Iščite po prispevkih
Avtor:Andreja Košir
Ena od teh novosti je zagotovo manj invazivna operacija ledvene hrbtenice. To tehniko so na Oddelku za ortopedijo UKC Maribor samostojno uvedli in jo prenesli v vsakdanjo prakso. Prvi pri nas so na manj invaziven način uspešno izvedli zatrditev ledvene hrbtenice na več ravneh. S tem posegom zagotovo odpirajo nove možnosti za napredek na področju zdravljenja bolečin v križu.
Kot je pojasnil asist. dr. Gregor Rečnik, dr. med., specialist ortopedske kirurgije, ki je manj invazivno in bolniku bolj prijazno operativno tehniko zatrditve ledvene hrbtenice v UKC Maribor tudi uvedel, je ledvena hrbtenica sestavljena iz petih vretenc, med katerimi ležijo medvretenčne ploščice. Te delujejo kot blažilec sunkov in udarcev ter skupaj z majhnimi sklepi v zadnjem delu hrbtenice omogočajo sinhrono in tekoče gibanje posameznih delov hrbtenice. Pri določenih bolezenskih stanjih je tovrstno naravno gibanje ledvenih delov moteno, zato pride do nesinhronega gibanja medvretenčne ploščice in malih sklepov, kar občutimo kot bolečino v hrbtenici. Kadar so bolečine v hrbtenici zelo hude in jih lahko pripišemo okvari medvretenčne ploščice, je primerna zatrditev posameznega dela ledvene hrbtenice. Odločitev o operaciji je individualna in zahteva precej izkušenj s strani lečečega ortopeda.
Dr. Rečnik pravi, da pri zatrditvi ledvene hrbtenice onemogočijo nesinhrono gibanje ledvenega dela, s čimer bolečine v hrbtenici izzvenijo. Zatrditev ledvene hrbtenice je standardni ortopedski poseg že vrsto let, pri katerem žal pride do določene poškodbe mišično-vezivnih tkiv, kar lahko pozneje povzroči težave. Operacija poteka odprto z rezom po sredini spodnjega dela hrbta, kateremu sledi široko razpiranje in odmikanje mišic od kosti za prikaz malih sklepov hrbtenice.
»Z napredkom v razvoju tehnoloških zmožnosti v zadnjem desetletju je mogoče takšen poseg opraviti na način, ki ne poškoduje okoliških tkiv (manj invazivni), kar ima določene prednosti. Pri obeh metodah zatrditve ledvene hrbtenice vstavimo v prostor, kjer je bila medvretenčna ploščica, kletko. Da kletka ostane na mestu in omogoči koščeno preraščanje med sosednjima vretencema, moramo obe vretenci stabilizirati z vijaki in s palicami, ki trajno ostanejo v telesu. Kadar anatomske možnosti hrbtenice to omogočajo, se osebno vedno odločim za manj invazivno zatrditev hrbtenice,« pojasnjuje dr. Gregor Rečnik.
Sogovornik opiše poseg zatrditve ledvene hrbtenice: »Pri manj invazivni tehniki operiranja naredimo 1,5-centimetrski rez skozi kožo nekaj centimetrov stran od srednje linije. Pod rentgenskim ojačevalcem vstavimo v vretence vodilno žico, ki služi za uvajanje tulcev, s katerimi topo razmaknemo mehke dele vse do kosti. Pri tem mišic ne poškodujemo. Z dletom odstranimo manjši del kosti ter mimo živcev vstopimo v prostor, kjer se nahaja medvretenčna ploščica. To odstranimo in v prazen prostor vstavimo kletko, napolnjeno s kostjo, ki smo jo pred tem odklesali. Skozi največji tulec v kost vrežemo navoj ter v vretence zavijemo vijak želene dolžine in širine. Na isti strani tako vstavimo dva ali več vijakov. Vijaki sedijo na posebnih ročajih, ki gledajo iz rane in so del trigonometričnega sistema za uvajanje ukrivljene palice. Ročaje sestavimo v posebno tehnološko dovršeno kompozicijo, na mestu vstopa palice skozi kožo naredimo centimetrski rez in skozi mehke dele uvedemo ukrivljeno palico neposredno v glavice vijakov. Tudi pri uvajanju palice ne poškodujemo mišic. Vijake zaklenemo na palici, odstranimo ročaje in namestimo manjše število kožnih šivov. Enako tehniko uporabimo tudi na drugi strani skozi enoten 3- do 4-centimetrski rez, vendar šele po vstavitvi kletke.«
Dr. Rečnik še pravi, da je za vstavitev kletke potreben poseben operativni mikroskop, saj je sicer vidljivost skozi majhen kožni rez preslaba za varno in učinkovito delo.
Pri klasični zatrditvi ledvene hrbtenice pride zaradi precej velike odprte rane do precejšnje poškodbe mehkih delov ob hrbtenici. Predvsem mišice so zelo občutljive na mehanski pritisk in si po operaciji težko opomorejo. Del ledvenih mišic odmre, del mišic pa se zabrazgotini. Mišice v predelu operativne brazgotine tako izgubijo svojo elastičnost in ne morejo več opravljati svoje naloge. Pri tovrstnem posegu na hrbtenici lahko pride tudi do poškodbe malih sklepov, kar se nekaj let pozneje lahko odraža kot obraba zgornjega dela hrbtenice s povsem novimi bolečinami. Zahvaljujoč napredku v kirurški tehniki, ki danes temelji na več manjših rezih, se lahko tem težavam izognemo. Kot še dodaja dr. Rečnik, se z ortopedskega stališča opravi popolnoma enak poseg z vijaki, s palicami in kletkami, le na manj invaziven način.
Dr. Gregor Rečnik kot prednosti manj invazivne tehnike zatrditve ledvenega dela hrbtenice navaja manjšo izgubo krvi med in po operaciji, manjšo potrebo po transfuziji krvi, manjšo poškodbo mišic med operacijo, manj bolečin po operaciji in hitrejše okrevanje bolnikov po operaciji. Bolniki, ki so operirani na manj invaziven način, bolnišnico zapustijo dva dneva prej.
»V svetu se odstotek manj invazivnih zatrditev hrbtenice v zadnjih letih izrazito povečuje in ponekod dosega že delež okoli 80 %. Na Oddelku za ortopedijo smo v zadnjih mesecih dosegli skoraj 40 % delež manj invazivnih tovrstnih operacij. V prihodnjem letu nameravamo več kot polovico zatrditev ledvene hrbtenice opraviti na manj invaziven način. V teku imamo tudi lastno raziskavo, s katero bomo kvantitativno ovrednotili dejanske koristi za bolnika. Raziskava bo zelo verjetno potrdila tuje študije. Za zdaj naši izsledki potrjujejo bistvene prednosti manj invazivne zatrditve ledvene hrbtenice in nam dajejo spodbudo za dobro delo v prihodnje. Bistvena prednost, ki jo imamo pred ostalimi ortopedskimi oddelki po Sloveniji in ki nam omogoča varno manj invazivno hrbtenično kirurgijo, je prav operativni mikroskop. Že nekaj let namreč vse operacije na hrbtenici opravimo s pomočjo mikroskopa in tako sledimo priporočilom iz tujine,« je še pojasnil asist. dr. Gregor Rečnik.
Februar 2013