Ankilozirajoči spondilitis je čudno zveneča besedna zveza, ki je ne slišimo pogosto. Velikokrat pa se pogovarjamo o bolečinah v križu ali hrbtenici, kar je lahko posledica tudi kronične revmatične bolezni, ki jo imenujemo ankilozirajoči spondilitis. Kdaj gre za to bolezen, kako jo zdravimo in ali jo je možno preprečiti, nam je med drugim povedala prof. dr. Sonja Praprotnik z oddelka za revmatologijo Univeritetnega kliničnega centra Ljubljana.

Avtorica: Katja Štucin

V uvodu smo že povedali, da je značilnost ankilozirajočega spondilitisa prizadetost hrbtenice. Nam lahko natančneje pojasnite, za kakšno bolezen gre?

Gre za kronično revmatično bolezen, ki večinoma prizadene hrbtenico. V glavnem je to bolezen mladih in je genetsko determinirana. Vendar je treba poudariti, da se ne deduje neposredno, gre za predispozicijo. Bolezen je namreč povezana z genskim označevalcem HLA-B27, ki se deduje, vendar pa ni nujno, da bo posameznik, ki je nosilec, zbolel. To so pravzaprav beljakovine, ki se pojavijo na naših celicah, in tisti, ki jih imajo, imajo večjo možnost, da se omenjena bolezen pojavi ob nekem sprožilcu, zunanjem dejavniku, kot so različni mikrobi.

Pri tej bolezni gre torej za vnetje in ne za mehanske poškodbe hrbtenice. Pa se bolečina pri enem in drugem razlikuje?

Pri vseh boleznih, ki jih mi obravnavamo, gre za vnetje, konkretno pri teh se vnetje pojavi na mestu, kjer se tetive pripenjajo na kost. Ankilozirajoči spondilitis spada v široko skupino, ki jo imenujemo spondiloartritisi. To je skupina vnetnih revmatskih bolezni, ki prizadenejo sklepa med križnico in črevnico, hrbtenična vretenca in periferne sklepe. Njihova skupna značilnost je v glavnem bolečina v spodnjem delu hrbta, v križnično-lumbalnem delu. Prisotna je ob mirovanju in ponoči. V nasprotju z mehanskimi poškodbami jo v primeru ankilozirajočega spondilitisa gibanje omili. Ko se denimo bolniki zjutraj zbudijo, zaradi hude okorelosti eno uro niso sposobni delovati. Običajno vstanejo zelo zgodaj, npr. ob petih zjutraj, potem nekaj časa telovadijo, da lahko kasneje sploh spijo dalje.

Mnogi ljudje se vsaj kdaj spopadajo z bolečino v križu in hrbtenici, kar pa še ne pomeni, da imajo ankilozirajoči spondilitis. Kakšni so simptomi in kako pravzaprav postavite diagnozo?

Ljudje imajo raznovrstne težave s hrbtenico. Samo 15 odstotkov ljudi, ki pridejo v splošne ambulante, ima ankilozirajoči spondilitis. Drugi imajo večinoma bolečine, ki so posledica mehanskih poškodb. V tem primeru telovadba stanje poslabša, ponoči pa, če posameznik najde pravi položaj, bolečina lahko zgine.

Eden od načinov ugotavljanja bolezni je tudi magnetna resonanca. So čakalne dobe za ta pregled dolge?

To vnetje, ki nastane v hrbtenici, se običajno prične na križnici. Na sklepih, ki so v obliki črke v in zanje niti ne vemo, da jih imamo. Običajno vnetje traja dolgo, preden lahko to rentgensko vidimo. Običajno preteče od šest do deset let, pa ne samo pri nas, ampak tudi v napredni Nemčiji. Težava je v tem, da ko rentgenske spremembe nastanejo, ni vrnitve nazaj, bolezen lahko samo napreduje, izboljšati se ne more. Ugotovili so, da magnetna resonanca v veliko krajšem času, denimo v le šestih mesecih, pokaže spremembe, ki so običajno oteklina kostnine. To so spremembe, na katere še lahko vplivamo.

Sicer pa sama še vedno trdim, da pri nas tisti, ki so revmatološko bolni, nimajo čakalne dobe. Velja tudi, da se je čakalna doba pri drugih vnetjih sklepov skrajšala. Dober kazalnik je že to, da res velikokrat uspešno pomagamo našim bolnikom.

Čim hitrejše zdravljenje je torej pomembno, kako poteka?

Čim hitrejše zdravljenje je zagotovo zelo pomembno. Kot rečeno, magnetno resonančna tomografija omogoča zgodnejše odkrivanje vnetja sakroiliakalnih sklepov. Običajno se lahko vnetne spremembe zaustavijo, če ukrepamo dovolj zgodaj. Večinoma zdravimo z biološkimi zdravili, nekateri pa dobro shajajo tudi brez njih. Zdravil sicer ni tako veliko, med njimi so nesteroidni antirevmatiki za lajšanje bolečin in znakov sklepnega vnetja, po nekaterih raziskavah pa vplivajo tudi na potek bolezni. Je pa potrjeno, da biološka zdravila, če jih predpišemo dovolj zgodaj, preprečijo nastanek poškodb. Ob tem je treba omeniti še trajno telovadbo, ki je zelo pomembna. Če okrepimo mišice, ki sklep oskrbujejo, lahko namreč povzročimo gibljivost sklepa. Bolnikom fizioterapevt predpiše usmerjene vaje za krepitev hrbtenice, ki naj bi jih izvajal vsaj dvakrat dnevno. Včasih smo bolnike poslali tudi na kopališko zdravljenje, vendar to običajno ni več možno, ker zavarovalnica ne krije tega dela zdravljenja.

Bolezen ni ozdravljiva. Kakšna je njena najhujša oblika?

Pri napredovali bolezni so že zelo opazni izravnana krivina ledvene hrbtenice in poudarjena krivina prsne hrbtenice, zmanjšana gibljivost hrbtenice v vse smeri ter zmanjšana razteznost prsnega koša. Najhujša oblika je torej popolnoma spremenjena hrbtenica, trda kot bambus, ki je praktično nepremična v vse smeri. Vendar pri nas do tega ne prihaja več, saj imamo še vedno zelo dobro zdravstvo, bistveno boljše, kot je povprečje v Evropi.

Kateri so dejavniki, ki vplivajo na razvoj bolezni, in kako mora bolnik ravnati, da čim bolj prepreči njen razvoj?

Kot sva pojasnili na začetku, je občutljivost za bolezen genetsko pogojena, običajno pa jo sproži kakšna okužba, torej nastanka bolezni ne moremo preprečiti. Lahko pa posameznik hitro reagira in poišče pomoč dovolj zgodaj. Trajna bolečina pri mlajših od 45 let, ki traja neprestano tri mesece, je alarm, ki ga morajo vzeti resno. Potem bolezen prepoznamo, glede na načine zdravljenja, ki jih imamo na voljo, preprečimo okvare, bolnik intenzivno telovadi, da okrepi mišice, in lahko posledično živi povsem kakovostno življenje.

Lahko za konec opredelite, kdo pogosteje zboleva glede na starost in spol? Koliko Slovencev ima glede na vašo oceno to bolezen?

Nekoč je veljalo, da je razmerje med moškimi in ženskami ena proti tri, zdaj se ta meja malo spreminja. Domnevamo, da je bolezni pri nas 0,3 odstotka. Lahko rečemo, da ni prav zelo pogosta, prav redka pa tudi ne.

Maj 2016