Rast otroškega stopala je hitrejša od drugih delov telesa. Večina otrok se s čevlji sreča nekje okrog prvega rojstnega dne, ko je stopalo dolgo približno 11 cm in mu ustreza velikost čevlja 19. Do drugega rojstnega dne stopala zrastejo za več kot tri centimetre, približno do številke 23. Kdo bi si mislil, da je prav v tem obdobju največja nevarnost, da pride do nastanka deformacij stopala kot posledice premajhnega obuvala. Otrok je namreč premajhen, da bi  starše opozoril na tiščanje čevljev, starši pa pogosto ne preverijo pravilno ustreznosti obuvala. O tem, kakšen je pravilen način, o ploskih stopalih, nogah na x in na o, smo govorili z Jurijem Štalcem, dr. med., spec. ortoped. kirurgije iz Ortopedske bolnišnice Valdoltra.

Avtorica: Vesna Vilčnik

Kako torej pravilno preveriti ustreznost obuvala pri malčku?

Starši največkrat ustreznost velikosti obuvala preverijo tako, da potipajo, do kod sega palec. Pri otrocih je prvi prst včasih krajši od drugih in je zato lahko čevelj, izbran na tak način, v resnici premajhen. Veliko varneje je velikost obuvala preveriti tako, da se iz obuvala odstrani vložek in se njegova velikost primerja z velikostjo noge in šele nato poskuša s tipanjem. Glede na hitro rast stopala v drugem otrokovem letu velja približno pravilo, da vsak letni čas potrebuje za številko večje čevlje.

Kakšna je dobra, primerna otroška obutev?

V zadnjih letih se izvaja veliko raziskav o tem, kakšen je najboljši otrokov prvi čevelj, torej čevelj, v katerem se prične postavljati na noge in stopati prve korake. Dolgo je veljalo, da otroku najbolje služi dokaj toga obutev, ki pomaga stabilizirati stopalo. Ta priporočila so temeljila na dejstvu, da malčki, ki se učijo hoditi v takem obuvalu, manjkrat padejo. Danes se mnenje spreminja v smer, da so primernejši čevlji z zelo fleksibilnim podplatom in mehkim opetnikom. Malčki v njih res pogosteje padajo, vendar ves čas iz čutil za položaj telesa prejemajo koristne informacije, na podlagi katerih se hitreje naučijo nadzorovati mišice in izvajati stalne drobne popravke položaja nog, ki so potrebni za stabilno hojo. Veliko dilem je bilo tudi o pomenu podpore stopalnega loka v preprečevanju nastanka ploskega stopala, vendar je danes jasno, da nekaj odstotkov otrok ohrani plosko stopalo kljub podpori, velika večina pa razvije ustrezen vzdolžni lok kljub odsotnosti podpore v obutvi, kar pomeni, da podpora loka pravzaprav nima vpliva na razvoj loka.

Lahko poveste nekoliko več o ploskih stopalih; vzrokih in posledicah …

O ploskih stopalih govorimo, kadar je vzdolžni lok premalo izražen. Vsi malčki imajo ploske noge, saj imajo na mestu loka maščobno blazinico. Sčasoma maščoba izgine in se pri veliki večini do osmega leta starosti oblikuje vzdolžni lok, pri približno 20 odstotkih otrok pa stopala ostanejo ploska. Opisujemo dve vrsti ploskih stopal: fleksibilno in rigidno. Fleksibilna ploska stopala ob določenih gibih, npr. stoji na prstih, izoblikujejo normalen stopalni lok, ploskost pa je pri stoji posledica nekoliko bolj elastičnih vezi stopala. Takšna stopala največkrat ne povzročajo bolečin in jih zato smatramo za normalno razvojno različico, prav tako ni potrebno nikakršno zdravljenje.  K sreči je večina otroških ploskih stopal v tej skupini. Pri rigidnih ploskih stopalih se vzdolžni lok ne izoblikuje pri nobenem gibu. Takšna stopala imajo največkrat vzrok v nepravilnostih razvoja stopalnih koščic, zdravljenje je zato praviloma potrebno.

Kaj pa ortopedska obutev in vložki, kdaj je čas zanje?

V preteklosti se je otrokom s fleksibilnimi ploskimi stopali predpisovalo ortopedsko obutev, saj je bila stroka mnenja, da bo primerno obuvalo pripomoglo k razvoju loka. Danes smo mnenja, da otrok s takšnimi stopali lahko nosi konfekcijsko obutev. Seveda obutev ni prilagojena nekoliko drugačnim pritiskom, zato postanejo čevlji na takih nogah hitro pošvedrani, uničeni in neprimerni za nošnjo. Otroci s ploskimi stopali po navadi najhitreje poškodujejo notranjo stran obuvala. Kadar je to zelo moteče ali pa otrok toži za bolečino na notranji strani noge, mu lahko pomagamo z vložki, ki podprejo vzdolžni lok, obstajajo pa tudi posebne plastične opornice, ki preprečujejo, da bi peta silila navzven in bi se stopalo sploščilo. Zelo pomembno je, da ob uporabi te vrste pripomočkov otroci lahko nosijo enako obutev kot vrstniki, medicinski pripomoček pa je povsem skrit v notranjosti. S tem zaradi drugačnih stopal niso izpostavljeni stigmatizaciji.

