Avtorica: Nika Arsovski
Čeprav številnim tudi v 21. stoletju ostaja neznanka, pa o obstoju refleksoterapije pričajo že zgodovinski viri iz časa Egipčanov. V eni izmed egipčanskih grobnic so tako našli slikarijo, ki prikazuje zdravljenje z refleksoconsko masažo stopal in dlani. Refleksoterapija je omenjena tudi v starogrški literaturi, o njej pa pričajo viri tistega časa z vseh koncev sveta. V tistem času so se ljudje ob zdravstvenih zagatah opirali predvsem na svoja čutila in znanje lokalnih zdravilcev. Na Kitajskem so tako razvili nauk o omrežju poti v našem telesu, ki povezujejo notranje organe s površino telesa. Razvejano omrežje poteka tudi po površini telesa, kjer oblikuje številne akupunkturne in akupresurne točke, temelje kitajske tradicionalne medicine. Pred začetkom zdravljenja so se kitajski zdravilci za ugotavljanje stanja telesa pogosto zanesli na refleksoterapijo. Na vzhodu se je tovrstna praksa tako ohranila tudi v srednjem veku, medtem ko je na stari celini znanje prednikov utonilo v pozabo. V zahodnem svetu je za razcvet v 20. stoletju poskrbel šele ameriški zdravnik William Fitzgerald, ki je na svojih bolnikih vnovič proučeval povezave med točkami na dlaneh, stopalih in posledično razvil consko terapijo, ki jo je ob pomoči dr. Bowersa opisal tudi v knjigi. Kljub njegovim prizadevanjem medicinska stroka za njegova dognanja ni pokazala velikega zanimanja. Z eno izjemo. Fizioterapevtka Eunice Ingham je postala vneta zagovornica tovrstne terapije, spoznala pa je tudi, da je oblika stopala nalašč podobna obliki telesa ter na podlagi tega izoblikovala tehniko, ki velja za temelje sodobne refleksoterapije. Počasi se je tovrstna praksa razširila tudi v Evropo.
Inghamova je izoblikovala tezo, da so naša stopala zemljevid vseh telesnih delov in organov, posamezne točke so torej povezane z določenimi deli telesa in odražajo njihovo stanje. S pritiski na posamezne cone tako sprožimo odziv v ustreznih predelih telesa in posledično uravnotežimo njihovo delovanje ter zagotovimo harmonično delovanje celotnega organizma. A strokovnjaki kljub temu svarijo, refleksoterapija ni metoda, s katero bi bilo mogoče postavljati diagnoze ali nadomestiti medicinsko zdravljenje. Zato pa lahko predstavlja obliko preventive, ki ohranja zdravstveno ravnovesje. V kaosu vsakdanjika smo pogosto podvrženi stresu, naglici, nepravilni prehrani … ki neugodno vplivajo na človeški organizem, s pomočjo refleksoterapije pa telo sprostimo, pospešimo krvni obtok in oskrbimo celice s hrano in kisikom. Poleg tega refleksologi med učinke refleksoconske masaže uvrščajo še spodbujanje delovanja limfatičnega sistema in pospeševanje izločanja strupenih snovi ter posledično čiščenje telesa. Refleksoterapija spodbuja tudi delovanje imunskega sistema in uravnovesi naš avtonomni živčni sistem. Prav tako se pozitivni učinki kažejo navzven. Refleksoterapija spodbuja kreativnost, koncentracijo in produktivnost, obenem pa ugodno vpliva tudi na naše odnose z drugimi. S tem se poveča tudi naše čustveno ravnovesje. Med drugim tovrstna terapevtska metoda blaži in lajša različna bolezenska stanja, kot so težave z žlezami, prebavili in glavoboli.
Refleksoterapija vzpostavi ravnovesje med fizičnim in duševnim telesom, zato moramo biti posebej pozorni na izbiro pravega refleksoterapevta. Vsak refleksoterapevt ima namreč svoj pristop. Terapija se venomer začne s pogovorom, v katerem stranka deli svoje počutje in morebitne težave s terapevtom. Obenem pa ta pojasni stranski, kakšen je potek terapije in izvede kratek test stopal, s katerim dobi sliko o kondiciji tega ter celotnega telesa. Sledi kopel, saj morajo biti stopala ob terapiji urejena in čista. Pred začetkom procesa vsak posameznik za približno pet minut namoči noge v kopel, ki poskrbi za boljšo prekrvavitev, stopala pa se razkužijo in omehčajo. Sama refleksoconska masaža nato traja od 45 do 55 minut, v tem času pa običajno v prostoru vlada tišina, saj velja, da se terapevt med masažo pogovarja s stopalom. Osrednja tehnika masaže je palični hod, v kombinaciji z drugimi tehnikami, kot so gnetenje, ožemanje, kroženje … Med procesom terapevt zaznava spremembe na stopalih, ki so pokazatelj zastale energije v pripadajočem delu telesa. S pritiskom na te točke sproži odziv in vzpostavi enakomeren pretok energije.
A v zadnjem času, ko nam je na voljo vse več informacij o delovanju našega telesa in se vse več ljudi zaveda pomena skrbi zase ter se jih posledično odloča za refleksijo, pa se povečuje tudi število refleksoterapevtov. Zato velja nekaj več pozornosti nameniti izbiri pravega. »Na stopalih in dlaneh se odraža naše celotno telo. S stimulacijo posebnih točk na stopalih in dlaneh lahko ugodno vplivamo na stanje organov in organskih sistemov, obenem pa refleksoterapija deluje na nas zelo sproščujoče in nam pomaga, da se naše telo očisti odvečnih snovi, ki jih ne potrebuje. Pri izbiri refleksoterapevta je pomembno, da je to oseba, ki ima ustrezno izobrazbo in izkušnje. Izšolan refleksoterapevt ima opravljeno nacionalno poklicno kvalifikacijo (NPK) za poklic refleksoterapevt/refleksoterapevtka. Certifikat izda Državni izpitni center. Seveda pa je pomembno tudi, da je to nekdo, ki svoj poklic opravlja strokovno, predano in z veseljem. Dober refleksoterapevt se pozanima, zakaj prihajate, in vas opozori na možne kontraindikacije, ko izvajanje refleksoterapije ni možno, budno spremlja vaše počutje med samim tretmajem, vas seznani z možnimi odzivi na tretma in vam tudi ustrezno svetuje,« poudarja Darja Taisa Cerkvenik, prof. defektologije, refleksoterapevtka, sicer tudi članica izpitne komisije za NPK refleksoterapevt/refleksoterapevtka.
»Na stopalih in dlaneh se odraža naše celotno telo. S stimulacijo posebnih točk na stopalih in dlaneh lahko ugodno vplivamo na stanje organov in organskih sistemov, obenem pa refleksoterapija deluje na nas zelo sproščujoče in nam pomaga, da se telo očisti odvečnih snovi, ki jih ne potrebuje.«