Nihajna poškodba vratu je značilna poškodba pri prometnih nesrečah in hitrostnih športih. Izjemoma se zgodi tudi pri potapljanju in drugih aktivnostih. Letna pogostost tovrstnih poškodb je 70 na 100.000 ljudi. Nihajna poškodba nastane pri nenadni zaustavitvi ali spremembi smeri gibanja. Zaradi kinetične energije, ki jo ima telo v gibanju, glava in vrat zanihata najprej v smeri gibanja, nato pa še v nasprotni smeri. Najpogosteje se to zgodi pri trku vozila od zadaj, ko je poškodovanec pripet z varnostnim pasom. Uporaba varnostnega pasu zmanjša številne poškodbe, poveča pa število nihajnih poškodb vratu. Vpliv zračne blazine na poškodbe vratne hrbtenice še ni proučen, pravilen vzglavnik pa zmanjšuje število in težo poškodb vratne hrbtenice. Pri teh poškodbah gre predvsem za različno težke okvare mehkih tkiv vratu, lahko pa so poškodovane tudi kosti.

Avtor: Lovro Suhodolčan, dr. med.

Posledica sunkovitega zanihanja vratu je poškodba skeleta ali mehkih tkiv vratne hrbtenice. Kadar odkrijemo organsko spremembo (npr. zlom vretenca, izpah malih sklepov, raztrganje vezi), imenujemo to zvin vratne hrbtenice (distorsio columnae vertebralis cervicalis) po nihajni poškodbi. Če je izražena samo poškodba ene ali več obvratnih mišic, je to nateg vratnih mišic (distensio musculorum colli) po nihajni poškodbi.

Najpogostejši simptomi pri nihajni poškodbi vratne hrbtenice so boleč vrat, zmanjšana gibljivost vratu, glavobol in vrtoglavica. Včasih se bolečina iz vratu širi vzdolž roke, lahko so prisotne motnje zaznavanja, mravljinčenje ali slabša moč mišic. Manj pogosto pa poškodovanec toži o težavah pri požiranju ter motnjah vida in sluha.

Poškodbo vratne hrbtenice se na terenu obravnava kot nestabilno poškodbo. Ekipa prve pomoči poškodovancu namesti vratno opornico tako, da sta glava in vrat v nevtralnem položaju. Pri natančnem kliničnem pregledu zdravnik povpraša o mehanizmu nastanka poškodbe, pojavu simptomov, oceni prizadetost vratnih struktur in napravi nevrološki pregled poškodovanca.

Zdravnik poškodovanca napoti na rentgensko slikanje vseh vratnih vretenc. Če je radiološki izvid negativen, poškodovanec pa nima hujših bolečin ali nevroloških izpadov, nadaljnja diagnostika ni potrebna. Če ima poškodovanec ob pregledu hujše bolečine in nevrološke izpade oziroma težave po enem tednu ne izginejo, je treba opraviti dodatne rentgenske slike v skrajnem predklonu in zaklonu vratu ter oceni morebitne nestabilnosti.

Kako do diagnoze?

Kadar na rentgenski sliki vidimo zlom oziroma sumimo poškodbo kljub normalnemu rentgenskemu izvidu, napravimo še računalniško tomografijo (CT) ali magnetno resonanco (MRI) vratne hrbtenice. Za elektromiografijo (EMG) zgornjih okončin se odločimo, ko gre za sum okvare živčne korenine (motnje zaznavanja, zmanjšana mišična moč, oslabljeni ali ugasli refleksi), vendar ne prej kot šest tednov po poškodbi.

Pri poškodovancih z nihajno poškodbo vratne hrbtenice je v ospredju terapevtskih prizadevanj preprečitev nastanka kroničnih težav in funkcionalno okrevanje, tj. stanje, ko poškodovanec lahko izvaja vse normalne dnevne aktivnosti, vključno z delovnimi obveznostmi. Zdravljenje nihajnih poškodb je odvisno od stopnje poškodbe.

Kaj pa zdravljenje?

Če ob pregledu ni prisotnih bolečin v vratu ali pa se bolečina pojavi zgolj ob pritisku na obvratne mišice in ni znakov poškodb vratne hrbtenice, ovratnice ne svetujemo, niti ne predpisujemo analgetikov. Težave običajno izzvenijo v enem tednu po poškodbi.

