Revmatoidni artritis je kronična vnetna revmatična bolezen avtoimunske narave. Običajno prizadene sklepe, včasih pa tudi druge organe, predvsem žile, pljuča, srce, kožo in oči. Zaradi utesnitvenega sindroma se lahko pojavijo tudi nevrološke motnje. Zaradi vnetja malih žil so lahko prizadeta tudi prebavila, ledvice, moda, jetra in trebušna slinavka. Na srečo so slednje spremembe zelo redke.

Avtorica: Maja Korošak

Kot je povedala Petra Zajc, strokovna sodelavka Društva revmatikov Slovenije, lahko nezdravljena ali ne povsem optimalno zdravljena bolezen trajno okvari bolnikovo zdravje, zelo poslabša kakovost njegovega življenja, vodi v invalidnost ter poveča tveganje za smrt.

Kateri so prvi simptomi pri tej bolezni? Petra Zajc: »Poglavitni simptomi so bolečine v sklepih, prvi znak pa otekanje sklepov. Bolezen se praviloma začne počasi (z bolj ali manj značilnimi znaki), lahko pa tudi nenadoma, z akutnim zagonom. Bolnik se počuti slabše in ima rahlo povišano temperaturo.

Značilen znak je jutranja okorelost, ki praviloma traja dlje kot eno uro in izzveni z razgibavanjem. Pozneje se tem znakom pridruži značilno simetrično vnetje, najpogosteje malih sklepov rok, zapestij in malih sklepov na prstih nog. Redkeje so prizadeti veliki sklepi (komolci, kolena, ramena in gležnji). Hrbtenica je vnetno lahko prizadeta v kasnejšem obdobju bolezni. Na žalost je takrat prizadeta zlasti vratna hrbtenica, kar lahko vodi do resnih zapletov.«

Petra Zajc opozori, da se pri bolnikih z dolgotrajnim revmatoidnim artritisom, še posebno če ta ni bil ustrezno zdravljen, lahko razvijejo trajne in nepopravljive okvare sklepov in obsklepnih tkiv. To lahko, tudi kadar je vnetje povsem umirjeno, pomembno ovirajo vsakodnevna opravila in zmanjšujejo kakovost življenja in bolnikovo samostojnost. »Deformirani sklepi povzročajo bolečine, ki se poslabšajo ob preobremenitvah. Sklepi so slabše gibljivi, mišice ob sklepih propadejo, zato se zmanjša tudi telesna moč.«

Potek zdravljenja

Po besedah naše sogovornice je cilj sodobnega zdravljenja remisija bolezni ali vsaj nizka aktivnost bolezni. To se doseže predvsem s tem, da se zdravljenje začne zgodaj, da se redno spremlja oz. meri aktivnost bolezni in zdravljenje prilagaja aktivnosti bolezni.

Cilji zdravljenja so seveda raznoliki in niso za vse bolnike enaki. Pri načrtovanju zdravljenja je treba upoštevati bolnikove želje in njegov življenjski slog. »Samo tako bo bolnik ustrezno motiviran za zdravljenje in tudi sledil vsem priporočilom,« je prepričana Petra Zajc.

Zdravljenje se običajno začne z enim od zdravil iz skupine t. i. konvencionalnih sinteznih zdravil, ki spreminjajo potek bolezni in zavirajo prekomerno aktivnost imunskega sistema, npr. z metotreksatom ali sulfasalazinom, sprva še v kombinaciji z metilprednizolonom, tj. glukokortikoidom. Nadaljnje zdravljenje prilagajajo posameznemu bolniku, pri tem upoštevajo učinkovitost in morebitne neželene učinke.

