KOPB ali kronična obstruktivna pljučna bolezen je skupina pljučnih obolenj, kamor se uvrščata kronični bronhitis in emfizem (propad stene pljučnih mešičkov). Skupna značilnost teh bolezni je ovira v pretoku zraka. Bolniki težko dihajo, kašljajo, sluzavo, občasno gnojno izkašljujejo, piska jim v pljučih. Značilno za to bolezen je, da jo lahko preprečimo oziroma ustavimo njeno napredovanje le, če ne kadimo. Kajenje je daleč najpogostejši vzrok. Res pa je, da ne zbolijo vsi, ki kadijo.

Avtorica: Adrijana Gaber

Več kot 85 % bolnikov s KOPB je kadilcev, ostalih 15 % bolnikov pa za to kronično boleznijo zboli zaradi hudih vnetnih obolenj pljuč ali zaradi genetskih nepravilnosti. Bolezen se žal najpogosteje odkrije v poznih stadijih, ker bolniki zgodnjih znakov bolezni, kot je kašelj, ne prepoznajo kot začetek bolezni.

Odkrije se s spirometrijo

Zgodnejši znaki bolezni so kašelj, piskanje v prsih, izkašljevanje sluzi, občasno gnoja, in tesnoba v prsnem košu. V poznejšem stadiju bolezni se pojavi oteženo dihanje, sprva ob naporu, kasneje pa tudi ob običajnih dnevnih dejavnostih. Bolniki povedo, da ne morejo vdihniti dovolj zraka. V zelo poznem stadiju bolezni se pojavi oteženo dihanje tudi v mirovanju. V tem stadiju potrebujejo bolniki dodatni kisik (trajno zdravljenje s kisikom na domu), pogosto tudi bolnišnično oskrbo.

KOPB v zgodnjem stadiju zdravnik ne more odkriti z običajnim telesnim pregledom ali z rentgenskim slikanjem pljuč. Odkrije jo lahko le s testom pljučne funkcije – spirometrijo. Če ste kadilec in vas zanima, ali imate KOPB, prosite zdravnika, da vam opravi ta preprosti test.

Nastanek KOPB

Zaradi sprememb v sluznici v velikih sapnicah nastaja veliko sluzi, ki jo bolnik vsak dan izkašljuje, tu gre za kronični bronhitis. Cigaretni dim (običajni vzrok KOPB) poškoduje tudi male dihalne poti, katerih premer je manj kot tri milimetre. Zaradi vpliva cigaretnega dima se te brazgotinijo in zožijo – to je bronhiolitis. Poleg dihalnih poti pa so pri KOPB prizadeti tudi nežni pljučni mešički, kjer sicer kisik prehaja iz vdihovanega zraka v kri. Pljučni mešički propadajo, med njimi pa nastajajo votlinice – to imenujemo emfizem. Prostori, zapolnjeni z zrakom, so lahko tudi večji – tako imenovane emfizemske bule. Opisane spremembe vodijo v napredujočo zaporo dihal, ki se je žal ne da odpraviti. Spremembe na pljučih so trajne. Poleg tega se iz vnetih bronhijev izločajo določene molekule (snovi, ki sicer sodelujejo pri vnetju v pljučih), skozi kri preidejo v telesna tkiva in sprožijo propadanje mišic. Bolnik hujša in postane nemočen.

Značilni znaki

Izpljunek je običajno bel ali prozoren. Kadar bolnik preboleva nahod ali se okuži z bakterijami, izpljunek postane obilnejši in je obarvan rumeno. Druga bolnikova težava je težka ali kratka sapa. Sprva se pojavlja med telesnim naporom, v napredujočih obdobjih bolezni pa tudi pri manjših telesnih opravilih, pri opravljanju osebne higiene ali kasneje celo pri mirovanju. Težko sapo, ki se sprva pojavlja le med telesnim naporom, bolniki nemalokrat pripišejo slabi telesni pripravljenosti.

Kot že rečeno, je najpogostejši vzrok obolevanja za to boleznijo kajenje. Zboli približno 20 % kadilcev. Med drugimi vzroki so še velika izpostavljenost prahu in kemikalijam (prah, dražljivci, dim), onesnažen zrak in dim, ki nastaja pri gorenju lesa. Po nekaterih podatkih zaradi KOPB v Sloveniji umre letno od 500 do 600 oseb. Kako preprečimo napredovanje bolezni? Z opustitvijo kajenja. Škoda, ki je že nastala na pljučih, pa je nepopravljiva. Z zdravili le lajšajo bolnikove težave.

Pravilna raba inhalatorjev

Vdihovalniki ali inhalatorji so sestavni del zdravljenja pri KOPB. Omogočajo, da se učinkovina nanese neposredno na mesto, na katero želimo učinkovati. S tem se izognemo številnim neželenim sistemskim učinkom in uporabljamo bistveno manjše odmerke zdravil, kot bi bili sicer potrebni, hkrati pa je učinek tudi hitrejši. Seveda pa se soočamo z drugimi izzivi, kot je pravilna uporaba vdihovalnikov, da bi učinkovina res prispela v pljuča.

