto pokažejo z motnjami menstrualnega cikla (podaljšanjem cikla, izostajanjem menstruacije).
Vzrok je lahko na ravni hipotalamusa, hipofize ali jajčnikov. Pomanjkanje estrogenov se velikokrat kaže z vročinskimi oblivi, suhostjo nožnice, zmanjšanjem spolne sle ali motnjami spanja. Morebitni dodatni, pridruženi simptomi so povezani s specifičnim vzrokom, ki je privedel do hormonskih odstopanj. Dolgotrajno pomanjkanje estrogenov (kot se naravno pojavi tudi po menopavzi) negativno vpliva na kostno maso in srčno-žilno zdravje,« pojasnjuje sogovornik z UKC Maribor in dodaja: »Motnje delovanja spolnih hormonov so pogosto povezane z neplodnostjo.«
Težave, povezane z upadom spolnih hormonov, se pri ženskah odražajo precej huje kot pri moških. S staranjem tudi pri moških pride do upada ravni testosterona, a nikoli do njegove popolne odsotnosti. Na pozno nastali hipogonadizem oz. andropavzo (pomanjkanje testosterona po 40. letu) je z zdravim načinom življenja mogoče vplivati ali ga vsaj zamakniti. »Pri moških so simptomi odvisni od hitrosti nastanka in življenjske dobe, v kateri se pomanjkanje spolnih hormonov začne. Pri odraslih se pogosto pojavijo zmanjšanje spolne sle, splošne vitalnosti in energije ter poslabšanje razpoloženja.
Po daljšem času lahko opazimo slabšo telesno poraščenost in zmanjšanje mišične mase. Včasih se pojavljajo vročinski oblivi, povečanje žleznega tkiva dojk in neplodnost. Če se pomanjkanje pojavi zgodaj, so moški videti mlajši od dejanske starosti, zmanjšana je poraščenost, manjša so spolovila, višji je glas, ne pridobivajo mišične mase,« o pomanjkanju testosterona pove dr. Krajnc in ob tem našteje tudi znake povečanih vrednosti tega androgenega hormona pri ženskem spolu: »Presežek moških spolnih hormonov pri ženski se lahko dodatno kaže s povečano poraščenostjo, plešo moškega tipa. Prednostna obravnava je potrebna predvsem, če so težave huje izražene in nastanejo v kratkem časovnem obdobju.«
DHEA oz. dehidroepiandosteron je »prohormon«, ki je zaslužen za nastanek številnih drugih hormonov. V večji meri se tvori v nadledvični žlezi, nekaj tudi v jajčnikih in modih. DHEA vpliva na imunski sistem in kakovost spanca ter pomembno blaži sindrome stresa in izgorelosti. Raven tega hormona je najvišja v najstniških letih, z leti pa počasi upada, tako okrog 60. leta znaša le še desetino prvotne vrednosti. DHEA pomembno vpliva na spolno slo posameznika, prav tako na celostno počutje in energijo. »Pri zdravih ženskah sta glavna moška spolna hormona dehidroepiandrosteronsulfat (DHEAS) in dehidroepiandrosteron (DHEA).
Moški spolni hormoni so pri ženskah pomembni zaradi učinkov na spolno funkcijo (predvsem spolno slo in vzburjenje), kostno presnovo in spoznavne funkcije. Njihov učinek na spolno funkcijo je sicer manj raziskan in pojasnjen kot pri moških, vseh odgovorov še nimamo. Opravljene raziskave niso vedno potrdile povezave med koncentracijami moških hormonov in spolno funkcijo oz. drugimi izidi, tako da je stanje njihovega pomanjkanja pri večini žensk vprašljivo diagnosticirati,« pojasnjuje sogovornik in v nadaljevanju doda, da je pomanjkanje moških spolnih hormonov pogosto predvsem pri ženskah po odstranitvi obeh jajčnikov, pri tistih z addisonovo boleznijo ali ob motnjah delovanja hipofize: »Zaradi pomanjkanja dokazov nadomeščanja DHEA ali drugih moških spolnih hormonov pri ženskah v endokrinoloških ambulantah rutinsko ne izvajamo, pri redkih indikacijah pride v poštev poskus zdravljenja.«
»Pri zdravih ženskah v rodnem obdobju estrogeni in progesteron ciklično in medsebojno usklajeno nihajo med menstrualnim ciklom, kar je tudi lahko povezano z motečo simptomatiko. S staranjem ravni spolnih hormonov pri obeh spolih upadajo, bolj izrazito pri ženskah po menopavzi.«
A V perimenopavzalnem obdobju raven ženskih hormonov začne usihati.
B Težave, povezane z upadom spolnih hormonov, se pri ženskah odražajo precej huje kot pri moških.
C Motnje delovanja spolnih hormonov so pogosto povezane z neplodnostjo.