Iščite po prispevkih
Avtorica: Anja Kuhar Glišić
Čeprav naj bi o spomladanski utrujenosti tožilo med 5 in 10 % Slovencev (v tujini zasledimo še višje številke, in sicer vse od tretjine ljudi do kar malce pretiranih 70 %), pa se stroka o sami spomladanski utrujenosti kot taki še ne more čisto zediniti. Medtem ko nekateri zdravniki in nutricionisti trdijo, da gre za novodobno izmišljotino, večina splošnih zdravnikov vseeno priznava, da je nekaj na tem. Pri tem pa poudarjajo, da nikakor ne gre za bolezen, temveč bolj za sindrom oziroma stanje telesa, do katerega pride na prelomu letnih časov in na katero vplivajo številni dejavniki, njegov skupni imenovalec pa je obdobje po zimi – predvsem od februarja do aprila. Takrat se namreč v relativno kratkem času spremenijo življenjski pogoji, ura se premakne na poletni čas, dan se podaljša, vreme je spremenljivo. Neprijetni, toda nenevarni simptomi ljudi sicer pestijo zgolj nekaj tednov.
Raziskave so pokazale, da spomladanska utrujenost najpogosteje pesti tiste ljudi, ki imajo tudi sicer težave z obtokom, nizkim krvnim tlakom, so dovzetnejši za okužbe in tudi bolj podvrženi težavam zaradi spremembe vremena. Pogosteje so bolj na udaru ženske kot moški in mlajši odrasli bolj kot starejši, otroci so pri tem bolj izjema kot pravilo.
Čeprav vzroki za pojav spomladanske utrujenosti še niso do konca raziskani, vseeno lahko definiramo večino dejavnikov, ki prispevajo k njenemu pojavu. V največji meri strokovnjaki nastanek spomladanske utrujenosti pripisujejo spremembam po premiku ure zaradi daljšega dneva in posledično večji količini dnevne svetlobe, ko se mora naš cirkadiani ritem prilagoditi, saj dnevi, ura in naš ustaljeni ritem spanja niso usklajeni.
Zaradi večje količine dnevne svetlobe pride do hormonskih sprememb, pri čemer pomembno vlogo igra ‘hormon sreče’ serotonin. Po temačnem zimskem obdobju so namreč zaloge serotonina, katerega nastanek je pogojen z dnevno svetlobo, izpraznjene. Po drugi strani je v telesu po dolgi zimi še vedno veliko ‘spalnega hormona’ ali ‘hormona teme’ melatonina, katerega nastajanje dnevna svetloba zavira, kar ne preseneča, saj večino časa preživimo v zaprtih prostorih pod umetno lučjo, namesto na prostem. Kar se ostalih hormonov tiče, z daljšimi dnevi pride tudi do povečane proizvodnje testosterona in estrogena, na kar se telo lahko odzove z utrujenostjo. Medtem pa nam po zimi primanjkuje še ‘motivacijskega hormona’ dopamina, ki je vezan na zmanjšano telesno dejavnost, povečane pa so vsebnosti ‘stresnega’ hormona kortizola, kar strokovnjaki razlagajo s tem, da naj bi bilo pozimi več pretečih nevarnosti v obliki virusov, možnosti za zdrs na ledu in podobno.
Pozimi zaužijemo več kalorij kot denimo poleti in na jedilniku se pogosteje znajdejo maščobe in ogljikovi hidrati in manjkrat sveže solate, sveža zelenjava in sveže sadje. Čeprav živimo v dobi, ko so nam sveža živila na voljo vse leto, očitno še vedno najraje posegamo po sezonskem sadju in zelenjavi, s tem pa pozimi zaužijemo precej manj vitaminov kot denimo spomladi in poleti. Zaradi hormonskih sprememb pa bi potrebovali ravno več vitaminov in beljakovin. Pozimi lahko pride tudi do pomanjkanja vitamina D, ki se tvori na dnevni svetlobi.
In če pozimi zaužijemo preveč, se po drugi strani gibamo premalo. Sploh v primeru slabega vremena pogosto dan preždimo doma in spomladi, ko je vreme lepše in se ura premakne, se številnim ljudem zazdi, da zaradi daljšega dneva lahko tudi več postorijo, so kakšno uro več telesno dejavni, se v službo in po opravkih spet začnejo voziti s kolesom ali rolerji, začnejo z delom na vrtu in podobno, kar že samo po sebi pomeni hitro spremembo z lenobnega in ležernega zimskega načina na dejaven pomladni način – da pa bi naše telo lahko zadostilo povečanim zahtevam, potrebuje nekaj časa, da se na to privadi.