Zadnji dve desetletji sta prinesli izjemen napredek na področju zdravljenja, povečal se je nabor zdravil, ta so tudi zelo učinkovita. Začelo se je z uporabo bioloških zdravil, pridobljenih z genetskim inženiringom in se nadaljuje z vpeljevanjem t. i. tarčnih sinteznih zdravil, ki spreminjajo potek bolezni. Vsem omenjenim zdravilom pa je skupno, da se z njimi doseže umiritev vnetnega dogajanja in zaustavlja napredovanje deformacij sklepov, še pove Petra Zajc.

Samopomoč

Bolnik z revmatoidnim artritisom si pri obvladovanju bolezni najbolje pomaga z zdravim življenjskim slogom, ki zajema redno telesno dejavnost, zdravo prehrano, primerno telesno težo, uživanje le majhnih količin alkohola in nekajenje ter s tem, da se nauči obvladovati stres.

Prehrana ima lahko ugoden učinek na zmanjševanje vnetja in s tem na zmanjševanje simptomov revmatoidnega artritisa. Kakšno prehrano naj bi užival bolnik? »Predpisane diete, ki bi veljala za vse bolnike z revmatoidnim artritisom, ni, podane so le splošne smernice. Torej hrana, bogata z naravnimi antioksidanti in snovmi, ki imajo znan protivnetni učinek.

Svetuje se prehrana, ki ne vsebuje veliko rdečega mesa, kot je na primer mediteranska dieta, bogata z zelenjavo, ribami, olivnim oljem in začimbami. Ob primerni mešani prehrani različni prehranski dodatki z izjemo vitamina D in maščobnih kislin omega-3 niso potrebni,« meni Petra Zajc.

Dodaja, tudi da strokovnjaki svetujejo izogibanje procesirani hrani, ki vsebuje preveč soli, sladkorjev, transmaščob, različne aditive in konzervanse, in večjim količinam hrane živalskega izvora (predvsem rdečega mesa).

Bolnik si lahko pomaga tudi z dopolnilnim zdravljenjem, ki je prepoznano kot klinično učinkovito (balneoterapija, fizikalne vaje, meditacija, refleksoterapija …).

Sodelovanje bolnika in zdravnika

Kot poudari Petra Zajc, se cilji zdravljenja lahko dosežejo le z doslednim sodelovanjem bolnikov. Bolniki morajo natančno razumeti, čemu je določeno zdravilo namenjeno, in biti kar se da motivirani za zdravljenje. Zdravila je treba jemati redno in v predpisanih odmerkih.

Tudi ko se ciljna aktivnost bolezni doseže in bolečina preneha, je treba to stanje z zdravljenjem vzdrževati, saj se le tako lahko prepreči ali zelo upočasni nastanek trajnih okvar sklepov. Pravzaprav se zdravljenje na tej točki zares šele začne. Bolnik bo, če tega ne razume, morda opustil jemanje predpisanih zdravil, misleč, da jih ne potrebuje več. To pa v večini primerov privede do zvečanja aktivnosti bolezni že v nekaj tednih do mesecih.

Zato se toliko poudarja pomen pogovora z bolnikom, njegovo motiviranje in informiranje o bolezni, njenem razvoju, potrebi po zdravljenju, zdravilih, njihovih neželenih učinkih, možnih zapletih zdravljenja in pravilnem ukrepanju ob njih.

Zdravljenje najpogosteje opustijo slabo motivirani bolniki, ki imajo premalo podatkov o bolezni (strah pred posledicami neželenih učinkov zdravil je večji od strahu pred posledicami bolezni, pri nekaterih zdravilih traja več tednov, da se pokaže njihov učinek, ipd.). Motivirani bolniki na drugi strani dosledneje upoštevajo navodila za zdravljenje in se zavedajo svoje vloge za doseganje dobrega izhoda njihove bolezni. Zdravnika dojemajo kot partnerja, ki jim lahko pri tem pomaga.

