Skoraj vsak se vsaj enkrat v življenju sooči z neprijetnimi bolečinami v križu. Jakost varira od blagih pa vse do izjemno hudih bolečin, ko nam najmanjši premik telesa povzroči neizmerno bolečino. Prav tako se lahko bolečine pojavljajo le za kratek čas, lahko pa so dolgotrajne. Hrbtenica omogoča gibanje, pokončno držo, čutenje, daje oporo telesu in skrbi za prenašanje sporočil iz našega telesa v možgane.

Avtor: Dr. sci. Neven Kruljac, spec. ortoped

Medvretenčna ploščica je najpomembnejši element, ki hrbtenico hkrati stabilizira in omogoča gibljivost. Bolečina v križu je največkrat posledica starostne obrabe hrbtenice. Predvsem je to opazno na medvretenčnih ploščicah, ki izgubljajo svojo elastičnost, prožnost, nosilnost – svojo biomehansko lastnost prenašanja in delovanja raznih silnic. Temu pravimo degeneracija. Ugotovili so, da so bolečine v križu najpogosteje povezane z življenjskimi navadami in delom, ki ga v življenju opravljamo.

Najpogostejše so bolečine v križu pri delavcih, ki se ukvarjajo s težkim fizičnim delom. Zaradi privzdigovanja, prenašanja in odlaganja bremen prihaja do velikih obremenitev križa. Od osebe do osebe se bolečina v križu razlikuje, saj se lahko razvija počasi ali pa se pojavi nepričakovano, lahko je v presledkih ali je konstantna. Degeneracija medvretenčne ploščice privede do nižanja medvretenčnih prostorov, do zožitve odprtin, v katerih potekajo živčne korenine, prihaja do premikov centralnega jedra diska, ki se boči ali izpahne ter pritisne na živčne strukture.

Na draženje živčevja lahko vplivajo izrastki na vretencih, obrabe majhnih sklepov med vretenci, zožitve hrbteničnega kanala itn. Vse to privede do nestabilne boleče situacije v križu. Telo sproži refleksno obrambno reakcijo, in sicer mišični krč mišičja, ki spremlja hrbtenico. Ta mišični krč ima funkcijo, da prepreči premike in s tem draženje živčevja, po drugi strani pa prav ta krč izvrši dodaten pritisk na hrbtenične in živčne strukture, kar spet pelje v še močnejši mišični krč. Nastal je začarani krog bolečine, ki se pogosto po živčevju projicira v nogo.

Diagnoza

Do pravilne diagnoze pridemo zelo hitro: zgodovina bolezni, pregled, ciljane preiskave in pravilna diagnoza ter vzrok za bolečino sta znana. S sodobnimi preiskavami je diagnoza zelo natančna. Diagnosticiramo obrabo – degeneracijo, bočenje ali izpah diskalnega jedra ter njegovo lokalizacijo in jakost kompresije na živčne strukture, zožitev hrbteničnega kanala, eventualno premik med vretenci, t. i. zdrs vretenca, patološko ukrivljenost hrbtenice (skolioza, kifoza), osteoporozo, razne sistemske bolezni, ki se kažejo med drugim kot lumbago ali išias itn.

Obraba hrbtenice

Obraba hrbtenice je kronično stanje, ki sproža kronične težave. Terapije, ki bi jih trajno odpravile, ni! Ne obstaja čudežno zdravilo ne fizioterapija z dokončnim učinkom. Nove hrbtenice namreč za zdaj ne znamo vgraditi, kot npr. novi kolk. Zaradi tega je potrebno, da si zdravnik vzame čas za poglobljen pogovor z bolnikom. Zelo prav pride model hrbtenice, da pacient dobi hkrati verbalni in plastični prikaz v svojih očeh o svojem problemu. Preprosto mu je treba pojasniti zgradbo in funkcijo hrbtenice, kateri del je odpovedal in kako to privede do težav.

Kaj lahko pričakuje v prihodnosti, torej prognozo stanja, kako bolezen poteka in kakšne so dejanske možnosti, da si olajša težave. Zdravnik mora upoštevati starost pacienta, poklic, izpostavljenost obremenitvam, faktor telesne teže, druge spremljajoče bolezni in zdravila. Ko iz mozaika dobi celovito kompleksno podobo o bolniku, naredi strategijo kroničnega zdravljenja bolečega križa. Za bolnika je težko sprejeti dejstvo, da bo do konca življenja živel z občasnimi ali stalnimi manjšimi ali večjimi težavami, prihaja do zapletenih konfliktov znotraj bolnikove duševne strukture.

