Človeška rebra sestavlja 12 parov reber, ki ščitijo notranje organe prsnega koša, kot so pljuča in srce, deloma pa zaščitijo tudi jetra in vranico. Ravno zato poškodbe reber niso mačji kašelj in so v nekaterih primerih celo življenjsko ogrožajoče, spet v drugih pa lahko, ironično, pomenijo – rešeno življenje.

Kako diagnosticiramo in kako zdravimo poškodbe reber ter v katerem primeru so polomljena rebra celo zaželena, nam je zaupal dr. Aleš Fischinger, dr. med., spec. travmatolog z UKC Ljubljana.

Avtorica: Anja Kuhar

Zlomi reber so dokaj pogosta poškodba. Kako pride do poškodb reber in s kakšnimi znaki zlomljena ali počena rebra opozarjajo nase?

Ljudje si najpogosteje zlomijo eno ali več reber v odrasli dobi, pri čemer je v primeru mlajših odraslih potrebna večja sila (na primer prometna nesreča, padec po stopnicah, padec na trd rob – pogosto ob rob banje itd.), s starostjo pa možnost zloma reber narašča. Najredkeje zlome reber zasledimo pri otrocih, saj so njihova rebra bolj elastična.

Zlome reber spremlja zmerna ali močna bolečina v predelu reber ob premikanju, dihanju ali pritisku na mesto udarca, zaradi katere navadno bolniki poiščejo zdravniško pomoč. Zlome reber skušamo dokazati z rentgenskim slikanjem, ki pa zloma ne pokaže nujno; rebro je lahko nalomljeno pod takim kotom, da tega na rentgenski sliki ni videti. S stališča zdravnika pa pravzaprav ni važno, ali je rebro zlomljeno ali počeno – terapija je v obeh primerih enaka.

Pri poškodbah reber na mestu udarca običajno ne prihaja do hematomov oziroma vidnih modric.

Na kakšen način stroka zdravi zlome reber in počena rebra?

Rebra je, zaradi premikanja prsnega koša pri dihanju, nemogoče imobilizirati. Če bi jih imobilizirali, bi se ustavilo premikanje prsnega koša in bolnik bi posledično umrl zaradi zadušitve. Odsvetujemo tudi uporabo različnih povojev, saj ti še dodatno zmanjšajo gibanje reber ob dihanju ter s tem posledično zmanjšajo predihanost pljuč, kar lahko vodi v pljučnico. Bolnikom s poškodovanimi rebri svetujemo polsedeči položaj, v katerem objemajo blazino, s čimer se ustvari občutek, da so rebra manj mobilna.

Ob poškodbi reber gre za udarce, ki imajo za posledico bolečino, to pa zdravimo s kombinacijo analgetikov oziroma zdravil proti bolečinam. Zelo priporočljiva je tudi dihalna oz. respiratorna fizioterapija, torej dihalne vaje. Ljudje s poškodovanimi rebri imajo namreč težnjo k temu, da je del pljuč pod udarjenimi rebri slabše predihan, zaradi česar obstaja nevarnost pojava pljučnice. Respiratorna terapija je enako priporočljiva tako v primeru zlomljenih kot počenih reber.

Glede mirovanja bolnika s poškodovanimi rebri bolj kot samo mirovanje svetujemo počitek ter tako telesno aktivnost, ki bolniku ne povzroča dodatnih bolečin.

Tisti bolniki, pri katerih je dihanje oteženo, morajo obvezno ostati na bolnišničnem zdravljenju, prav tako tisti, ki si poškodujejo tri ali več reber.

Poškodovana rebra se zacelijo sama v obdobju 6–8 tednov, lahko tudi več. Bolniki naj se v tem obdobju izogibajo prehlada – kihanje in napenjanje ob kašlju bo namreč bolečino v rebrih še povečalo.

Omenili ste pomembnost rentgenskega slikanja pri dokazovanju poškodb reber. Kaj vse nam rentgenska slika lahko pove?

V primeru zloma reber lahko pride do krvavitve iz arterije, ki se nahaja neposredno pod rebrom, pri čemer gre za stanje, ki lahko vodi v življenjsko nevarno krvavitev. Rentgenska slika nam pokaže nivo tekočine, ki se nahaja v prsni votlini. Bolnika v tem primeru zadržimo na bolnišničnem zdravljenju ter ga največkrat zdravimo s kirurško vstavitvijo torakalne drenaže.

Rentgenska slika nam priča tudi o drugem smrtno nevarnem stanju, pnevmotoraksu oziroma prostem zraku v prsnem košu, ki povzroči sesedanje pljuč. Tudi v tem primeru je ustrezna terapija torakalna drenaža.

Zelo pomembno je še, da izključimo poškodbe notranjih organov, kot so jetra in vranica. Rebra namreč delujejo kot zaščita in pri udarcih v spodnji del reber lahko pride do poškodb in posledično krvavitev jeter ali vranice. Stanja, kot so udarnine, raztrganine ali hematomi jeter, so lahko življenjsko ogrožajoča, prav tako poškodbe vranice.

Zlomljeno rebro običajno predre pljuča ob poškodbi sami, kasneje pa je verjetnost, da bo zlomljeno rebro predrlo pljuča zaradi pretirane aktivnosti, majhna.

Beremo lahko tudi o operativnem fiksiranju zlomljenih reber, kakšno je vaše stališče do tega?

V tem času je po svetu operativno fiksiranje (osteosinteza) reber »moderno«, sam pa se ne spomnim primera, v katerem bi dejansko morali rebra fiksirati. Tovrsten poseg bi lahko prišel v poštev v primeru serijskih zlomov več reber ali pri nestabilni steni prsnega koša. Zavedati se moramo namreč, da gre za večji operativni poseg, ki predstavlja tudi možnosti dodatnih tveganj za bolnika – samo zato, da bi pozdravili nekaj, kar se pozdravi samo od sebe. Je pa res, da bi s tako operacijo morda lahko zmanjšali bolečine in skrajšali čas celjenja.

Ali drži, da ob pravilnem oživljanju bolnika lahko zlomimo oziroma poškodujemo rebra?

Pri oživljanju se mora ob zunanji masaži srca prsni koš pod pritiskom rok ugrezniti za vsaj štiri centimetre. Zato ob pravilnem oživljanju res pogosto prihaja do zlomljenih reber, vendar se bodo najbrž vsi strinjali, da je bolje imeti živega človeka z zlomljenimi rebri kot mrtvega s celimi.