Sprejmi me

Da bi bili bolniki čim bolje seznanjeni s svojo boleznijo, so pri Društvu revmatikov zasnovali knjižice z naslovom Sprejmi me. V njih skupina izkušenih slovenskih revmatologov odgovarja na številna vprašanja bolnikov z revmatoidnim artritisom, psoriatičnim artritisom in ankilozirajočim spondilitisom. Knjižice bodo javnosti predstavljene ob svetovnem dnevu revmatikov, ki je 12. oktobra. Dosegljive bodo na spletni strani društva, v tiskani obliki pa v revmatoloških ambulantah.

Vojka Vilfan, bolnica z revmatoidnim artritisom

Vsak bolnik potrebuje nekoga, ki mu da čustveno podporo

Vojka Vilfan že 29 let živi z boleznijo revmatoidni artritis in je na lastni koži izkusila, kako se je zdravljenje z leti spreminjalo in kakšno olajšanje so bolnikom prinesla biološka zdravila. Leta 1990, tri mesece po tem, ko je rodila, je osebni zdravnik domneval, da pri njej gre za to bolezen, vendar diagnoza takrat še ni bila potrjena. Januarja naslednjega leta se ji je stanje močno poslabšalo in na Kliničnem oddelku za revmatologijo Bolnišnice dr. Petra Držaja so ji diagnozo potrdili.

Takoj so jo začeli zdraviti: na začetku je jemala nesteroidne antirevmatike, vendar niso dali želenega učinka. Zato ji je njen revmatolog poskušal pomagati s preskušanjem različnih zdravil: najprej s solmi zlata in antimalariki, da bi se bolezen umirila. Največji učinek so takrat dosegli z metilprednizolonom, a so se zaradi visokih odmerkov začeli pojavljati stranski učinki (stanjšanje kože, pokanje žil …).

Čez nekaj let so začeli klinično preskušati prvo biološko zdravilo in Vojko so vključili v to študijo. Takrat se je počutila odlično. Žal so po obdobju testiranja zdravilo umaknili. Z zdravnikom sta napisala prošnjo, da bi ji zdravljenje s tem zdravilom vendarle omogočili, a ni bilo mogoče. Tako je spet prešla na zdravljenje s solmi zlata (injekcijsko). Kmalu po tem, leta 1998, so v uporabo prišla spet nova biološka zdravila, Vojki so predpisali biološko zdravilo z učinkovino adalimumab.

Kot pove sama, je s tem zdravilom preživela kar nekaj fantastičnih let, potem pa je njihov učinek izzvenel. Domneva, da zato, ker je imela v tistem obdobju hude življenjske strese in pretrese. Dobila je novo biološko zdravilo, ki je dobro učinkovalo kakšne tri mesece, po tem kratkem obdobju pa so se bolečine ponovno pojavile.

Že približno štiri leta uživa po vrsti četrto biološko zdravilo in se dobro počuti. Vmes so bila sicer obdobja, ko zdravilo ni delovalo optimalno in so se ji na prstih rok pojavile precejšnje deformacije, težave ima tudi z desno ramo, a se da, kot pravi, dobro živeti. Še posebno ko se človek navadi obvladovati stres in lahko vnaprej predvidi stresna obdobja.

Vsakemu, ki zboli za revmatoidnim artritisom, priporoča, naj si najde človeka, ki iz lastne izkušnje bolezen pozna, in se z njim pogovori. »Ne gre za to, da bi drug drugemu dajali nasvete glede življenjskega sloga in zdravljenja, bolj za to, da dobimo psihološko, čustveno podporo in razumevanje pri nekom, ki ima podobno izkušnjo kot mi,« pove Vojka. Prepričana je, da se lahko vsak po tovrstno pomoč obrne na ljudi, ki delajo v Društvu revmatikov.

 Revmatoidni artritis je avtoimunska bolezen.

 Poglavitni simptom so bolečine v sklepih, prvi znak pa otekanje sklepov.

 Za doseganje ciljev zdravljenja je potrebno dobro sodelovanje bolnika in zdravnika.