Zrak, ki ga vdihujemo v zaprtih prostorih, lahko onesnažijo različni viri. Težave lahko povzročajo plesni, pršice, prah, različni alergeni (gradbeni, cigaretni, živalski, iz gospodinjskih kemikalij), radon ipd. Kadar je stik s slabim zrakom kratkotrajen, se lahko pojavi zgolj nelagodje, ostale zdravstvene težave pa se ne razvijejo. Po zapustitvi prostora se počutje hitro izboljša. Pri daljši ali pogostejši izpostavljenosti se lahko pojavi že nekaj bolezni, denimo alergije zaradi vdihavanja kemikalij ali plesni, bronhitis zaradi vdihavanja tobačnega dima, vse do resnih zdravstvenih težav, do katerih lahko privede stik z radioaktivnim radonom.

Avtorica: Irena Pfundner

»V zaprtih prostorih (doma, na delu, v šoli, vrtcih, trgovinah, restavracijah itd.) preživimo okoli 90 % dneva, zato je kakovost notranjega zraka izrednega pomena za naše zdravje. Kakovost zraka, ki ga dihamo v zaprtih prostorih, ima neposreden učinek na naše zdravje. Hkrati je prezračevanje prostorov eden od pomembnih higienskih ukrepov za preprečevanje širjenja številnih povzročiteljev nalezljivih bolezni,« opozarjajo na NIJZ.

Sindrom bolnih stavb

V zadnjem obdobju je vse pogostejši pojav t.i. sindroma bolnih stavb (SBS). Gre za skupek simptomov, ki se pojavijo pri vsakodnevni izpostavljenosti ljudi v času zadrževanja v stavbi in so vezani na določen prostor ali območje v stavbi. Vzrok teh simptomov ni znan, težave pa se zmanjšajo ali izginejo, kmalu ko ljudje zapustijo stavbo ali prostor. Simptomi se pojavijo posamezno ali v kombinaciji z več simptomi hkrati, ljudje pa to največkrat občutijo kot neugodje, na primer: glavobol, draženje oči, draženje nosu, draženje grla, suh kašelj, težave z osredotočanjem zaradi previsoke koncentracije CO2, omotica, slabost, suha ali srbeča koža, utrujenost, občutljivost na vonjave, splošno slabo počutje …

Obstaja več dejavnikov pri zasnovah stavb, zaradi katerih pride do pojava SBS. Mednje sodijo toplotno neudobne razmere (previsoka ali prenizka relativna vlažnost in temperatura zraka), čezmerna raven hrupa (zaradi slabe izoliranosti), nezadostna osvetljenost z dnevno svetlobo, pojav gliv in plesni na notranjih površinah, neprimerna kakovost zraka zaradi notranjih virov onesnaževanja ali slabo načrtovanega in vzdrževanega sistema prezračevanja.

Na NIJZ pojasnjujejo, da so posledice dolgotrajne izpostavljenosti takšnim pogojem lahko resnejše: »Če je izpostavljenost dolgotrajna, lahko nekatera onesnaževala povzročijo bolezni, ki se izrazijo veliko kasneje. Privede lahko do bolezni dihal (npr. astme in drugih alergij, kronične obstruktivne pljučne bolezni (KOPB) in pljučnega raka), lahko pa so prizadeti tudi drugi organi. S pravilnim samozaščitnim ravnanjem lahko tveganje za njihov pojav zmanjšamo ali preprečimo.«

Ukrepi za zmanjšanje onesnaženosti notranjega zraka

Obstajajo prijemi, ki nam pri tem pomagajo. Na NIJZ so zapisali nekaj splošnih ukrepov, ki so usmerjeni v zmanjšanje sproščanja onesnaževal in zagotavljanje učinkovitega prezračevanja:

• V zaprtih prostorih ne kadimo.
• Poskrbimo, da so naš dom (in službeni prostori) dobro prezračeni. Prostore pet do deset minut prezračimo večkrat na dan, zlasti med kuhanjem in po njem ter po prhanju.
• Redno vzdržujemo plinske naprave.
• Pri kurjenju premoga, lesa ali ob odprtem ognjišču poskrbimo za redno vzdrževanje in čiščenje dimnikov. Za kurjavo uporabljajmo le zračno suh in neobdelan les. Ne kurimo odpadkov in še zapakiranih izdelkov, saj se ob tem lahko v zrak sproščajo strupene snovi.
• Redno vzdržujemo vlažilnike zraka, v skladu z navodili proizvajalca.
• Vzdržujmo ustrezno vlažnost v prostorih; vlažnost zraka, ki varuje pred pojavom plesni, je med 40 in 60 %.
• Preverimo prisotnost radona v prostorih, zlasti na območjih z visoko stopnjo sevanja radona.
• Uporabljajmo okolju in zdravju prijazne gradbene materiale ter pohištvo, o čemer se pozanimajmo pri prodajalcu oziroma proizvajalcu.
• V bivalne prostore vgradimo alarmne naprave za dim in javljalnike ogljikovega oksida.
• Po uporabi detergentov, čistil in drugih pripomočkov, ki sproščajo kemikalije v zrak, vedno intenzivno prezračimo prostore.

