Avtor: Katja Mohorič
Sladkorna bolezen dobiva epidemične razsežnosti, saj je kar 246 milijonov ljudi po vsem svetu sladkornih bolnikov, ugotavlja Milenka Poljanec Bohnec, viš. med. ses., prof. soc. ped., iz Diabetološke ambulante Kliničnega oddelka za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni iz UKC Ljubljana, ki se je kot članica organizacijskega in programskega odbora ter predavateljica udeležila 3. slovenskega endokrinološkega kongresa medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije, kateri se je odvil lanskega oktobra v Postojni. Ob tem dodaja, da skoraj 6 % odraslega prebivalstva sveta živi s sladkorno boleznijo:
»Pričakuje se, da bo leta 2015, torej v manj kot dvajsetih letih, več kot 330 milijonov sladkornih bolnikov. Vsako leto na novo zboli 7 milijonov ljudi, prav tako jih vsako leto umre več kot 3,5 milijona ljudi zaradi s sladkorno boleznijo povezanih bolezni. Vsakih 10 sekund umre 1 sladkorni bolnik in v teh 10 sekundah sta na novo odkrita 2 sladkorna bolnika. Ocenjuje se, da bo število sladkornih bolnikov v svetu naraslo do leta 2025 za kar 16 %.
»Prav tako je sladkorna bolezen tipa 2 vodilna med vzroki smrti v Evropi. Povprečno je v državah Evropske unije od 3,5 (Irska) do 11 % (Nemčija) sladkornih bolnikov, kar je približno 7,5 % vseh Evropejcev. Preko 31 milijonov ljudi v Evropi trpi za sladkorno boleznijo in vsi ti so tudi kandidati, pri katerih lahko nastanejo resni zapleti, kot so kardiovaskularne bolezni, kapi, bolezni ledvic, slepota in amputacije. V Sloveniji je po ocenah Inštituta za varovanje zdravja RS na podlagi ankete iz leta 2007, izvedene med prebivalci, starimi več kot 15 let, 120.000 oseb s sladkorno boleznijo tipa 2. To število predstavlja 6,9-odstotno prevalenco, anketa pa ni zajela institucionaliziranih oseb,« ugotavlja in navaja Milenka Poljanec Bohnec.
Ob teh zaskrbljujočih številkah je Bohnecova kot vodja podiplomskega izobraževanja za medicinske sestre s področja zdravstveno-vzgojnega dela s sladkornimi bolniki izpostavila pomen izobraževanja sladkornega bolnika v procesu zdravljenja, ki ga izvaja edukator oz. medicinska sestra.
»Znanstveno dokazano je, da je sladkorna bolezen stigmatizirajoča, zato je pri zdravljenju treba korenito spremeniti tako delovne kot tudi ostale življenjske navade. Pomembno je tudi, da skozi izobraževanje sladkornega bolnika posredno vplivamo na zdravstveno stanje celotne družine, upajoč, da bodo vsi člani družine opustili nezdrav življenjski slog,« poudarja Bohnecova in dodaja, da je poleg farmakološkega zdravljenja osnova zdravljenja sladkorne bolezni nefarmakološko zdravljenje, ki zajema zdravo prehrano, telesno dejavnost ter skrb za zdrav življenjski slog.
Da je zdravljenje sladkorne bolezni učinkovitejše, je treba bolnika temeljito izobraziti, zopet poudarja Bohnecova. Izobraževanje izvajajo za to posebej usposobljene medicinske sestre. Izhodišče tako njihovega dela kot svetovalcev je, da svetovalec ne ve, kaj je za svetovanca dobro. »Nikogar ne moreš rešiti. Bolniki se sami odločajo in delujejo ter vzamejo od nas, kar želijo. Osredotočiti pa se je treba na to, kaj si bolnik želi v življenju in bi s spremembo načina ravnanja in razmišljanja tudi dosegel. Predvsem pa je treba bolniku vrniti odgovornost za svoje stanje. Prepričanje, da mu lahko pomagamo, moramo zamenjati z razumevanjem, da si lahko pomaga le sam!« ugotavlja Bohnecova.
Delo z bolnikom temelji na spoznavanju njegovega dosedanjega življenja, dela in razmer, v katerih je živel. Cilj delovanja zdravstvenega vzgojitelja je uspešnejše spopadanje bolnika s sladkorno boleznijo.
»Veliko manj kroničnih zapletov bi bilo, če bi pri zdravljenju sladkorne bolezni upoštevali osnovna načela zdrave prehrane in zdravega načina življenja,« poudarja Bohnecova, a obenem dodaja, da mnogi bolniki pogosto prezgodaj obupajo, ker zahteva zdrav način življenja veliko osebne energije in discipline. »Prav tu imamo veliko vlogo prav zdravstveni vzgojitelji oz. medicinske sestre, ki bolnikom na prijazen in strokoven način posredujemo informacije, ki so pomembne za spremembo življenjskega sloga in ureditev sladkorne bolezni. Osvetlimo tudi pomen nekaterih osnovnih dejstev glede zdravega načina življenja, ki pripomorejo k učinkovitemu zdravljenju sladkorne bolezni s pomočjo nefarmakoloških metod.«
V našem okolju dnevno zaužijemo povprečno 10 g soli, kar presega običajne potrebe organizma po soli in je pri nekaterih boleznih neposredno povezano z zvišanjem krvnega tlaka. »Priporočljivo je, da vsi bolniki, ki imajo odkrito hipertenzijo, omejijo vnos soli na največ 6 g na dan, kar je približno ena zvrhana čajna žlička. Da bi ustrezno zmanjšali vnos soli, pri kuhanju namesto soli uporabljajte druge začimbe, na primer česen, poper in kis, izogibajte se suhomesnatim izdelkom ter konzervirani in hitro pripravljeni hrani, predvsem pa ne jejte slanih prigrizkov, kot so čips, krekerji, preste, slani arašidi in podobno,« priporoča Bohnecova.
