Vse o tem, kaj težka astma sploh je, kako jo diagnosticiramo in kako zdravimo, nam je pojasnil asist. dr. Peter Kopač, dr. med., specialist interne medicine ter alergologije in klinične imunologije, z Univerzitetne klinike za pljučne bolezni in alergijo Golnik.
Avtorica: Helena Žagar
Za začetek nas je zanimalo, kdaj pravzaprav govorimo o težki astmi. »Kadar astmo zdravimo z maksimalnimi odmerki inhalacijskih zdravil, pa ima pacient kljub temu poslabšanja in simptome, najprej govorimo o problematični astmi,« prične dr. Kopač. »Pri teh pacientih se moramo najprej vprašati, zakaj kljub maksimalnemu odmerku inhalacijskih zdravil do teh poslabšanj prihaja.
Najpogostejša razloga za poslabšanja sta nepravilna uporaba inhalatorja ali slaba adherenca, kar pomeni, da pacienti kljub temu da imajo predpisana zdravila, teh ne jemljejo redno. Nadalje je treba preveriti, ali ima bolnik morda kakšno še neprepoznano pridruženo bolezen, kot so na primer kadilska okvara pljuč, gastroezofagealna refluksna bolezen, bolezni želodca, bronhiektazije, bolezni na ravni grla, težave z disfunkcionalnim dihanjem. Zanimajo nas alergije, kadilske navade, izpostavljenost škodljivim dejavnikom na delovnem mestu. Vse te reči je treba pri pacientu, ki je kljub prejemanju maksimalnega odmerka zdravil še vedno simptomatičen, preveriti. O težki astmi lahko govorimo šele, ko so vse pridružene bolezni obvladane, pa je bolnik kljub rednemu in intenzivnemu prejemanju predpisane terapije še vedno simptomatičen.«
Ocenjuje se, da ima približno 20 % astmatikov problematično astmo, bolnikov s težko astmo pa je med astmatiki približno 5 %.
»Na Kliniki Golnik pacienta s sumom na težko astmo pregledamo v multidisciplinarnem timu. To pomeni, da ga poleg zdravnika pulmologa pregledajo še drugi strokovnjaki. Pulmološka medicinska sestra, ki ima izkušnje z učenjem in preverjanjem tega, kako bolnik jemlje svoja zdravila, preveri način jemanja zdravil, zanima jo tudi, ali se bolnik izogiba dražljivcem, ali ima zdrav življenjski slog. Klinični farmacevt preveri, kakšna je adherenca zdravljenja, torej ali bolnik dejansko redno dviguje in uporablja zdravila ali samo trdi, da redno prejema terapijo, v resnici pa zdravil niti ne dvigne v lekarni. Fizioterapevt preveri bolnikovo tehniko dihanja in ugotavlja, ali gre za disfunkcionalno dihanje in je težka sapa posledica disfunkcionalnega dihanja in ne težke astme. Po potrebi vključimo tudi psihologa, dietetika, bolnike pa pošiljamo tudi na preiskave, s katerimi iščemo morebitne pridružene motnje dihanja v spanju – v slednjem primeru gre za čisto drugo skupino bolezni, katerih simptomi pa se lahko prekrivajo z astmo,« razloži dr. Kopač.
Ko multidisciplinarni tim po vseh naštetih preiskavah diagnozo težke astme enkrat potrdi, sledi še drugi postopek, imenovan fenotipizacija težke astme. »Vse astme namreč niso enake med sabo,« nadaljuje sogovornik, »kažejo se z različnimi kliničnimi slikami in tudi imunološko so si med seboj lahko različne. Pri fenotipizaciji astme ugotavljamo, kateri je tisti imunski mehanizem, ki je glavni gonilec za težka poslabšanja astme: ali je to eozinofilija, ali je to alergija, ali so to kakšni drugi imunski mehanizmi. To počnemo zato, ker s trenutno dostopnimi biološkimi terapijami lahko zdravimo zgolj določen del bolnikov s težko astmo, tiste, ki imajo določen fenotip oziroma določeno obliko težke astme.«
Astma je kronično vnetje dihalnih poti, ki povzroča simptome, kot so vztrajen kašelj, težko dihanje in občutek dušenja.
»Pri astmi je težava v tem, da en del imunskega sistema deluje preveč in zaradi tega povzroča težave bolnikom,« pojasnjuje dr. Kopač. »Težka poslabšanja astme najprej vedno zdravimo s sistemskimi steroidi. Sistemski steroidi so zelo močna in učinkovita zdravila, ki učinkovito znižajo del imunskega sistema, ki deluje preveč. Po drugi strani pa imajo ti sistemski steroidi, ker delujejo na široko in zavrejo celoten imunski sistem, ogromno stranskih učinkov.« In ker ti lahko zakrivijo nastanek novih obolenj, zdravniki sistemske steroide poskušajo uporabljati čim bolj varčno oziroma le takrat, ko je to nujno.