Plesni v zaprtih prostorih

Plesni v notranjem okolju rastejo pri različnih temperaturah in ravneh relativne vlažnosti. Najnižja relativna vlažnost, pri kateri začnejo rasti kolonije plesni, je 75 %. Povzročajo učinke na zdravje, prek alergijskih mehanizmov, strupenih učinkov mikotoksinov, so dražljivci sluzničnih membran in povzročajo okužbe dihal.

Plesni izdelujejo alergene, ki povzročajo bolezni dihal. Alergeni so snovi, ki povzročajo zdravstvene težave pri velikem številu ljudi. Poleg genetske predispozicije sta za alergijo in preobčutljivost pomembna tudi čas izpostavljenosti in obremenjenost okolja z alergenom. Izpostavljenost plesnim v notranjem (bivalnem in delovnem) okolju najpogosteje povzroča bolezni zgornjih dihalnih poti (npr. alergijsko vnetje očesne veznice, krvavitev iz nosu, alergijsko vnetje nosne sluznice in sinusov, kašelj, simptomi, podobni gripi ali prehladu), alergijski atopijski dermatitis, astmo ali poslabšanje astme in prebavne težave. Druge manj pogoste oblike bolezni so alergijska bronhopulmonalna aspergiloza, alergijski glivni sinusitis in preobčutljivostni pnevmonitis. Plesnivo notranje okolje je povezano tudi z večjo pojavnostjo bakterijskih in virusnih okužb dihalne poti pri osebah, ki so bile izpostavljene vlažnemu plesnivemu okolju.

Prezračevanje prostorov velikega pomena

Zaprti prostori nudijo tudi idealne pogoje za širjenje povzročiteljev različnih okužb, med drugim okužb dihal in različnih nalezljivih bolezni. Eden zelo pomembnih higienskih ukrepov pri preprečevanju širjenja teh okužb je zato prezračevanje prostorov. Do prenosa povzročiteljev kapljičnih okužb, ki se širijo po zraku (kot je denimo virus SARS-CoV-2), lahko pride zaradi neustreznega prezračevanja in klimatizacije prostorov ter zadrževanja več ljudi skupaj v zaprtih prostorih.

Prostore v stavbah lahko prezračujemo na tri načine: naravno, mehansko in hibridno. Pri naravnem prezračevanju izkoriščamo naravne fizikalne lastnosti zraka pri različnih temperaturah v prostorih in na prostem. Poteka skozi odprta okna in zunanja vrata. Priporočila NIJZ so sledeča: »Kadar so v prostorih prisotni ljudje, priporočamo stalno prezračevanje z dovajanjem zunanjega svežega zraka z največjim možnim pretokom zraka. Izogibajte se prezračevanju s prepihom, kadar je v prostoru prisotnih več ljudi. Priporočena minimalna izmenjava zraka je 6–12 menjav na uro (2–3 za pisarne, 5–6 za šole). Zračenje naj poteka z na stežaj odprtimi okni, večkrat dnevno za 5–15 minut.«

Pri mehanskem prezračevanju z mehansko napravo odtočni zrak zamenjamo z zunanjim. Priporoča se, da mehanska naprava deluje ves čas, 24 ur na dan, sedem dni v tednu. Na običajnih oziroma povišanih nastavitvah pretoka zraka naj naprava deluje vsaj dve uri pred prihodom ljudi in še vsaj dve uri po njihovem odhodu iz zaprtega prostora. Kadar so v prostorih prisotni ljudje, naj mehansko prezračevanje deluje s povečanim pretokom zraka, sicer pa je ta lahko zmanjšan. Sisteme ogrevanja in ohlajanja lahko uporabljamo kot običajno. Priporočena relativna zračna vlaga naj bi bila med 40 do 60 %.

Izpostavljenost radonu

Radon je radioaktivni žlahtni plin naravnega izvora. Večinoma je glavni vir naravnega sevanja v bivalnem in delovnem okolju ter v povprečju prispeva več kot polovico efektivne doze, ki jo prejmemo od vseh naravnih virov ionizirajočih sevanj. V prostore prodira predvsem iz zemeljskih tal skozi razne odprtine, kot so jaški, odtoki, špranje ali razpoke. Radon povzroči približno 10 % primerov pljučnih rakov, kar je prepoznala tudi Svetovna zdravstvena organizacija, zato se ukrepom za zmanjšanje izpostavljenosti radonu v zadnjem času na mednarodni ravni namenja čedalje več pozornosti.

