Sladkorna bolezen tipa 1, celiakija in hashimotov tiroiditis so avtoimunske bolezni, ki se pogosteje pojavljajo pri ženskah. Vzrokov za nastanek teh bolezni je več, od genetskih nepravilnosti, dednih vzrokov, do okužb in najverjetneje tudi različnih dejavnikov iz okolja. O tem, kakšen je vpliv teh bolezni na človeka pri sočasni diagnozi, nam je razložila strokovna direktorica Splošne bolnišnice Jesenice Karmen Janša, dr. med., spec. int.

Avtorica: Vesna Vilčnik

Kaj je celiakija in kako jo lahko prepoznamo?

Celiakija je avtoimunska kronična bolezen črevesa, ki nastane zaradi preobčutljivosti na beljakovino gliadin, ki se nahaja v pšenični moki, ječmenu in rži. Klinična slika je posledica okvare črevesne sluznice in se kaže z znaki malabsorbcije, to je slabega vsrkavanja hranil, elektrolitov, vitaminov in mikroelementov iz črevesja. Potek celiakije je zelo različen. Pogosta je tako imenovana subklinična ali prikrita oblika bolezni, ki poteka brez jasnih kliničnih znakov obolenja prebavil, vendar pa kljub temu počasi in postopoma načenja pacientovo zdravje. Prikrita oblika se pogosteje pojavlja pri starejših pacientih in se pokaže kot slabokrvnost zaradi pomanjkanja železa, redkeje folne kisline in vitamina B12, lahko pa tudi v obliki kožnih sprememb, bolečih sklepov, osteoporoze. Zaradi nezdravljene celiakije (neprepoznava in neupoštevanje dietetnih načel) so pogostejši tudi malignomi na prebavilih. Najznačilnejši klinični znaki se pojavijo pri majhnih otrocih, ko pričnejo jesti hrano, ki vsebuje gluten. Pojavijo se napihnjen trebuh, vetrovi, driska, smrdeče blato, nenapredovanje telesne teže ali celo hujšanje in slabo razpoloženje. V času mladostništva so znaki manj značilni in se kažejo v obliki nespecifičnih bolečin v trebuhu, zastoju pubertetnega razvoja, izgubo telesne teže.

Katere vrste sladkorne bolezni poznamo?

Najpogostejše oblike sladkorne bolezni so: sladkorna bolezen tipa 1, ki je najpogosteje avtoimunske narave. Pojavi se v otroštvu, mladostništvu ali pri mladih odraslih. Gre za hiter propad celic trebušne slinavke, ki izločajo inzulin. Zaradi tega je nastop bolezni hiter, z znaki hudega pomanjkanja inzulina in potrebo po takojšnjem inzulinskem zdravljenju. Sladkorna bolezen tipa 2 je najpogostejša, vzrok je v inzulinski rezistenci. Zaradi tega pride do zmanjšanih učinkov inzulina, s prehodnim povečanjem sproščanja inzulina in nato do postopnega izčrpavanja in propadanja celic v trebušni slinavki in ob tem postopnega poviševanja krvnega sladkorja. Pri zdravljenju je pomemben zdrav življenjski slog, ko ta ne zadostuje več, pričnemo z uvedbo peroralnih antidiabetikov in po več letih trajanja z uvedbo inzulina. Sekundarna sladkorna bolezen se pojavi ob boleznih trebušne slinavke, hormonskih boleznih in po jemanju določenih zdravil, predvsem kortikosteroidov. Poznamo še nosečniško sladkorno bolezen, ki nastane v nosečnosti zaradi hormonov nosečnosti, v ozadju pa je običajno prisotna inzulinska rezistenca.

V Sloveniji je bila ugotovljena 3,4-odstotna prevalenca celiakije pri otrocih in mladostnikih s sladkorno boleznijo, odvisno od inzulina. Kakšna je povezava med eno in drugo boleznijo (celiakijo in sladkorno boleznijo)?

Tako celiakija kot sladkorna bolezen tipa 1 sta avtoimunski bolezni. Pri tem je treba poudariti, da v povezavi med boleznima govorimo pri sladkorni bolezni tipa 1 in ne pri sladkorni bolezni tipa 2. Gre namreč za različno etiologijo nastanka bolezni, kot sem že omenila v prejšnjem vprašanju.

Kako se običajno pojavita bolezni?

Najpogosteje najprej odkrijemo sladkorno bolezen tipa 1, nato v nekaj letih po pojavu le-te odkrijemo še celiakijo. Lahko, vendar pa redkeje, odkrijemo tudi obe bolezni hkrati ali pa najprej celiakijo in kasneje sladkorno bolezen tipa 1.

Izvajanje brezglutenske diete je pri bolnikih s sladkorno boleznijo gotovo veliko zahtevnejše? Se pojavijo kakšne težave ob uvajanju diete?

