O hormonih slišimo na vsakem koraku. Ženski in moški spolni hormoni, pa adrenalin, rastni hormon, hormoni sreče, hormonska neravnovesja, ki nam grenijo življenje … Govorimo o hormonih, snoveh, katerih naloga je prenašanje informacij do celic. Hormoni nastajajo v endokrinih žlezah, lahko pa se sintetizirajo tudi v tkivih, kjer učinkujejo.

Kateri so med bolj pomembnimi in bolj znanimi ter kakšne naloge imajo, smo povprašali doc. dr. Mojco Jensterle Sever, dr. med., endokrinologinjo z UKC Ljubljana, Interne klinika KO za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni.

Avtor: Anja Kuhar

Hormonsko neravnovesje lahko v telesu povzroči velike težave in ogrozi naše zdravje. Kako pride do tega?

Človeško telo za vzdrževanje ravnovesja potrebuje nadzor, ki ga izvajata predvsem dva sistema: endokrini sistem in živčevje. Ta dva kontrolna sistema sta med seboj funkcionalno povezana v t. i. nevroendokrini sistem, ki s sosednjimi in z oddaljenimi celicami komunicira s kemijskimi prenašalci sporočil, hormoni in z živčnimi prenašalci.

Včasih je težko reči, kje se neha živčno in se prične endokrino uravnavanje. Živčni prenašalec, npr. adrenalin, nastaja v endokrinih celicah in potuje po krvi kot hormon, in obratno. Eno izmed pomembnih stičišč teh dveh sistemov je tudi del možganov, ki ga imenujemo hipotalamus. Sestavlja ga več živčnih jeder, ki izločajo različne živčne prenašalce (nevrotransmiterje) in hormone.

Hipotalamusu neposredno podrejena endokrina žleza je hipofiza, ki preko izločanja različnih spodbujevalnih hormonov izvaja neposredni nadzor delovanja nekaterih drugih žlez z notranjim izločanjem v telesu.

Med podrejene žleze spadajo ščitnica, nadledvični žlezi in spolne žleze. Poleg tega hipofiza izloča nekatere hormone še neposredno, na primer rastni hormon in prolaktin. Tudi antidiuretski hormon, ki skrbi za normalno presnove vode, in oksitocin, ki je zadolžen predvsem za krčenje maternice pri porodu, se sproščata iz hipofize.

Od ostalih žlez moramo omeniti še obščitnice, ki izločajo parathormon, ki vpliva na presnovo kalcija, in trebušno slinavko, ki med drugim izloča inzulin. Veliko celic, ki izločajo zelo različne hormone, je tudi v prebavilih.

Omenili ste adrenalin, ki je med ljudmi precej znan. Kje nastaja in zakaj je pomemben?

Adrenalin nastaja v sredici nadledvične žleze, kjer se tvorita tudi noradrenalin in dopamin, ki jih s skupnim izrazom poimenujemo kateholamini. Povzročajo povečano krčljivost srca, pospešeno srčno akcijo, vazokonstrikcijo in vazodilatacijo žilnega sistema, povečano potenje, povečano sproščanje toplote in energije ter telo pripravijo na reakcijo boja in bega.

Feokromocitomi so tumorji sredice nadledvične žleze. Ti tumorji sintetizirajo, shranjujejo, presnavljajo in nenadzorovano izločajo prej omenjene kateholamine.

Povzročijo lahko smrtno nevaren porast krvnega tlaka ali maligno motnjo srčnega ritma. Zanje je značilna redka in pestra klinična slika (napadi visokega krvnega tlaka, glavoboli, bledica, tahiaritmija, epizode anksioznosti in panike), zato jih je težko pravočasno odkriti, prav pravilna diagnoza pa omogoča učinkovito zdravljenje in večinoma popolno ozdravitev bolnika.

Testosteron je med ljudmi znan kot moški spolni hormon. Kakšna je njegova naloga in kje nastaja?

Testosteron nastaja v modih, katerih delovanje nadzirajo hormoni hipotalamusa in hipofize. Testosteron spodbuja spermatogenezo in omogoča normalno spolnost, povzroča normalno moško poraščenost, povečuje mišično maso, zavira kostno razgradnjo in povečuje mineralno kostno gostoto, spodbuja tvorbo rdečih krvničk v kostnem mozgu ter ugodno vpliva na razpoloženje, čustvovanje in storilnost moškega.

Se tudi pri moških pojavlja ‘menopavza’?

Stanje pomanjkanja testosterona imenujemo hipogonadizem. S staranjem povezan upad testosterona praktično nikoli ni privede do popolne odsotnosti testosterona, nekateri moški pravzaprav nikoli ne dosežejo pomembno znižanih vrednosti testosterona. V tem se s staranjem povezan hipogonadizem pri moških pomembno razlikuje od menopavze, kjer gre za hiter ter popoln upad ženskih spolnih hormonov in prizadene vse ženske. Težave zaradi upada spolnih hormonov so zato pri ženskah bistveno hujše in bolj burne kot pri moških.

