Preproste definicije revmatičnih bolezni ni, na splošno pa pod izrazom revmatizem razumemo vse bolečine, ki se pojavljajo v sklepih in obsklepnih tkivih. Tudi sama beseda revmatizem, ki izhaja iz latinske besede rheumatismus, pomeni boleče otekanje sklepov.

Avtorica: Klavdija Škrbo Karabegović

Osteoartoza

Najpogostejša oblika revmatičnih bolezni je osteoartoza, ki jo v ljudskem jeziku imenujejo tudi degenerativni revmatizem oz. degenerativno obolenje sklepov, ki pa ne nastopi samo v starosti, kot bi lahko sklepali iz same besede, ampak je pogosto tudi posledica napačne rabe sklepov, pretirane obremenitve (npr. pri nekaterih športih), enoličnega dela s ponavljajočimi se gibi (npr. delo na tekočem traku) itd.

»Kljub vsemu pa so artroze vezane na starejše obdobje in po 60. letu skoraj ni človeka, ki ne bi imel vsaj ene oblike artroze, ni pa nujno, da ima zaradi tega tudi težave. Artroze prizadenejo približno v enakem razmerju oba spola. Sicer pa ne drži, da revmatične bolezni prizadenejo samo starejše ljudi, veliko oblik je namreč vezanih na mlajša življenjska obdobja,« pojasni specialistka splošne medicine Milena Novak Medič, dr. med.

Vnetni artritis

Ena takih oblik, ki prizadene tudi mlajšo generacijo, je vnetni artritis, ki pomeni revmatizem v ožjem smislu besede. Najpogostejši obliki vnetnega artritisa sta revmatoidni artritis in ankilozirajoči spondilitis.

V zgodnjem stadiju revmatoidnega artritisa se sinovialna membrana (tanka tkivna plast, ki oblega ovojnico tkiva in ki izloča sklepno tekočino, katera maže sklepni površini in s tem lajša gibanje) vname in zadebeli, kar povzroča bolečine in zmanjšuje gibljivost sklepa. Najpogosteje gre za vnetje malih sklepov rok in večjih sklepov, kot so komolci, zapestja, kolena, pa tudi sklepi nog, ramen, kolkov, gležnjev in vratu. Za revmatoidnim artritisom zbolevajo 3-krat pogosteje ženske, in sicer je »vrh« bolezni okoli 30. leta. Po drugi strani pa je ankilozirajoči spondilitis pretežno bolezen mlajših moških. Gre za vnetje malih sklepov hrbtenice, bolezen pa napreduje od križa navzgor po hrbtenici do vratnih vretenc.

Zunajsklepni revmatizem

Zunajsklepni revmatizem prizadene predvsem mišice, kite, burze, živce in podkožno vezivno tkivo. V tej skupini revmatičnih bolezni je pomemben zlasti sindrom fibromialgije. Slednja prizadene pogosteje ženske, vendar razlika ni tako velika kot pri revmatoidnem artritisu.

S kristali povzročeni artritis

Četrta oblika so s kristali povzročeni artritisi, kjer gre za motnjo v presnovi sečne kisline, ko se kristali sečne kisline odlagajo v sklepni ovojnici in sklepih. Je pretežno bolezen mlajših moških, pogosto je prizadet en sam sklep, in sicer prvi sklep nožnega palca.

Simptomi, znaki in vzroki

Čeprav revmatične bolezni pogosto prizadejo tudi notranje organe, pa so najpogostejši simptomi in znaki bolezni povezani z lokomotornim aparatom, torej bolečine v sklepih, otekanje sklepov, otrdelost, slaba gibljivost, bolečine v mišicah, tetivah, hrbtenici, … O vzrokih pa Novak Medičeva: »Na splošno lahko rečemo, da vzroki niso povsem znani, prav gotovo pa jih je veliko imunsko pogojenih. Če poenostavimo, gre za nepravilni imunski odgovor telesa, ki se usmeri proti lastnemu tkivu (avtoimunski odziv). V ljudski govorici se pogosto sliši, da je revmatizem posledica izpostavljanja mrazu ter delu in bivanju v neugodnih klimatskih pogojih, vendar to ne drži. Vse to lahko revmatične težave poslabša, nikakor pa jih ne sproži.«

Zdravljenje

»Gre za kronično bolezen in kot taka tudi ni ozdravljiva. Osnovni namen zdravljenja je preprečevanje sistemskega vnetja in/ali vnetja sklepov ter z rehabilitacijskimi postopki ohranjati gibljivost. V strogem smislu je specifično zdravljenje mogoče zgolj pri s kristali povzročenimi artritisi, saj z zdravilom znižujemo nivo sečne kisline. Sicer pa se zdravila jemljejo preventivno in ob akutnih zagonih,« nadaljuje Milena Novak Medič.