Do leta 1990 so bili večinoma v uporabi pršilniki s potisnimi plini. Še danes so ti zelo široko uporabljana oblika vdihovalnikov, njihova uporaba pa marsikateremu bolniku predstavlja izziv zaradi potrebe po dobri koordinaciji vdiha in sprožitve odmerka. Aerosol namreč iz pršilnikov izhaja z veliko hitrostjo, zato ga bolniki, ki težko uskladijo vdih in sprožitev, pogosto uporabljajo z nastavki.

Vdihovalniki s suhimi praški

Konec tisočletja je bila iz okoljevarstvenih razlogov v skladu z Montrealskim protokolom tudi nujna sprememba potisnih plinov iz prej uporabljanih kloroflouroogljikovodikov (CFC, ki so imeli negativen vpliv na ozonsko plast ozračja) na hidrofluoro alkane (HFA), ki so manj škodljivi, a spadajo med toplogredne pline.

V tem času sta se v iskanju alternative povečala razvoj in uporaba vdihovalnikov s suhimi praški. Njihovi največji slabosti sta občutljivost na vlago ter predvsem potreben inspiratorni pretok, ki ga mora bolnik ustvariti pri vdihu. Tehnika vdiha pri vdihovalnikih s suhim prahom je močan sunkovit vdih. Delež odloženega odmerka v pljučih je tako močno odvisen od bolnikovega inspiratornega pretoka in pljučne kapacitete.

Vdihovalnik na vzmet

Da bi obšli pomanjkljivosti obeh skupin vdihovalnikov (izzive, povezane s koordinacijo pri pršilnikih ter ustvarjanje ustreznega inhalacijskega pretoka pri vdihovalnikih s suhim prahom), so bile preizkušane številne možnosti, kako v aerosol spremeniti raztopino zdravila brez uporabe zunanjih virov energije in neodvisno od bolnikove sposobnosti ustvarjanja dovolj velikega inspiratornega pretoka. Učinkovita tehnika, ki je bila uporabljena pri razvoju vdihovalnika s počasno meglico, je bila uporaba vzmeti kot vira energije in posebnega sistema majhnih kanalčkov, kjer se raztopina učinkovine oblikuje v zelo majhne kapljice.

Tak vdihovalnik torej predstavlja velik tehnološki napredek v inhalacijski tehniki, ki omogoča inhalacijo vodne raztopine učinkovin z edinstveno tehnologijo, ki prevede raztopino v počasno meglico brez uporabe potisnih plinov. Meglica ima majhno hitrost delcev, ki ostanejo v zraku dalj časa. Bolnikom učinkoviteje inhalirajo zdravilo, saj je koordinacija sprožitve vdihovalnika in inhaliranja lažja.

Pomen za okolje

Tematika vpliva na okolje je v povezavi z zdravili redkeje obravnavana. Pri razvoju vdihovalnika s počasno meglico pa so temu dali pravo mesto. Vdihovalnik s počasno meglico je prvi vdihovalnik, ki vsebuje raztopino, a je narejen brez potisnih plinov in s tem, poleg prej poudarjenih koristi za bolnika, pomembno manj obremenjuje okolje. En vdihovalnik se lahko uporablja s šestimi vložki. To prispeva k manjši količini odpadnega materiala. Izračunali so celo, da bi ob trenutni porabi tega vdihovalnika v Sloveniji ob optimalni uporabi vložkov (šest na en vdihovalnik) zmanjšali količino odpadnega materiala kar za tri tone letno. To je pomemben prispevek k trajnostnemu razvoju, zmanjševanju količine odpadnih materialov ter ohranjanju okolja.

Kakšne so spremembe?

Poleg tega da novi vdihovalnik lahko uporabljamo večkrat, pa so uvedli še nekatere spremembe, ki bodo bolnikom olajšale uporabo. Vdihovalnik je nekoliko daljši in to bolniku omogoča boljši oprijem. Zaradi številnih komorbidnosti pri starejših bolnikih sta robustnost in dober oprijem naprave nujna.

Novi vložek se namesti z lahkoto. Ob izpraznitvi vložka se aktivira mehanizem, ki prazen vložek izvrže in odpre ohišje. To je jasen znak, da je treba vstaviti nov vložek. Hkrati pa se v porabljenem vložku aktivira mehanizem, ki prepreči vstavljanje praznega, porabljenega vložka, da bi preprečili pomote.

Pri izdelavi so upoštevali tudi željo bolnikov, da je števec preostalih odmerkov večji z jasnejšimi številkami, hkrati pa bolnika z rumeno in rdečo barvo opozori, da je v vložku ostalo le še malo zdravila in je treba priskrbeti nov vložek.

ABC

A Vdihovalniki omogočajo nanos učinkovine na želeno mesto.

B Vdihovalniki s počasno meglico so nova generacija vdihovalnikov.

C Novi vdihovalniki so pomemben prispevek k ohranjanju okolja.