Pozimi so na pohodu številni virusi in v današnjem času, ko tako zaradi zunanjih kot zaradi notranjih pritiskov le redko popolnoma odležimo virozo (kar je sicer precej neodgovorno – tako do nas kot do ljudi, s katerimi prihajamo bolni v stik), hkrati pa že tako zaužijemo manj vitaminov, vstopimo v pomlad oslabljeni od zimskih viroz in tako ni nič čudnega, da se pojavi utrujenost.
Zvišanje temperatur vpliva na naše žile, ki se razširijo, naša presnova se pospeši in telo potrebuje več energije. Hkrati pa fraza, da je nekdo spremenljiv kot aprilsko vreme, ni iz trte izvita, dejansko je v spomladanskem času vreme bolj razgibano, menjava visokega in nizkega tlaka pa na tiste bolj občutljive še kako vpliva.
Spomladi vse zacveti, kar gre lahko (dobesedno) v nos vsem, ki jih pestijo nadležne alergije in če ne drugega, zaradi njih slabše spijo in težje dosežejo globlje faze spanja; poleg tega pa o nekakovostnem spancu potožijo tudi njihovi partnerji in družinski člani, saj jim kihanje in smrkanje ponoči ne da miru. Čeprav se sliši malce za lase privlečeno, tudi alergije lahko prispevajo k večji utrujenosti, saj se telo ponoči slabše regenerira. Poleg tega veliko antihistaminikov, ki jih ljudje jemljejo proti alergijam, že pregovorno povzroča zaspanost, kar težave še poslabša.
Našteli smo kar nekaj vzrokov in medtem ko pojav enega samega samcatega še ne pomeni, da nas bo spomladanska utrujenost z vso silo podrla na tla, pa se dejavniki seštevajo – na nas pa je, koliko bomo sami naredili, da njihov vpliv izničimo.
Najprej poskrbimo za uravnoteženo prehrano, še posebej bodimo pozorni na zadostno količino sveže zelenjave in sadja, bogatega z vitaminom C; nato si zagotovimo kakovosten spanec, ki naj ga bo, če se le da, vsaj osem ur in pri čemer se pred spanjem izogibamo telesni dejavnosti in gledanju televizije, tablic ali pametnih telefonov. Nekateri strokovnjaki svetujejo tudi, da si na dan privoščimo še popoldanski krepčilni spanec, ki naj ne preseže 20–30 minut. Po kakovostno prespani noči je zjutraj dobrodošla hladna prha (lahko tudi izmenično prhanje s hladno in toplo vodo, vendar vedno končajmo s hladno), ki stimulira obtok in zagotavlja dober pretok krvi. Ker pa polivanje z mrzlo vodo navsezgodaj zjutraj za marsikoga ni ravno idealen začetek dneva, nekateri strokovnjaki priporočajo ‘uporabniku bolj prijazen’ bosonog sprehod po jutranji rosi.
Čeprav si ob kakršni koli utrujenosti, ne le spomladanski, radi pomagamo tudi s kavo ali pravim čajem in medtem ko kakšna skodelica zjutraj čudovito poboža dušo, s čezmernim nalivanjem telesu odvzamemo možnost, da se regenerira in dosežemo ravno nasprotni učinek od želenega. Rajši zaužijmo dovolj vode (1,5 do 2 litra dnevno, kolikor je namreč na dan tudi izgubimo), da ne dehidriramo, v izogib glavobolom, vrtoglavici in utrujenosti. In ker pretiravanje nikjer ni dobro, naj bo tudi naša telesna dejavnost v mejah normale, najbolje na prostem, na svežem zraku in na dnevni svetlobi; z visoko intenzivnimi športi pa raje nehajmo vsaj dve uri pred spanjem.
Ker spomladanska utrujenost ni bolezensko stanje, zdravilo zanjo ne obstaja. Rek preventiva je boljša kot kurativa pa v primeru spomladanske utrujenosti še kako drži. Strokovnjaki svetujejo, naj že v zimskem času pazimo na uravnoteženo prehrano, na telesno dejavnost podnevi na svežem zraku, poskrbimo za zadostno količino spanja in ostajamo hidrirani, pa nas spomladanska utrujenost še od daleč ne bo povohala in bomo lahko v pomladi uživali tako, kot je treba. V primeru pa, da neprijetni simptomi vztrajajo v nedogled, ni odveč obiskati zdravnika, ki bo izključil, da ne gre morebiti za težave s ščitnico, anemijo in podobno.
A Spomladanska utrujenost ni bolezen, temveč stanje telesa po koncu zimskega obdobja.
B Nanjo vpliva več dejavnikov, od vremena, hormonov, vitaminov do telesne dejavnosti.
C Ker ni bolezen, je tudi ne moremo zdraviti – lahko pa jo preprečimo sami.