Bistvo pogovora je doseči to, da se pacient sprijazni s situacijo, da jo sprejme in da je pripravljen zdravorazumsko sprejeti ponujene rešitve, ki mu jih ponuja zdravnik. Sama terapija, predpisovanje zdravil in protibolečinske terapije so tehnične narave in jih pacient sprejema prostovoljno na podlagi pogovora, ki mu osvetli bolečino, in razumevanja, ki je prej bilo precej abstraktno zamegljeno.

Operativni poseg

Enako, če gre za bolezenska stanja našega križa, ki zahtevajo razmišljanje o operativnem pristopu. Hrbtenica je pojem svobode gibanja. Najpogostejša vprašanja so, ali je operacija resnično neizogibna, koliko je nujna, kaj se bo zgodilo v primeru, če do operacije ne pride, ali se operacija lahko odloži, kakšne so nevarnosti in posledice odklona svetovane operacije, kakšne so alternative itn. V primerih, da je operacija edina terapevtska možnost, je potrebno pacienta trdno prepričati, da so vse druge možne terapije, kot je sam ugotovil, izčrpane. Treba je previdno, vendar odločno povedati, kaj lahko pričakuje, če odkloni operacijo.

Seznaniti ga moramo tudi o statistično možnih zapletih med samim operativnim posegom in rezultatih operacije – kaj pričakujemo od operacije (popolno, delno ozdravitev ali celo možnost neuspeha, t. i. slab rezultat). Hrbtenico ali, bolje rečeno, njene živčne strukture poskusimo razbremeniti, zmanjšati pritisk včasih z minimalnimi posegi … Včasih so potrebne zelo obsežne in agresivne metode – odvisno od patologije.

Hrbtenico je nemogoče popolnoma restavrirati (za grobo primerjavo npr. kot lahko mojstri restavrirajo renesančno slikovno mojstrovino). Operirani del hrbtenice bo vedno ostal mesto slabše odpornosti. Z operacijo odstranimo moteči delček ali vstavimo mehanski del, npr. umetni disk, ali fiksiramo nestabilnost s palicami in vijaki.

Neka temeljna načela obnašanja, življenjskega sloga ali discipline splošno veljajo pri kronični bolečini v križu.

1. Bistveno je redno izvajanje specifičnih vaj za mišice, ki spremljajo našo hrbtenico. Z vajami želimo okrepiti mišice, da bi prevzele (kompenzirale) funkcionalni izpad hrbteničnega segmenta. Na tem sloni filozofija terapevtskega razmišljanja. Logika je torej taka: nezadostnost – insuficientnost naj postane zadostnost – kompenzacija.
2. Zmanjšanje telesne teže. Po fizikalnih zakonih velja, da če shujšamo npr. za 5 kg, to pomeni 5 kg manj pritiska na križ, 5 kg manj pritiska na živčne končiče. Včasih je to težko, predvsem ko gre za spremljajoče bolezni, prirojeno dovzetnost itn. Z močno voljo in ponekod ob pomoči strokovnjakov, ki se ukvarjajo z dietno problematiko, bo šlo.
3. Izogibati se vseh aktivnosti, ki sprožajo bolečino. Ni pravila za vse. Nekateri brez težav naredijo eno stvar, drugi z enakim problemom na hrbtenici pa ne (npr. pot hoje, kolesarjenja, rekreacije, fizične drže pri določenih opravilih).
4. Primeren poklic. Bolezensko spremenjena hrbtenica ni sposobna prenašati fizičnih obremenitev, prelaganja bremen, sklanjanja, osemurnega stoječega dela, dela za tekočim trakom, dala na normo, dela v prisilnem položaju. Ne zmore prenesti biomehaničnih pritiskov, ki jih sprožajo nekatere delovne obveznosti predvsem stoje, pogosto tudi sede. V praksi žal pogosto prihaja do očitnih nasprotij med željami zaposlenih in možnostmi delodajalca.

»Morda je kriv Darwin.« Problem s križem se je pojavil v trenutku, ko se je opica spustila na tla in se postavila v dvonožno držo in hrbtenici ukazala, da istočasno opravlja dve nasprotni antagonistični funkciji: da omogoči optimalno gibljivost, ne da bi žrtvovala stabilnost. In verjetno je v tem nekaj resnice. V razvojnem smislu se naš križ še ni dovolj oborožil, da se zoperstavi nalogam, ki jih od njega zahtevata sodobna družba in njena tehnologija.

Na koncu bi še omenil, da bolečina v križu ni izključno pogojena z ortopedskimi obolenji. Ne smemo izključiti drugih možnih vzrokov: tumorjev, bolezni urotrakta, ginekoloških, psihogenih bolezni, ploskih stopal itn.