Za zmanjšanje telesne teže je treba zmanjšati vnos energije oziroma zvečati porabo s telesno dejavnostjo. Hujšanje naj bo postopno, ne več kot 0,5 kg tedensko oziroma 5–10 odstotkov v šestih mesecih, nato pa sledi vzdrževanje dosežene znižane telesne teže. Da bo učinek trajen, je treba spremeniti prehranske in gibalne navade.
»Veliko manj težav in zapletov bi bilo, če bi pri samovodenju sladkorne bolezni upoštevali načela zdrave prehrane, skrb za telesno težo in telesno dejavnost,« poudarja Bohnecova in dodaja: »Tukaj se velikokrat izgubimo. Izgubimo se v želji po okusu, v potrebi po nadomeščanju ljubezni, čustev, … Vse to zamenjamo za hrano, ki jo drago plačamo takrat, ko po njej posežemo, na koncu pa nam izstavi še en račun, ki pa ga je treba še bolj drago plačati. Iz izkušenj pri delu s sladkornimi bolniki ugotavljam, da je ravno hrana ali pa debelost najšibkejši člen, kjer moramo z bolniki veliko delati. Mnogi se niti ne zavedajo, da hrana tako zelo vpliva na nivo glukoze v krvi, vse dokler ne začnejo pisati dnevnika prehrane ter vsakodnevnih jedilnikov in ko sami na podlagi meritev opazijo njen dejanski vpliv na nivo glukoze v krvi. Ob tem naj še opozorim, da je za vse, ki se zdravite s telesno dejavnostjo, z zdravo prehrano in/ali s peroralnimi antidiabetiki in/ali z inzulinom pomembno, da upoštevate količino ogljikovih hidratov v posameznem obroku hrane ter da se te veščine naučite. Na ta način se boste izognili visokim dvigom glukoze v krvi po obrokih. V pomoč vam bo tudi edukator.«
Vsaj 45–60 minut redne telesne dejavnosti vsak dan bo ugodno vplivalo na našo presnovo, predlaga Bohnecova. »Z redno telesno dejavnostjo boste lažje dosegli in vzdrževali želeno telesno težo, uravnavali raven maščob, glukoze v krvi ter višino krvnega tlaka. Redna telesna dejavnost prispeva tudi k vaši boljši telesni zmogljivosti in počutju. V primeru, da ste bili dalj časa telesno neaktivni, pričnite s hojo. Za začetek je priporočljiv 10-minutni sprehod vsak dan v tednu. Obremenitev postopoma podaljšujte in stopnjujte. Primerne so tudi druge aktivnosti, npr. tek, kolesarjenje, joga, plavanje in podobno.« Nasprotno pa se ob pretirani telesni obremenitvi zdravstveno stanje sladkornih bolnikov lahko poslabša, še posebej, če imajo še druge bolezni, zato se je o vrsti in stopnji telesne aktivnosti bolje posvetovati z zdravnikom.
Kajenje prispeva k nastanku mnogih sodobnih bolezni. Predvsem povečuje tveganje za nastanek ateroskleroze, zato je nujno, da kajenje opustite in pri tem vztrajate.
Priporočljivo je omejiti vnos alkohola na največ dve enoti na dan pri moških oziroma eno enoto na dan pri ženskah. Ena enota alkohola je 1 dl vina, 0,3 dl žgane pijače ali 2,5 dl piva.
Bolniki s sladkorno boleznijo tipa 2 se začno z zdravili zdraviti takrat, ko se samo z nefarmakološkimi metodami ne dosegajo več cilji zdravljenja. Zdravila za zdravljenje sladkorne bolezni se delijo na peroralne antidiabetike in inzuline.
A Število obolelih za sladkorno boleznijo tipa 2 v svetu narašča, za kar je kriv predvsem nezdrav način življenja.
B Bolniki s sladkorno boleznijo tipa 2 bi se morali bolj zavedati, da lahko naredijo za svoje zdravstveno stanje sami največ.
C Farmakološko zdravljenje nastopi potem, ko bolniki z nefarmakološkim ne dosegajo več rezultatov.
»Predvsem je bolniku treba vrniti odgovornost za svoje stanje.”
»Veliko manj kroničnih zapletov bi bilo, če bi pri zdravljenju sladkorne bolezni upoštevali osnovna načela zdrave prehrane in zdravega načina življenja.«
»Iz izkušenj pri delu s sladkornimi bolniki ugotavljam, da je ravno hrana ali pa debelost najšibkejši člen, kjer moramo z bolniki veliko delati.«