Gotovo je izvajanje brezglutenske diete pri sladkornih bolnikih veliko zahtevnejše in veliko težje. Ob uvajanju se lahko pojavljajo pogostejše hipoglikemije, vendar v nadaljevanju dieta brez glutena ne predstavlja večjega problema na zdravljenje in urejenost sladkorne bolezni. Osebe, ki imajo obe bolezni, se morajo držati obeh diet, diete brez glutena in sladkorne diete. Obe dieti je potrebno uživati vse življenje. Za pomoč pri izvajanju pravilne prehrane imamo v bolnišnicah dietetike, ki tem osebam svetujejo in jim pomagajo pri pravilni izbiri živil. Najtežje je pri mladih, ki nimajo znakov celiakije in se morajo držati dietnih načel.

Kako zdravijo bolnice s policističnimi jajčniki in sladkorno boleznijo?

Ženske s policističnimi ovariji imajo prisotno inzulinsko rezistenco, kar pomeni odpor proti delovanju inzulina. Zaradi tega postopno pride do zmanjšanih učinkov inzulina. Pri ženskah se pojavita motena toleranca za glukozo in sladkorna bolezen. Ker imajo pogosto tudi prekomerno telesno težo, je potrebna stalna motivacija za zdrav življenjski slog s skrbjo za telesno težo, zdravo prehrano in redno telesno aktivnost. Od zdravil jim predpišemo metformin, ki zmanjšuje inzulinsko rezistenco, pomaga pri zmanjševanju telesne teže in ugodno vpliva na zanositev.

Katere so najpogostejše težave s ščitnico?

Ščitnica je žleza z notranjim izločanjem, ki leži na sprednjem spodnjem delu vratu, skrbi za normalno presnovo in vpliva na skoraj vse organe v telesu. Izloča hormona tiroksin – T₄ in trijodtironin – T_3. Med težavami naj najprej omenim golšo, to je povečano, vendar normalno delujočo ščitnico. Povečana ščitnica lahko povzroča težave, kot so tiščanje v vratu, oteženo dihanje ali, še redkeje, oteženo požiranje. Pri boleznih ščitnice se pogosto srečujemo s povečanim ali zmanjšanim delovanjem ščitničnih hormonov. Zmanjšano delovanje imenujemo hipotiroza, med znaki naj omenim utrujenost, zaspanost, porast telesne teže, otekanje, glavoboli, vrtoglavice, suha in hladna koža, hripavost, upočasnjena prebava, lahko tudi zvišan holesterol, slaba koncentracija, povečana občutljivost na mraz … Povečano delovanje ščitničnih hormonov imenujemo hipertiroza, ljudje so utrujeni, nemirni, razbija jim srce, hujšajo, imajo pospešeno prebavo, se potijo, tresejo, slabo prenašajo vročino, pri bazedovki imajo lahko tudi spremembe na očeh, na primer izbuljene oči, otekle veke, solzenje in bolečine.

Na kaj morajo biti pozorni bolniki, ki imajo sladkorno bolezen in težave s ščitnico?

Ščitnični hormoni pospešujejo številne presnovne procese v telesu. Na presnovne procese vpliva tudi inzulin. Zaradi tega povečano ali zmanjšano delovanje ščitničnih hormonov vpliva na krvni sladkor in je potrebno ustrezno prilagoditi zdravljenje sladkorne bolezni. Posebna pozornost je potrebna med uvajanjem zdravljenja ščitničnih bolezni, ker se hormoni ščitnice spreminjajo. Oseba mora tudi poznati znake zmanjšanega ali povečanega delovanja ščitničnih hormonov, ker se v procesu bolezni delovanje hormonov spreminja. Na primer pri hashimotovem tiroiditisu se delovanje ščitnice postopno zmanjšuje in se običajno razvije v premajhno delovanje ščitnice oziroma hipotirozo.

Kako pogosto se pojavljata obe (težave s ščitnico in sladkorna bolezen) hkrati in pri kom?

Sladkorna bolezen tip 1 je avtoimuna bolezen. Znano je, da se pri sladkornih bolnikih lahko pojavljajo tudi druga avtoimuna obolenja, med njimi najpogosteje celiakija in hashimotov tiroiditis. Hashimotov tiroiditis je avtoimuna bolezen ščitnice in je najpogostejše obolenje ščitnice v otroštvu. Prizadene približno en odstotek otrok, največkrat v adolescenčnem obdobju. Bolezen je lahko prisotna pri približno desetih odstotkih mladih s sladkorno boleznijo. Po podatkih Pediatrične klinike UKC Ljubljana so ščitnična protitelesa, ki so značilna za bolezen, prisotna pri približno 18 odstotkih bolnikov z novo odkrito sladkorno boleznijo in pri približno osmih odstotkih njihovih sorodnikov.

So omenjene bolezni bolj značilne za moške ali ženske? Kaj je vzrok njihovega nastanka?

Avtoimunske bolezni so pogostejše pri ženskah. Sladkorna bolezen tipa 1, celiakija in hashimotov tiroiditis so avtoimunske bolezni, kjer gre za tvorbo protiteles proti celicam v lastnem organizmu. Vzrokov je več, od genetskih nepravilnosti, dednih vzrokov, do okužb in najverjetneje tudi različnih dejavnikov iz okolja.