Zaradi navedenih razlik v primerjavi z menopavzo se izrazu andropavza poskušamo izogibati in raje uporabljamo izraz poznonastali hipogonadizem. Ki se običajno pojavlja po 40. letu starosti, ko začne upadati količina testosterona. Pri moških, ki nimajo kroničnih bolezni in živijo bolj zdravo, se poznonastali hipogonadizem razvije kasneje ali pa sploh ne.

Če je testosteron najbolj ‘znani’ moški hormon, pa je estrogen najbolj znani ženski hormon. Kje nastaja in za kaj skrbi?

Estradiol in estron, estrogena, nastajata v jajčnikih, kjer nastajajo še progestini in moški spolni hormoni. Pri uravnavanju delovanja jajčnikov sodelujejo hipotalamus, hipofiza in višji možganski centri.

Estrogeni učinkujejo lokalno v jajčniku in prek povratne zanke s hipofizo uravnavajo menstrualni ciklus. Pospešujejo zorenje maternične sluznice in skupaj s progesteronom sprožijo menstruacijo, vplivajo na mišično steno maternice, pospešujejo tvorbo cervikalne sluzi, spodbujajo potovanje jajčeca po jajcevodih, v dojkah spodbujajo rast mlečnih vodov. Delujejo tudi na večino drugih oddaljenih tkiv izven spolovil, zavirajo znojenje, povečajo gradnjo kosti ter zadržujejo sol in vodo.

Pomemben hormon je tudi prolaktin. Kakšen hormon je to in v kateri žlezi nastaja?

Tvori se v celicah hipofize. Do povečanih koncentracij prolaktina (hiperprolaktinemija) lahko  pride zaradi prekinjene povezave med hipotalamusom in hipofizo ali zaradi hormonsko aktivnih tumorjev hipofize (prolaktinomi), ki nenadzorovano izločajo prolaktin. Do hiperprolaktinemije lahko pride tudi zaradi primarne hipotiroze ter pri rabi nekaterih zdravil, lahko je tudi posledica nosečnosti in dojenja.

Povečane koncentracije prolaktina pri ženskah povzročajo motnje menstrualnega ciklusa, neplodnost, lahko tudi pojav mlečnega izcedka iz dojk. Moški bolniki pa tožijo predvsem zaradi motenj spolne sle in impotence. Kadar bolniki s tumorji predolgo odlašajo z obiskom zdravnika, se pojavijo značilni simptomi, kot je izpad vidnega polja, tudi glavobol, lahko tudi znaki pomanjkanja drugih hipofiznih hormonov.

Zdravljenje prolaktinomov je eno redkih, pri katerem ni na prvem mestu kirurška odstranitev, pač pa zdravljenje z zdravili.

Ko govorimo o hormonih, ne moremo mimo hormonov ščitnice. Kateri hormoni so to in zakaj so pomembni?

Ščitnični hormoni so pomembni za rast in razvoj med odraščanjem, vplivajo na srčno mišico, imajo termogene učinke ter skrbijo za usklajenost presnovnih procesov glede na energijske potrebe v telesu.

Povzročajo dve vrsti težav: preveliko delovanje ščitnice ali hipertirozo ter pomanjkljivo delovanje ščitnice ali hipotirozo. Ob prevelikem delovanju ščitnice so ljudje nemirni, utrujeni, hujšajo ob normalnem ali povečanem apetitu, pogosto jim je vroče, imajo tanko, vlažno kožo, hitrejši srčni utrip, hitrejšo prebavo, tresejo se jim roke, zadihajo se pri naporu, ženske lahko tudi izgubijo menstruacijo. V primeru pomanjkljivega delovanja pa so bolniki utrujeni, se redijo, pogosto jih zebe, nimajo volje, težko se zberejo, imajo motnje spomina, ne morejo se osredotočiti, nimajo motivacije, imajo zadebeljeno, suho hladno kožo, počasen utrip in prebavo ter so tudi mentalno upočasnjeni.

Z boleznimi ščitnice so lahko poleg motenj v njenem delovanju povezane tudi motnje v njeni zgradbi, lahko gre za spremenjeno velikost, sestavo, obliko in lego. Zdravnik, ki sumi na bolezen ščitnice, mora zato žlezo tudi otipati. V Sloveniji se izključno z boleznimi ščitnice ukvarjajo specialisti tirologi.

Kje pa nastaja hormon kortizol in zakaj je potreben?

Pomanjkanje kortizola je lahko posledica motnje v delovanju hipotalamusa oziroma hipofize, ali odpovedi nadledvične žleze. Poznamo kronično in akutno pomanjkanje kortizola, pri čemer je slednje urgentno stanje, ki nezdravljeno lahko vodi v smrt.

Če govorimo o presežku kortizola, lahko omenimo Cushingov sindrom, redko bolezen, ki letno prizadene le 5–6 primerov na milijon ljudi. Vzrok zanj so lahko tumorji hipofize, nadledvičnice ali nekateri pljučni karcinomi, pogostejši pa je Cushingov sindrom, ki je posledica delovanja nekaterih zdravil (sintetičnih glukokortikoidov).