Astma je ena najpogostejših kroničnih bolezni, ki jo spremlja stalno vnetje dihalnih poti. Pravilno zdravljen človek je sicer praktično brez težav in normalno telesno zmogljiv, vzrok za nastanek te bolezni mnogokrat ostaja neznan, vemo pa, da jo slabšajo alergeni, virusi in tudi nekatere bakterije. Ob svetovnem dnevu astme, ki ga obeležujemo prvi torek v maju, smo se o tej pljučni bolezni pogovarjali z doc. dr. Sabino Škrgat, dr. med., z Univerzitetne klinike za pljučne bolezni in alergijo Golnik.

Avtorica: Joži Sinur

Astma je ena pogostejših pljučnih bolezni, ki jo spremlja vnetje dihalnih poti. Vzrok za nastanek te bolezni je pogosto nepojasnjen, kakšni pa so simptomi astme oz. kako jo prepoznavamo?

Simptomi astme niso specifični, kar pomeni, da se astmi podobni simptomi lahko pojavljajo tudi pri drugih boleznih. Eden od simptomov astme je na primer kašelj, zelo pogosto se namreč bolniki na našo kliniko obrnejo z vprašanjem kroničnega kašlja. Za astmo je značilna tudi težka sapa, ki jo sprva mogoče bolniki opažajo ob telesnem naporu, kasneje tudi ob manjših naporih ali celo v mirovanju. Simptomi se pojavljajo intermitentno,  to pomeni, da ni nujno, da so ves čas enaki, se pa lahko poslabšajo na primer ob izpostavitvi alergenom bodisi doma bodisi na delovnem mestu. Astma se zelo pogosto poslabša tudi v času viroz in prehladov oz. okužb dihal.

Slabo zdravljenje astme povzroča številne neprijetnosti in pomembno zmanjša kakovost življenja ali pa ga celo ogroža. Kakšne so torej posledice, če bolezen prepoznamo prepozno ali je ne zdravimo?

V klinični praksi opažamo, da se astme pogosto ne prepozna, do česar običajno vodi več napak v celostni obravnavi bolnika. Prva stvar je, da bolnik slabo zaznava svoje težave ali jih celo zaznava, a nanje ni dovolj prozoren in zato ne poišče zdravniške pomoči. Na drugi strani pa lahko njegovi simptomi ostanejo neprepoznani kot astma, predvsem če že ima drugo bolezen, na primer refleksno bolezen želodca, je kadilec in podobno, tako da se njegove simptome zlahka zamenja za drugo stanje. Če se na neprepoznano astmo nacepi še kakšna okužba, lahko pride do zelo hudih dihalnih stisk. Nezdravljena astma pa dolgoročno vodi v preoblikovanje dihalnih poti, v neodpravljivo okvaro pljučne funkcije, skratka v kronične spremembe. Res pa je, da imajo nekateri bolniki izrazito neugoden potek astme, kjer se kljub zdravljenju pljučna funkcija slabša, pri drugih bolnikih pa tega ne opažamo.

Astme sicer ni mogoče ozdraviti, lahko pa bistveno omilimo njene znake. Pri njenem zdravljenju poznamo dve skupini zdravil – preprečevalce, ki delujejo preventivno, in olajševalce, ki lajšajo dušenje in težko dihanje. Kako pomembno je redno jemanje zdravil?

Pomembna je rednost. Temeljno zdravljenje je inhalacijski glukokortikoid, ki ga bolnik prejema redno. Olajševalce, to so bronhodilatatorji, pa bolnik prejema po potrebi. Bolniku damo tudi navodilo, da v primeru, ko se potreba po kratko delujočih bronhodilatatorjih poveča, na primer ob okužbi ali pri izpostavitvi alergenom, to pomeni znak neurejene astme, mora vklopiti principe samozdravljenja. Prav bi namreč bilo, da so o samozdravljenju poučeni vsi bolniki, torej da že sami povečajo bazični odmerek inhalacijskega glukokortikoida in si na ta način pomagajo. Druga stvar pa je, da si bolnik sam meri PEF in spremlja variabilnost te meritve ‒ če je visoka, je to znak, da se astma slabša in da je treba spremeniti princip njenega zdravljenja. Merilec pretoka zraka ali PEF-merilec ima namreč bolnik doma, z merjenjem pa sklepa o stabilnosti bolezni.

Zdravljenje astme je torej kompleksno. Pravijo, da astmo dobro zdravimo takrat, ko je bolnik o tej bolezni ustrezno poučen, saj je poleg zdravniške terapije izredno pomembno prav samozdravljenje, ko bolnik prepozna njeno poslabšanje in ve, kako ukrepati oz. kako poslabšanje preprečiti. Kateri pa so najpogostejši dejavniki, ki lahko vplivajo na poslabšanje astme?