Po stopalu izoblikovan ortopedski vložek je običajno zelo drag. Vprašljivi so tudi nekateri izvajalci storitev. Kako prepoznati strokovnjaka?

Pravi strokovnjak s področja ortotike se bo z vami pogovarjal o težavah, jih skušal razumeti in šele nato ponudil rešitev ali opravljal meritve. Prav tako bo želel pregledati morebitno medicinsko dokumentacijo, npr. izvid specialista ortopeda ali fiziatra. Zagotovo pa je najboljše vodilo zadovoljstvo strank. V Sloveniji je danes funkcionalnih precej spletnih forumov, na katerih starši izmenjujejo dragocene izkušnje, tudi o kakovosti medicinsko-tehničnih pripomočkov.

Kaj pa preventiva? Drži, da je priporočljiva bosa hoja?

Bosa hoja je vsekakor priporočljiva, saj je to za človeka najnaravnejši način gibanja. Vsako obuvalo, četudi minimalistično, npr. nogavica, do neke mere spremeni vzorec hoje, kar pomeni, da so gibi drugačni ter da se mišice aktivirajo drugače. Obuvalo smo bili primorani pričeti uporabljati zato, ker se je človeštvo naselilo na klimatsko zahtevnejša območja in so stopala potrebovala zaščito. Prav bi bilo, da se spomnimo svojega izvora in obuvalo odvržemo ob vsaki priložnosti, ko ni potrebno. Zanimivo je to, da pri bosi hoji mnogo več uporabljamo drobne mišice, ki ležijo v samem stopalu, kot pri hoji v čevlju. Pri ljudeh z deformacijami stopal opažamo, da so prav te mišice pogosto slabo razvite.

Starši pri svojem otroku pogosto najprej opazijo »pošvedrane čevlje«. Kaj je vzrok tako imenovanih »nog na x«?

Do pošvedranja čevljev prihaja vedno, kadar je otrokov vzorec tako spremenjen, da prihaja do preobremenitev posameznega dela obuvala. Po navadi se spremembe na obutvi najprej odrazijo na strani podplata. Tako lahko izkušeno oko že na podlagi analize ponošenega čevlja postavi začetno diagnozo. Izraz »noge na X« pravzaprav ne opisuje deformacije stopala oziroma gležnja, pač pa obliko celotnih spodnjih okončin, ki posnemata črko iks, torej se približata v višini kolen. V slovenščini izraz noga uporabljamo za dva namena: z njim opisujemo tako celotno spodnjo okončino kot tudi predel stopala.

Kaj pa »noge na o«, kakšna deformacija je to?

»Noge na O« so ravno obraten pojav kot noge na iks, to pomeni, da sta spodnji okončini ukrivljeni tako, da sta koleni med seboj oddaljeni. Noge na o so zelo pogoste tudi pri odraslih, zelo pogosto je za to kriva obraba notranjega dela kolenskega sklepa. Tako noge na iks kot noge na o lahko povzročajo težave v predelu stopal in gležnjev. Naloga stopala je namreč, da skrbi za stik telesa s podlago. Stopalo se trudi svojo nalogo opraviti tudi v spremenjenih razmerah, npr. ko so kosti nad njimi krive, kot je to ob nogah na iks ali o, vendar mora takrat tudi samo nekoliko spremeniti obliko, kar ponovno pripelje do drugačnih sil, ki delujejo na obutev, kar spet prinaša pošvedrane čevlje. Žal so strukture v telesu med seboj tako povezane, da lahko že manjša sprememba na enem delu telesa povzroča težave na oddaljenih delih gibalnega sistema.

Lahko navedete kak primer?

Značilen primer je skrajšanje zadajšnje golenske mišice, poznane tudi kot list oziroma strokovno gastroknemius. Do takšnega skrajšanja pride pogosto, po nekaterih ocenah je prisotno kar pri 15 odstotkih populacije. Vzroki so zelo različni, najznačilnejša sta sedeče delo ob uporabi visokih pet ter neizvajanje razteznih vaj po športni aktivnosti. Skrajšana mišica sama po sebi ne boli, se pa zaradi nje močno spremeni način hoje, saj ob iztegnjenem kolenu gležnju ne dovoli, da bi se upognil nazaj. Posledica so lahko bolečine v blazinicah stopal, peti, kolkih in križu. Prav neverjetno je, kako potem vse naštete težave zelo hitro izzvenijo, ko odpravimo osnovni problem, npr. z razteznimi vajami ali manjšim operativnim posegom.

Nekje sem zasledila, da naj bi otrok, ki ima »noge na x«, čim več sedel »po turško«, tisti z »nogami na o« pa z ritko med koleni. Ali določena drža sedenja res pomaga?

Otrokom, pri katerih opažamo tako obliko spodnjih okončin, resnično svetujemo take ukrepe z namenom, da bi zunanja sila spremenila tako obliko kosti kot tudi rast. Kosti niso vse življenje koščene, torej toge in neupogljive. Otroške dolge kosti spodnjih udov so sprva v celoti iz hrustanca, nato pa postopno zakostenijo. Predele kosti, ki ostajajo hrustančni vse do konca rasti, imenujemo rastne cone, saj kosti na teh mesti rastejo v dolžino. Znano je, da lahko na delovanje rastne cone vplivamo z delovanjem zunanje sile. Na mestu, kjer je povečan pritisk, bo kost počasneje rasla. Obratno velja za mesto, kjer je prisoten vlek.

December, 2014