Dihamo s pljuči, dihalna pot pa se začne že v nosu. Tu se zrak očisti, ovlaži in ogreje. Ko vdihnemo, zrak potuje skozi žrelo v grlo in sapnik. Ta se razdeli v dve sapnici oziroma glavna bronhija. Sledijo manjši bronhiji in še manjše bronhiole, na koncu pa so pljučni mešički – alveoli. Vse skupaj z žiljem in vezivom sestavlja pljuča. Izmenjava vdihanih in izdihanih plinov se dogaja v majhnih pljučnih mešičkih – alveolih. Vdihani kisik vstopa v kri, iz krvi v pljuča pa vstopa ogljikov dioksid, ki ga nato izdihamo.

Že navaden nahod nam pove, kako pomembno je, da so naša dihala zdrava. Sluznica je takrat vneta in zožana, dihanje pa oteženo. Pri astmatikih pa je tako dogajanje kot pri prehlajenih osebah prisotno vse življenje.

Danes bomo napisali nekaj o obravnavi otroka z astmo v ambulanti družinske medicine. Katarina Planinec, dr. med., je zdravnica splošne medicine in se pri svojem delu v ambulanti splošne medicine v Vnanjih Goricah pogosto srečuje z otroci, ki imajo astmo. V zadnjih letih je astma v porastu, njena pojavnost naj bi bila okoli 10 %.

Kaj je astma?

Astma je kronično vnetje dihalnih poti, kar pomeni, da traja celo življenje in se je ne da pozdraviti, ker vzrok vnetja ni znan. Posledica vnetja so simptomi astme. Značilnost astmatskega vnetja je povečana preodzivnost dihal, cirkadiana variabilnost PEF (maksimalni izdih zraka v prvi sekundi) ter zapora bronhijev, ki je reverzibilna, kar pomeni, da se lahko izboljša. Pri astmi je poleg tega povečana tvorba sluzi, otekanje sluznice dihal in še zapora dihal. Vse to pa povzroča težave, ki se kažejo kot simptomi astme. Ti so: kašelj, piskanje, dušenje, izmeček, tiščanje v prsnem košu.

Lahko je prisoten samo kašelj, lahko samo utrujenost ali tiščanje v prsih ob naporu ali dušenje, samo ponoči okoli tretje ali četrte ure zjutraj. Ker gre za obstrukcijo – zaporo, astmatik težko izdihne zrak in ima občutek, da so pljuča polna. Vdihne lahko normalno. Pomembno je zavedanje, da je vnetje stalno, simptomi pa občasni.

To je tudi najpogostejši vzrok, da se astmo spregleda. Bolnik ima lahko le občasne simptome, ki ga pravzaprav ne motijo preveč, ker je nanje navajen oziroma niti ve, kako poteka življenje brez  omenjenih simptomov. Bolnika je potrebno aktivno in natančno spraševati po simptomih. Zavedati se moramo, da ni vse, kar piska in duši, že astma. Pri otrocih moramo vedno pomisliti najprej na tujek, redkeje zožitev sapnice zaradi tumorja, pri odraslih pa so številni drugi vzroki.

Kako poteka obravnava otroka – astmatika?

Vsak astmatik je nekaj posebnega. Otrok ni pomanjšan odrasel, zato je tudi obravnava drugačna. Pri otrocih je obravnava težja kot pri odraslih, še posebej pri mlajših od 5 let. Določenih preiskav niso sposobni izvesti. Pri obravnavi se držimo treh pravil: postavitev diagnoze, ocene, kako huda je astma, in izbire pravilnega zdravila in redno prilagajanje odmerkov zdravil. Ugotoviti je potrebno prisotnost alergij na določene snovi – naredimo alergološke kožne teste.

Diagnoza astme temelji na dobri anamnezi. To so vsi podatki, ki jih dobimo od staršev in otroka v povezavi z njegovimi težavami. Telesni pregled otroka je lahko normalen. Na podlagi tega lahko pomislimo na astmo in družinski zdravnik ob sumu na astmo otroka pošlje k specialistu pulmologu, kjer naredijo vse potrebne preiskave za potrditev astme. Pri otroku, starejšem kot 5 let, lahko naredijo spirometrijo, bronhodilatatorni test, metaholinski test (test, s katerim sprožimo simptome astme). Negativni metaholinski test pomeni, da je majhna verjetnost, da ima otrok astmo. Diagnozo lahko postavimo tudi z merjenjem PEF-a. Ta nam pove, koliko zraka lahko kar najhitreje izpihnemo v eni sekundi. Za astmo je značilna variabilnost PEF-a za več kot 20 %. Pri astmatiku je povečani upor pri izdihu zmanjšan. Značilno je, da je najnižji v jutranjih urah in da se zelo spreminja tekom dneva. Diagnostika in zdravljenje otrok, mlajših od 5 let, pa je domena specialistov pediatrov – pulmologov.

Temu sledi zdravljenje …

Ko je diagnoza astme potrjena, smo šele na začetku poti. Najbolj pomembno je zaupanje med otrokom in zdravnikom ter starši. Včasih je to kar težko, ker moramo pridobiti zaupanje obeh, oziroma treh, če sta prisotna oče in mama. Ko si zaupanje pridobimo, lahko začnemo s poukom o astmi. Obstaja šola astme za starše. Otroku predpišemo zdravila, ki jih bo jemal, natančno pokažemo uporabo. Na voljo imamo zdravila v obliki pršil, diskusov, tvisthalerjev, turbohalerjev. Vsak naj si izbere, kar mu najbolj ustreza. Skupaj naredimo pisni načrt zdravljenja astme in damo natančna pisna navodila, kako ravnati ob poslabšanju astme. Povedati moramo, kaj so preprečevalci in kaj olajševalci. Preprečevalci so zdravila proti vnetju in te je potrebno redno jemati. To so inhalacijski glukokortikoidi, antilevkotrieni. Olajševalci so zdravila, ki jih potrebujemo le ob poslabšanjih, to so beta simpatikomimetiki. Če redno jemljemo preprečevalce, je manj možnosti, da bo prišlo do poslabšanja. Vsak otrok naj dobi PEF-meter in naj redno meri in si zapisuje vrednosti. Pomembno je, da vemo, kolikšna je njegova najboljša vrednost ter da se znamo orientirati ob poslabšanju. Pulmolog mora otroka redno spremljati, če pa je astma urejena, ga lahko vodi in spremlja tudi družinski zdravnik. Diagnozo naj vedno potrdi tudi specialist.

Kaj storiti, če ukrepi ne pomagajo in pride do poslabšanja astme?

Poznati moramo vzroke poslabšanja. Vzroki so največkrat virusne okužbe dihal, neredno jemanje zdravil, smog, cigaretni dim (starši doma ali v avtu kadijo), stres, telesni napor, alergeni iz okolja (cvetni prah, pršica, …) ter določena zdravila.

Opozorilni znaki poslabšanja so: kašelj ponoči, lahko tudi podnevi, otrok se prej utrudi, duši ga ob manjšem naporu, v prsnem košu ga tišči, dihanje je hitrejše že v mirovanju, vrednosti PEF-a so manjše – manj kot 80 % vrednosti ali variabilnost več kot 20 %. Ob poslabšanju uporabimo olajševalec z nastavki – bučko, ker tako vdihamo več zdravila. Če to ne pomaga, se napotimo k zdravniku.