Bolniki morajo biti s svojo boleznijo seznanjeni, čeprav v klinični praksi ni vedno tako. Verjetno je ob postavitvi diagnoze premalo časa namenjenega seznanitvi o tem, kaj bolezen pomeni in kako se zdravi. Posledica nepoznavanja je, da ima bolnik več vdihovalnikov, za katere ne ve, zakaj bi jih uporabljal. Samo če bolnik točno ve, kaj mora na primer v času poslabšanja astme storiti, si bo znal sam pomagati. Mnogo bolnikov to pozna zelo dobro in eno od orodij samozdravljenja je omenjeni PEF-meter. Vsak bolnik z astmo mora namreč vedeti, kolikšen je njegov najboljši PEF in v času poslabšanja tudi ve, kje je – ali gre za blago ali za zmerno oz. hudo poslabšanje astme.

Kateri pa so najpogostejši dejavniki poslabšanja astme in kako morajo takrat bolniki ravnati?

Na poslabšanje astme najpogosteje vpliva opustitev terapije, kar se dogaja pri več kot 30 odstotkih bolnikov, ne le pri nas, temveč tudi drugod. Značilno se namreč astma po nekaj tednih uvedbe terapije uredi in če potem bolnik nima več simptomov, terapijo opusti. Če na primer terapijo opusti v času viroze, lahko sledi poslabšanje. Druga težave je, ko bolnik napačno uporablja vdihovalnike, zato je treba vsakega bolnika na začetku naučiti rokovanja z vdihovalniki, saj je to edini način, da pravilno vzamejo zdravilo. Skratka, bolnik mora vedeti, kako jemati zdravilo in zakaj. V času poslabšanja astme bolnik poveča osnovno terapijo z inhalacijskimi glukokortikoidi in pogosteje vdihuje bronhodilatatorje. Imamo pa tudi bolnike, ki v času poslabšanja bolezni potrebujejo sistemski glukokortikoid, ki ga morajo imeti doma, hkrati morajo biti tudi zelo dobro poučeni, kaj je treba narediti.

Astma je sicer ena najpogostejših kroničnih bolezni, po nekaterih ocenah naj bi imelo simptome okrog 300 milijonov svetovnega prebivalstva. Pogostost pojavljanja te bolezni se po posameznih državah razlikuje, Slovenija pa se uvršča med države, kjer je astma pogosta. Koliko ljudi pri nas boleha za astmo?

Pri nas je prevalenca astme po oceni raziskave prof. Šuškoviča kar visoka, in sicer 16-odstotna.

Astma je tudi najpogostejša kronična bolezen dihal v otroštvu.

Za astmo pogosto obolevajo otroci. Pri nekaterih v adolescenci bolezen sicer klinično premine, a se v kasnejši dobi spet pojavi, ko jih obravnavamo pulmologi za odrasle.

Kako je s pojavnostjo astme pri nas ‒ na katerih območjih opažate več bolnikov, ki se srečujejo s tovrstnimi težavami?

Podatkov o pojavnosti astme po posameznih območjih nimamo. Večkrat pa opažamo, da na primer onesnažen zrak moti stabilnost astme, saj imajo bolniki z astmo v času kurilne sezone bistveno več težav kot v sicer za to ugodnejših vremenskih pogojih. Pa vendar to ne velja za vse in podatkov ni mogoče posplošiti – nekaterim bolnikom bolj ustreza na morju, drugim v gorah … Bolniki so namreč zelo različni, zato tudi enotnega navodila, ki bi veljal za vse, ni.

Kaj bi ob koncu še svetovali bolnikom z astmo?

V praksi opažamo, da bolniki, ki imajo že od prej postavljeno diagnozo astme, menijo, da je povsem normalno, da imajo dnevne težave s to boleznijo. Gre za zastarelo mišljenje. Naš cilj je namreč, da je bolezen urejena do te mere, da je kakovost bolnikovega življenja čim manj motena. Nezaželeno je torej kašljanje, težka sapa ob naporu, pa tudi spreminjanje sicer želenih športnih navad zaradi uklanjanja tej diagnozi oz. bolezni.

Le nekaj manj kot deset odstotkov astmatikov je takih, pri katerih kljub maksimalnemu zdravljenju še vedno ostanejo simptomi, ki so moteči do te mere, da ne morejo obiskovati šole oz. službe, ne morejo se ukvarjati s športom, imajo neoptimalno pljučno funkcijo in posegajo po sistemskih glukokortikoidih. A danes smo v dobi bioloških zdravil, ki jih imamo na voljo za te bolnike, zato lahko pri njih presodimo, ali katero od trenutno dostopnih bioloških zdravil ustreza njihovemu podtipu astme.

Maj 2017