Avtorica: Katja Štucin
Glede prevalence astme v Sloveniji ni enotno sprejetih podatkov. Leta 2007 izvedena prevalenčna študija o pojavnosti astme v državi je pokazala, da naj bi za njo bolehalo kar 16 odstotkov odraslih Slovencev. Študija je bila presečna, prospektivna in metodološko dodelana. Kritiki te študije pa visokemu odstotku oporekajo, ker naj bi bili metodološko zajeti tudi bolniki, ki so imeli prehodno bronhialno prevzdraženost brez kliničnih znakov astme. Menijo, da je pravi podatek vsaj za 20 odstotkov nižji. V anketi, ki jo je opravil Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) leta 2014, so ugotovili, da se je tisto leto zaradi astme zdravilo 5 odstotkov odraslih. Po moji oceni pa je ta podatek realno prenizek, ker vanjo verjetno niso zajeli bolnikov z urejeno astmo.
Alergijska astma se po navadi začne že v prvih letih po rojstvu, njena pojavnost pa se viša nekako do pubertete, ko potem stagnira ali počasi upada. Za nealergijsko astmo pa je značilno, da se pojavi v odrasli dobi in se pojavnost viša s staranjem. Pomembne razlike med spoloma in pojavnosti astme nismo zaznavali. Znana je astma s hormonskim rinitisom, ki se zaradi spremenjenega hormonskega ravnovesja pojavlja pri nekaterih nosečnicah.
Leta 2003 so naši pediatri ocenili, da je prevalenca astme pri otrocih 17,3-odstotna. Zbolevanje za astmo se začne že v prvem letu starosti. Tu se zelo prepletajo klinični znaki s piskanjem v pljučih zaradi viroz ali začetne astme. Majhni otroci imajo ozke dihalne poti oziroma bronhije z majhnim premerom. Ko se sluznica teh bronhijev zaradi alergije ali okužbe vname, nabrekne, se bronhiji skoraj zamašijo. Otroci zato težko dihajo, straši in zdravniki slišimo »piskanje« v prsnem košu. Šele po nekaj letih, ko se pljuča razvijejo in postane organizem odpornejši na okužbe, lahko izločimo »piskače« zaradi okužb od tistih, pri katerih se razvija astma. Postavitev prave diagnoze dodatno ovira in otežuje dejstvo, da je funkcionalna diagnostika pljuč pri otrocih zaradi slabega sodelovanja težja in manj ponovljiva.
Vsi sprožilci, ki ste jih navedli, pomembno vplivajo na razvoj astme. Premalokrat pa upoštevamo, da ima astmo do 50 odstotkov bolnikov z rinitisom in da celo več kot 80 odstotkov bolnikov z astmo boleha za rintisom. Glede na izkazano povezanost med zgornjimi in spodnjimi dihali v poteku alergijskega vnetja se je oblikoval pojem »enotne dihalne poti«.
Visok napovednik razvoja astme je obolela nosna sluznica. Nos je preddverje dihal, tam se zrak očisti, segreje in navlaži ter se pripravi na vstop v pljuča. Če je nos zamašen, »filter za pljuča« ne deluje in pojavljajo se obolenja spodnjih dihal, vključno z astmo, bronhitisi in pljučnicami. Alergeni se najprej zagozdijo na nosno sluznico in jo poškodujejo.
Najbolj neugodni so alergeni, ki so prisotni čez celo leto, saj neprestano dražijo nosno sluznico, jo zabrazgotinijo in deformirajo. Za nealergijsko astmo so dovzetnejši prebivalci v urbanih okoljih, kjer je zaradi težke industrije in prometa onesnažen zrak. Pa tudi tam, kjer geografska zaprtost, npr. v kotlinah, onemogoča prevetrenje in dovod svežega ter čistega zraka. Za alergijsko astmo pa so dovzetnejši prebivalci v ruralnem okolju, ki so izpostavljeni alergenom, ker živijo in delajo v naravi. V prevalenčni študiji iz leta 2007 je bilo več astme v vzhodni Sloveniji, po podatkih NIJZ-a iz leta 2014 pa minimalno več v zahodnem delu države. Razlike so neznačilne.
Vsekakor astma dosmrtno zaznamuje vsakega bolnika zase. Gre za kronično vnetje bronhijev, ki pri večini bolnikov traja desetletja in zahteva trajno zdravljenje. Pred 20 leti se je možnost zdravljenja bistveno izboljšala. Pulmologi po svetu smo takrat sklenili, da je astma posebno kronično vnetje in da jo od takrat poenoteno zdravimo s protivnetnimi zdravili. Spomnim se dežurstev pred 30 leti, ko so astmatiki zaradi poslabšanja stanja kar deževali v urgentne ambulante. Danes takih bolnikov skoraj ne srečaš več. Res pa je, da se nekateri bolniki izogibajo zdravilom in večkrat na lastno pest prekinejo s terapijo. V prevalenčni študiji leta 2007 je bilo neurejenih kar 50 odstotkov bolnikov z astmo. Načeloma pa umrljivost za astmo upada. Na kratko, astmatiki, ki se dovolj zgodaj odločijo za obisk pulmologa in redno in vestno jemljejo predpisano terapijo, so lahko brez težav tako ponoči kot podnevi. Še več, nekateri med njimi dosegajo celo vrhunske športne rezultate.
Pojem primarne preventive pri astmi ni dorečen. Genetski faktorji in okolje, v katerem živimo in delamo, pomembno prispevajo k razvoju astme. Pretirana skrb staršev, da bi bili njihovi otroci (pre)čisti, da ne bi prihajali v stik z vrstniki, ki so »žnudravi«, da ne bi klečali na prašnih poteh in se igrali s frnikolami po umazanem asfaltu, kasneje ob stiku z običajnimi alergeni prispeva k preburni reakciji imunskega sistema in razvoju alergij in astme. Druga skrajnost, npr. nedohranjenost, slaba telesna higiena, vlažna in slabo zračena stanovanja, prenaseljenost, pa slabijo telesno obrambo in sprožajo razvoj astme. Kot vedno v življenju je najbolj smiselna zlata sredina.
Po podatkih GINA naj bi imelo astmo 300 milijonov prebivalcev razvitega sveta, 250 tisoč pa naj bi jih zaradi astme tudi umrlo. V EU smo leta 2003 porabili za zdravljenje astme 17 milijard evrov. To so zelo visoke številke. Vzrok za vztrajno višanje incidence in prevalence astme v svetu in pri nas je kot na dlani: okolje je vedno bolj onesnaženo, zaradi želje po dobičku so delovna mesta vse bolj izpostavljena, pa tudi pretirano »čistunski« slog življenja vpliva na preburen alergijski odziv. Ne nazadnje še vedno ni prenehala epidemija kajenja. Tudi cigaretni dim okvarja sluznico dihal in sproža ter slabša astmo.
Maj 2016