Stopenjsko zdravljenje

Zdravila uvajamo stopenjsko in jih lahko razdelimo na štiri sklope. Prvi sklop so protibolečinska zdravila, med katere spada paracetamol in kasneje močnejša analgetika, v skrajni fazi tudi opioidi. Drugi sklop so nesteroidni antirevmatiki,  med njimi najpogosteje predpisovan diklofenak. V tretji sklop spadajo kortikosteroidna zdravila, ki imajo zelo močan protivnetni učinek, vendar pa na žalost tudi veliko škodljivih sopojavov. Pogosto se uporabljajo tudi imunosupresivna zdravila in pa v zadnjem času tudi t.i. biološka zdravila, od katerih si zdravniki in bolniki veliko obetajo, vendar zaenkrat še niso široko dostopna.

Nesteroidni antirevmatiki

»Tudi mazila, ki vsebujejo nesteroidne antirevmatike, imajo pri določenih oblikah pozitiven učinek. Pomembno je tudi lokalno hlajenje ali gretje prizadetih sklepov, pri čemer hladimo vsa akutno nastala vnetja, kjer gre za tople, boleče in otekle sklepe; pri kroničnih težavah pa se pogosteje poslužujemo toplote. Omeniti velja tudi zdraviliško zdravljenje, kjer je izkoriščen pozitivni učinek vode, ki razbremeni sklepe, jih razgiba in tako posredno zmanjša bolečino. Kar se tiče akupunkture, ni dokazano, da bi pri vnetnem revmatizmu pomagala, učinkovita pa je pri nekaterih bolečinskih sindromih. Ljudje se poslužujejo tudi različnih diet, vendar ni dokazano, da bi katera zares pomagala, razen seveda pri protinu,« razloži tudi druge oblike zdravljenja Novak Medičeva.

Novak Medičeva svari pred pretirano rabo antirevmatikov: »Antirevmatiki so zelo pogosto predpisovana zdravila, ki pa imajo resne stranske učinke, po drugi strani pa zdravljenje ni učinkovito, če ni nadzorovano. Pri tem je pomembno zaupanje med zdravnikom in bolnikom, bolnik mora vedeti, kakšne vrste revmatizma ima, kako se ga zdravi in kaj lahko od zdravljenja pričakuje.«

Preventiva in smernice

Prekomerna telesna teža še dodatno obremeni boleče otekle sklepe, zato je zelo pomembno, da vzdržujemo optimalno telesno težo. Priporočeno je zmerno gibanje, vsaj tri ure na teden, vendar sklepov ne smemo preobremenjevati. Med preventivo sodi tudi pravilna uravnotežena prehrana s poudarkom na zelenjavi in sadju ter da zaužijemo dovolj kalcija in vitamina C. V zadnjem času pa je tudi vse več podatkov o pomembnosti vitamina D. Izogibajmo se prisiljenim položajem, še posebno so ogroženi ljudje, ki veliko sedijo, med sprožilne dejavnike pa sodita tudi stres in različna virusna obolenja.

»V Sloveniji je registriranih približno 25 tisoč revmatikov, torej bi lahko rekli, da ima revmatične težave vsak 80. Slovenec. V splošno ambulanto pride kar 40 % pacientov zaradi težav z lokomotornim aparatom. In če je vsak Slovenec v povprečju sedemkrat na leto pri zdravniku, sta dva oziroma trije njegovi obiski povezani z boleznimi gibal. Osebno menim, da je to preveč. Zakaj do tega prihaja? Prav gotovo premalo časa posvetimo preventivi. Podobno kot npr. obstaja Šola za zdravljenje težav s hrbtenico, bi tudi revmatiki lahko imeli podoben program, marsikaj pa bi lahko vključili tudi v učne procese učencev in dijakov.

Vloga zdravnika je predvsem v prepoznavanju bolezni in uvedbi zdravil ob poslabšanju, kar pa zadeva preventivo, je pobuda na strani bolnikov. Na vsak način pa moramo bolnike navaditi živeti z boleznijo, jih prepričati o potrebnosti preventivnih ukrepov, ki so žal doživljenjski in ne dajejo takojšnjih rezultatov,« zaključi specialistka splošne medicine Milena Novak Medič, dr. med.

»V ljudski govorici se pogosto sliši, da je revmatizem posledica izpostavljanja mrazu ter delu in bivanju v neugodnih klimatskih pogojih, vendar to ne drži.«