Prof. dr. Janja Vaupotič z Instituta Jožef Stefan in izr. prof. dr. Mateja Dovjak s Fakultete za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani sta nam pojasnili, da »prisotnost naravnega radioaktivnega plina radona v zraku bivalnih in delovnih prostorov poveča tveganje za nastanek pljučnega raka. Pri nekadilcih je radon glavni povzročitelj pljučnega raka, pri kadilcih je na drugem mestu, takoj za kajenjem. Mejna vrednost koncentracije radona v prostoru je 300 bekerelov na kubični meter (Svetovna zdravstvena organizacija priporoča 100 bekerelov na kubični meter).«

Radon vstopa v stavbe v glavnem s talnim zrakom (bogatim z radonom) iz zemljine pod stavbo. Lahko gre za:

• visoko zrakotesen stavbni ovoj in otežen vstop radona v stavbo, a tudi nižjo infiltracijo (zrak, ki vdira v notranjost stavbe skozi netesnosti stavbe) zunanjega zraka v stavbo, ki niža koncentracijo v stavbi,
• manj zrakotesen stavbni ovoj in neoviran vstop radona v stavbo, a večjo infiltracijo zunanjega zraka, ki niža koncentracijo v stavbi ali
• manj zrakotesen stavbni ovoj v stiku z zemljino (poškodbe v talni plošči in kletnih stenah, razpoke, preboji), a dobro zrakotesen v stiku z zunanjim zrakom (zunanje stene nad terenom, okna, vrata), potem radon neovirano vstopa v stavbo in se ne niža z infiltracijo zunanjega zraka.

Kot pravita sogovornici, so »v Sloveniji področja tveganja za radon predvsem kraška tla, ki so dobro prepustna. Kako visoka bo koncentracija radona v stavbi, je odvisno od koncentracije radona v talnem zraku, stanja stavbnega ovoja (omenjeni tretji primer je najslabši), seveda pa tudi od načina prezračevanja (naravno, mehansko, hibridno) in od naših prezračevalnih navad.« Najboljši pokazatelj prezračenosti prostorov naj bi bil ogljikov dioksid (CO2), ki ga v procesu dihanja izdihamo. »Koncentracija CO2 je neposredno povezana s številom uporabnikov prostora in če prostori niso prezračeni (spalnice, predavalnice, učilnice, igralnice), lahko hitro naraste nad dopustno koncentracijo 1667 ppm oz. priporočeno najvišjo koncentracijo 1000 ppm. Poleg CO2 je dober pokazatelj prezračenosti prostorov tudi radon, saj sta koncentraciji obeh plinov v zunanjem zraku nižji kot v zraku prostorov. Ker imata CO2 in radon različen izvor, oba pa se kopičita v zaprtih prostorih, je dobra kombinacija uporabe obeh kazalnikov,« pojasnjujeta Vaupotičeva in Dovjakova.

Seveda so v zraku prostorov prisotna tudi druga onesnaževala (npr. trdni delci, hlapne organske snovi, mikroorganizmi itd.). »Pri prezračevanju moramo biti pozorni predvsem na trdne delce različnih velikosti (PM10, PM2,5, PM1), saj lahko v zunanjem zraku dosežejo visoke koncentracije, še posebej v urbanem okolju. Če prostore prezračujemo naravno, je pomembno, da prezračevanje izvedemo takrat, da je koncentracija trdnih delcev v zunanjem zraku nižja,« še opozarjata.

Na Upravi Republike Slovenije za varstvo pred sevanji že vrsto let izvajajo sistematično pregledovanje in izvajanje meritev radona. Kot pravijo sami, »v okviru tega programa zagotavljamo redne preglede objektov za izvajanje vzgojno-varstvenega, kulturnega, zdravstvenega ali izobraževalnega programa (vrtci, osnovne in srednje šole, dijaški domovi, bolnišnice, zdravstveni domovi in podobno). Vrsta in obseg meritev sta izbrana tako, da se lahko oceni izpostavljenost delavcev ali posameznikov iz prebivalstva in presodi potreba po ukrepih za zmanjšanje izpostavljenosti.« O škodljivih vplivih radona na zdravje se trudijo ozavestiti čim več ljudi, zato zagotavljajo tudi izvajanje meritev radona v zasebnih hišah in stanovanjih v občinah na področjih z več radona. Število meritev na leto je omejeno. Zainteresiranim osebam pa tudi posodijo preprosti merilnik za začetno preverjanje koncentracije radona v prostoru.

Kakšni so primerni ukrepi ob večjem tveganju izpostavljenosti radona:

• gradbeni poseg na talni plošči, ki razmejuje zemljino pod stavbo in notranji zrak v stavbi,
• zatesnitev razpok in špranj v tleh in stenah, ki so v stiku z zemljino, ter instalacijskih vodov,
• prezračevanje.

ABC

A Zračimo prostore večkrat dnevno do 15 minut.

B Kolonije plesni začnejo rasti pri relativni vlažnosti 75 %.

C Radon povzroča pljučnega raka.