Skolioza je bolezen, ki jo je omenjal že Hipokrat. Je ena najbolj pogostih deformacij hrbtenice pri otroku. O njej sem se pogovarjala z dr. Robertom Košakom, dr. med., z Ortopedske klinike v Ljubljani.

Avtor: Ines Trebec

Dr. Košak, kako bi opredelili skoliozo?

Skolioza ni bolezen, ampak je deformacija. Beseda skolioza pomeni v grščini »zvit«.  Skoliozo opredelimo kot deformacijo določenega dela hrbtenice v vseh treh ravninah hkrati. To pomeni, da je hrbtenica istočasno ukrivljena v čelni ravnini (ukrivljenost hrbtenice v levo ali desno), spremenjene so normalne (fiziološke) krivine hrbtenice v bočni ravnini (normalno je hrbtenica v vratnem in ledvenem delu ukrivljena navzpred – govorimo o vratni oz. ledveni lordozi; v prsnem delu je hrbtenica ukrivljena navzad – govorimo o prsni kifozi). Poleg tega so vretenca v skoliotičnem delu hrbtenice zarotirana (zadnji deli vretenc se zarotirajo proti konkavni strani skoliotične krivine), kar je glavni sestavni del skolioze.

Glavna značilnost pravih skolioz je, da jih s hotenimi gibi ne moremo popraviti, kar jih razlikuje od nepravih skolioz, ki nastajajo zaradi nekaterih drugih stanj (posledica ene krajše spodnje okončine, bolečine, asimetrične zakrčenosti obkolčnih mišic, …). Pri nepravih skoliozah se z odpravo vzroka (npr. korekcija razlike v dolžini spodnje okončine) odpravi tudi ukrivljenost hrbtenice.

Kdaj in zakaj se pojavi bolezen?

Skolioze se pojavljajo večinoma v otroškem obdobju. Ocenjuje se, da ima skoliozo približno 2 % vseh otrok, vendar le približno 10 % teh otrok potrebuje operativno zdravljenje. 80–90 % skolioz je primarnih (idiopatskih) skolioz, kar pomeni, da ne poznamo vzroka za njihov nastanek. Preostalih 10–20 % skolioz uvrščamo med sekundarne skolioze, ki nastajajo kot posledica nekaterih drugih bolezenskih stanj (posledica nekaterih živčnih, mišičnih bolezni, prirojene motnje razvoja vretenc hrbtenice, tumorjev, poškodb, …).

Kakšne oblike skolioze poznamo?

Glede na vzrok nastanka delimo skolioze na:

• primarne skolioze – vzrok nastanka ni znan;
• sekundarne skolioze.

Glede na mesto na hrbtenici, kjer se skolioza pojavlja, jih razdelimo na:

• prsne skolioze – skolioza se pojavlja v prsnem delu hrbtenice, večinoma gre za desnostranske krivine;
• prsno-ledvene skolioze – ena krivina zajema hkrati prsno in ledveno hrbtenico;
• ledvene skolioze – skolioze se nahajajo v ledvenem delu hrbtenice, večinoma gre za levostranske krivine;
• kombinacija prsne in ledvene skolioze – običajno desnostranska prsna in levostranska ledvena krivina.

Glede na čas nastanka delimo skolioze na:

• infantilne skolioze – pojav skolioze pri otroku, starem 0–4 let;
• juvenilne skolioze – pojav skolioze pri otroku, starem 4–10 let;
• adolescentne skolioze – pojav skolioze po 10. letu starosti.

Kako poteka diagnostika?

Skoliozo lahko ugotovimo že pri pregledu otroka, ko krivino hrbtenice pogostokrat vidimo, otipamo, vidimo lahko nagnjenost medenice, različno višino ramen, … Poglaviten pa je test predklona (Adamsov test), kjer se pri maksimalnem predklonu pojavi asimetrija prsnega koša – različna višina obeh polovic prsnega koša (pri skoliozi v prsnem delu hrbtenice) (slika 1) ali ledvenega predela trupa (pri skoliozi v ledvenem delu hrbtenice). Asimetrija nastane kot posledica rotacije vretenc, ki je poglaviten del vsake skolioze. Vedno prihaja do dviga trupa na konveksni strani (na zunanji strani) skoliotične krivine hrbtenice (vretenca so z zadnjimi deli zarotirana proti konkavni strani skoliotične krivine); konkavna stran je notranja stran krivine.

