Mednarodni dan revmatikov (12.10.) je letos potekal pod geslom »Razmišljajmo pozitivno«.  Za več milijonov ljudi z artritisom oziroma drugimi revmatičnimi boleznimi, ki živijo v bolečini in se soočajo s fizičnimi težavami, pomeni njihovo obolenje tudi precejšen čustven izziv. V Sloveniji je okoli 24.000 bolnikov in čez 230.000 oseb z revmatičnimi obolenji.  Zaskrbljujoče pa je dejstvo, da je je vedno več  bolnikov med otroci. Stereotip o tem, da je to bolezen starejših ljudi že zdavnaj ne drži več.  Za revmatoidnim artritisom, ki je najpogostejša vnetna revmatična bolezen, zboli okrog 1% odraslega prebivalstva, najpogosteje prizadene ljudi na vrhuncu njihove kariere, ki so z napredovanjem bolezni prisiljeni k opustitvi dela; zmanjšana funkcionalna zmožnost se večinoma razvije v 2 letih po diagnozi. Okrog 50% bolnikov je nesposobnih za delo v 10 letih od začetka bolezni. Bolezen ima tako preko zmanjšanja produktivnosti obolelih vpliv na ekonomski položaj posameznika in seveda posledično na celotno družbo.

Raziskava, ki jo je v  letošnjem letu izvedel Stalni odbor obolelih za artritisom oziroma revmatizmom (revmatikov) pri Evropski zvezi proti revmatizmu (EULAR) je zajela mnenja bolnikov, njihovih negovalcev in zdravstvenih delavcev. Osredotočila se je na psihološke posledice artritisa in revmatičnih obolenj in vprašanje, kako se lahko ob ustrezni podpori izboljša kakovost življenja ljudi s takimi obolenji. 97 % bolnikov oziroma njihovih negovalcev je potrdilo, da bolezen njih oziroma njihove bližnje čustveno obremenjuje in pogosto ali zelo pogosto negativno vpliva na njihovo razpoloženje. Samo 35 % obolelih se o tem spregovori s svojim zdravnikom.

Oboleli za artitisom oziroma revmatizmom najteže čustveno prenašajo: težave pri vsakdanjih opravilih (38 %), zmanjšano mobilnost (13 %), bolečino (11 %), omejene možnosti zabave in druženja (10 %) in pomanjkanje razumevanja pri prijateljih in sodelavcih (8 %). Oboleli se na te izzive odzovejo na različne načine in z različnimi vedenjskimi vzorci: večina anketirancev (52 %) se med druženjem pretvarja, da je vse v redu ne glede na njihovo obolenje, kar 16 % jih ne more deliti svojih čustev z drugimi, ker se bojijo, da se jim bodo zdeli “pomilovanja vredni” ali željni sočutja. Nekateri (12 %) postanejo jezni, v nekaterih primerih pa nezmožnost normalnega življenja vodi v depresijo (5 %).  Številni bolniki so razvili metode, s katerimi se laže soočajo s čustvenim vplivom artritisa oziroma revmatizma. Za najbolj uspešne načine premagovanja težav so se izkazali: pozitivna naravnanost (38 %), postavljanje majhnih osebnih ciljev (17 %), druženje, kadar so slabe volje (13 %), in pogovor o lastnem doživljanju težav z družino in s prijatelji (11 %).

Ko so sodelujoče vprašali, kaj bi jim najbolj pomagalo pri premagovanju težav, povezanih z njihovim obolenjem, so odgovorili: učinkovito zdravljenje bolezni (41 %) in z njo povezanih psiholoških stanj (17 %), vzdrževanje stikov z ljudmi, obolelimi za podobnimi boleznimi (17 %), ter več razumevanja in prilagodljivosti delodajalcev oziroma izobraževalnih ustanov (20 %).