Kadar pri pregledu zdravnik ugotovi napetost vratnih mišic, omejeno gibljivost vratu, bolečine pa se širijo v zatilje, glavo, obraz, ramo, roko ali ugotavlja nevrološke izpade, poškodovancu predpiše trdo ovratnico za nekaj dni (običajno 3–5 dni). Poškodovanca napoti na razgibavanje vratu pod nadzorom zdravnika oz. fizioterapevta. Ob tem poškodovanec postopno pridobiva gibljivost. Pogosto so potrebna tudi protibolečinska zdravila. Bolečine in omejena gibljivost običajno vztrajata še 4–6 tednov po poškodbi. Uporabo mehke ovratnice odsvetujemo, saj ne zmanjša obsega giba vratne hrbtenice, temveč le povzroči inaktivnost, kar upočasni potek popolne ozdravitve. Podaljšana imobilizacija poveča tvorbo brazgotinjenja in trajno zmanjšano gibljivost vratne hrbtenice.

Kadar ob pregledu in slikovni diagnostiki ugotavljamo zlome kosti, izpahe vratnih vretenc, prisotnost hude bolečine z resnimi nevrološkimi izpadi, mora poškodovanca glede na ugotovljene poškodbe vratnih vretenc in hrbtenjače oskrbeti kirurg.

Fizioterapija je pomembna

Fizioterapijo svetujemo po umiritvi krčevitih bolečin, in sicer pasivne in aktivne metode fizikalne terapije glede na prevladujoče simptome in znake. Bolečino lahko zmanjšujemo s toploto, z ledom, masažo, s protibolečinsko stimulacijo (TENS), z ultrazvokom, laserjem, diadinatorjem, vendar v literaturi ne najdemo dokazov, da katera izmed omenjenih metod pomaga pri zdravljenju nihajne poškodbe.

Najpomembnejše je, da poškodovanec čim prej prične z normalnim gibanjem in drugimi vsakodnevnimi aktivnostmi. Priporočamo vaje za izboljšanje gibljivosti, raztezne vaje ter vaje za moč vratnih mišic in ramenskega obroča. Zelo primerno je tudi hrbtno plavanje. Za izid zdravljenja je ključno pravilno in redno izvajanje vaj, ki naj traja vsaj 4 tedne. Zelo pomembna je korekcija drže pri stoji, sedenju ali delu. Prav je, da poškodovanec v času rehabilitacije na začetku med delom večkrat počiva in se med počitkom razgiba. Zaradi slabše gibljivosti vratu odsvetujemo upravljanje motornih vozil v času zdravljenja.

V literaturi najdemo ocene, da pri velikem deležu poškodovancev težave vztrajajo tudi dve leti po poškodbi. Dve tretjini poškodovancev navajata bolečine v vratu, ena tretjina pa ima  zatilne glavobole, bolniki ne prenašajo skrajnih položajev ali daljših prisilnih drž. Bolniku svetujemo, kako naj pravilno sedi, stoji in dviga bremena, priporočimo mu ergonomsko pohištvo (stol z nastavljivo višino sedeža).

Dolgotrajne težave lahko vodijo v depresijo

Neredko pri dolgotrajnem vztrajanju težav poškodovanec drsi v anksiozno depresivno stanje. Takrat moramo čim prej ukrepati in predpisati antidepresiv ter glede na potek motnje v obravnavo po potrebi pritegniti tudi kliničnega psihologa ali psihiatra, ki poškodovancu nudi podporo, ga nauči sproščanja in vpliva na odzivanje na bolečino. S tem želimo preprečiti prehod v kronično bolečinsko fazo, ki nastopi po definiciji po šestih mesecih. V ospredju take obravnave je vračanje v aktivno življenje in manjša potreba po medicinski pomoči, ne pa popolna odprava bolečine.

Nihajne poškodbe vratne hrbtenice posledično tako predstavljajo veliko breme za zavarovalnice in so vzrok za številne izostanke od dela najaktivnejšega dela populacije. Na začetku je pomembna pravilna postavitev diagnoze, nato pa predvsem ustrezna rehabilitacija, pri čemer je v velikem delu za uspeh zdravljenja s pravilnim in rednim izvajanjem vaj in upoštevanjem navodil odgovoren bolnik sam.