Poglavitna diagnostična preiskava je rentgensko slikanje hrbtenice, s katerim določimo in izmerimo skoliozo. Skoliozo izmerimo z meritvijo po Cobu, ki je tudi avtor te metode. Pri tej meritvi je treba poiskati najbolj nagnjeno zgornje vretence in po zgornjem robu vretenca potegniti premico, nanjo pa pravokotnico. Enako napravimo tudi na najbolj nagnjenem spodnjem vretencu. Kot med obema pravokotnicama predstavlja kot skolioze po Cobu. Ti dve vretenci predstavljata tudi obseg skolioze. Večji je kot skolioze po Cobu, slabša je prognoza bolezni. Skolioze, ki merijo po Cobu 45–50°, zahtevajo operativno zdravljenje.

Kako poteka zdravljenje?

Zdravljenje skolioz je odvisno predvsem od velikosti skoliotične krivine (meritev po Cobu) in starosti otroka. Na splošno velja, da večja skoliotična krivina in nižja starost otroka predstavljata slabšo prognozo skoliotične deformacije hrbtenice.

Skoliotične krivine hrbtenice do 25° po Cobu

ne potrebujejo posebnega zdravljenja. Takega otroka je treba le opazovati (redne ambulantne kontrole pri ortopedu) in občasno napraviti kontrolno rentgensko slikanje hrbtenice. Še zlasti je to potrebno v obdobju hitre rasti (obdobje pubertete otroka). Skoliotične krivine v tej dobi hitreje napredujejo. Tako predstavlja to obdobje kritično obdobje vsake skolioze. Po tem obdobju, ko se rast otroka postopna ustavlja in nato zaključi, tudi skolioza ne napreduje več. Takega otroka večinoma ni treba kontrolirati. To večinoma velja le za primarne skolioze (vzrok nastanka skolioze ni znan), ki pa predstavljajo večino vseh skolioz (80–90 %).

Pri skoliotičnih krivinah od 25 do 45° po Cobu

namestijo otroku v nekaterih centrih za zdravljenje skolioz steznik, katerega naj bi otrok nosil 23 ur dnevno več let oz. do zaključka rasti. Obstaja pa vse več raziskav, ki govorijo v prid temu, da stezniki nimajo vpliva na napredovanje skoliotične krivine. Pri otrocih, ki steznika niso imeli, in pri otrocih, ki so ga nosili, so bili vidni enaki rezultati. Tako je po svetu vse več centrov, ki ne uporabljajo več steznikov za zdravljenje skolioz. Podobno mnenje smo zavzeli tudi na Ortopedski kliniki v Ljubljani, zato steznikov pri zdravljenju skoliotičnih deformacij hrbtenice večinoma ne predpisujemo več.

Pri krivinah preko 45–50° po Cobu

je potrebna operativna terapija. Vemo namreč, da skolioza preko teh meja pogosto napreduje tudi po končani rasti. Poleg tega tako velike skolioze kvarno vplivajo na delovanje dihal in obtočil. Prsni koš, ki je zaradi skolioze deformiran, se namreč ne razteza pravilno in zadostno ter utesnjuje organe v prsnem košu. Podobno velja tudi za organe v trebušni votlini pri skoliozah v ledvenem delu hrbtenice. Te skolioze povzročajo poleg estetskih motenj tudi funkcionalne motnje. Skolioze, ki merijo preko 90–100°, pa lahko celo ogrožajo življenje.

Če predpostavljamo, da stezniki pri zdravljenju skolioz ne pomagajo, je zdravljenje skolioz enostavno: skolioze, velikosti do 50°, le opazujemo, skolioze, velikosti nad 50°, pa operiramo.