Možni stranski učinki sistemskih steroidov: osteoporoza, sladkorna bolezen, pridobivanje telesne teže, težave z gastrointestinalnim traktom, odpoved nadledvične žleze, povišan krvni tlak, tanjšanje kože, pešanje mišic, akne, siva mrena, glavkom, otekanje obraza, motnje v razpoloženju, motnje v spanju.
Druga vrsta zdravil, ki je na voljo za zdravljenje težke astme, so biološka zdravila. »Biološka zdravila so nova zdravila, ki delujejo samo na tisti del imunskega sistema, ki deluje preveč, torej ne zavirajo celotnega imunskega sistema, kot to počno sistemski steroidi, ampak pritisnejo točno na tisto tipko, ki pri določenem podtipu astme deluje preveč in povzroča poslabšanje. Zato pri bioloških zdravilih govorimo o tarčni terapiji,« razliko med dvema vrstama najpogostejših zdravil za zdravljenje težke astme nazorno opiše dr. Kopač. »Ravno zaradi tega so biološka zdravila lahko veliko bolj potentna in veliko bolj učinkovita, hkrati pa imajo veliko manj stranskih učinkov kot sistemski steroid.« Trenutno v Sloveniji z biološkimi zdravili zdravimo le alergijsko in eozinofilno astmo, a že prihodnje leto v Slovenijo prihajajo tudi biološka zdravila za druge oblike astme, še doda sogovornik.
Tudi pri bioloških zdravilih se seveda lahko pojavijo stranski učinki, a večinoma gre tu za lokalne reakcije (večino bioloških zdravil bolniki prejemajo s podkožno injekcijo), zelo redko pa imamo opravka s sistemskimi reakcijami, zelo redki so bili tudi primeri, ko je bilo treba biološko terapijo zaradi stranskih učinkov ukiniti, poudari dr. Kopač.
Je pa biološko zdravljenje samo dodatno zdravljenje, še zaključi sogovornik. »Osnovno zdravilo za vse bolnike, ne glede na to, ali imajo lahko ali težko astmo, je inhalacijski steroid in od tega ne odstopamo.«
Cilj zdravljenja pri težki astmi je optimalna urejenost astme, kar pomeni, da se število poslabšanj pri bolniku zmanjša, zmanjša se tudi uporaba sistemskega steroida, posledično pa se bolniku izboljša kakovost življenja.
Na vprašanje, kaj lahko bolnik s težko astmo sam stori, da prepreči pogoste in težke napade ter tako doseže, da ima kakovostnejše življenje, da mu ni treba opuščati hobijev ipd., dr. Kopač odgovarja: »Bolnik mora najprej ugotoviti, da ima astmo, se poučiti o bolezni in o pravilni uporabi inhalatorja. Slednje je velik problem. Vedno znova učimo bolnike, kako se pravilno uporablja inhalator. Zdravilo, ki se nahaja v inhalatorju, mora namreč dejansko priti v pljuča, vse prevečkrat pa se zgodi, da ga pacienti preprosto požrejo in pristane v požiralniku ali ostane v žrelu, lahko pa se zgodi, da sploh ne pride iz inhalatorja. Nadalje je pomembno, da bolnik zdravilo redno in po navodilih zdravnika vsak dan uporablja, ne pa da ga uporablja samo po potrebi. Izogibati se je treba tudi dražljivcem, kot so kajenje, alergije, onesnažen zrak, suh zrak ipd.
Ob poslabšanju astme se bolnik lahko čim prej obrne bodisi na svojega osebnega zdravnika bodisi na dežurno službo, razloži dr. Kopač. »Seveda pa bi bilo najbolje, da ima vsak bolnik s strani svojega pulmologa izpolnjen načrt zdravljenja ob poslabšanju astme. Pomembno je, da so bolniki natančno poučeni, kako se morajo odzvati ob poslabšanju. Nekateri si lahko sami dvignejo odmerek inhalacijskega zdravila, spet drugi se morajo obrniti na osebnega zdravnika ali na dežurno službo. Načrt zdravljenja ob poslabšanju astme je namreč individualne narave in je odvisen od tega, kakšno stanje in kakšno vrsto zdravljenja astme ima bolnik.«
A V srednjem veku so zdravniki astmatikom priporočali uživanje kurje juhe in spolno abstinenco.
B Težka astma je štirikrat pogostejša pri ženskah.
C Večino smrti zaradi astme se danes zgodi v državah z nizkimi ali srednje nizkimi prihodki.