Avtorica: Vesna Vilčnik
Beseda LASER je kratica za Light Amplification by Stimulated Emission of Radiation (ojačevanje svetlobe s stimulirano emisijo sevanja. Preden so odkrili laser, pa so leta 1954 Townes iz ZDA ter Bassov in Prokorov iz Rusije predstavili napravo, ki oddaja okrepljeno mikrovalovno sevanje in jo poimenovali MASER (Microwave Amplification by Stimulated Emission of Radiation). Za MASER so leta 1964 dobili celo Nobelovo nagrado za fiziko. Štiri leta kasneje pa se je »rodil« prvi pravi LASER, ki je uporabljal rubinov kristal in oddajal kratke bliske rdeče svetlobe.
Kirurškega je zamenjal laserski nož. Ta se v kirurgiji uporablja za rezanje tkiv s pomočjo energije laserske svetlobe. Prednosti laserske kirurgije je veliko. Prva je ta, da je svetlobni žarek vedno enakomeren; konstantno oddaja enako količino energije. Dokler se torej žarek pomika, bo globina reza ostajala enaka.
Pri uporabi skalpela pa se vedno lahko zgodi, da kirurg na določenem mestu nenamerno zareže pregloboko. Naslednja prednost uporabe kirurškega laserja je, da vroči svetlobni snop sproti izžiga oz. zapira rano (to velja še posebej pri manjših krvnih žilah, npr. tistih v koži ali pri zdravljenju globoke zobne gnilobe). Pri večjih mora zdravnik še vseeno uporabiti bolj konvencionalne metode. Prednost je tudi, da celice v človeškem tkivu niso posebej dobri prevodniki toplote, zato koža ali drugo tkivo v bližini (laserskega) vreza ne postane pretirano vroča in je žarek zato ne prizadene. Ta prednost je še posebno koristna, ko mora zdravnik operirati na zelo majhnem območju, ki ga obkroža sicer zdravo tkivo ali organi.
Poudariti je potrebno, da laser ni nujno najboljša izbira pri vsaki operaciji. Nekateri zdravniki menijo, da je v določenih situacijah sicer uporaben, a da nikoli ne bo uspel povsem zamenjati skalpela. Spet drugi so prepričani, da bo uporaba vse bolj naprednih laserjev sčasoma popolnoma nadomestila skalpel. V vsakem primeru pa drži, da uporaba kirurških laserjev naglo narašča. Sprva je prevladovalo prepričanje, da so najučinkovitejši predvsem na zlahka dosegljivih, zunanjih območjih telesa, kot so npr. koža, ušesa, usta, oči in nos. V zadnjih letih pa je prišlo do izjemnega napredka pri razvoju laserskih tehnik, ki se uporabljajo pri kirurgiji in raziskovanju notranjosti. V takem primeru mora zdravnik seveda videti v notranjost telesa. V določenih primerih je to možno rešiti tako, da se mesto, kjer bo operacija potekala, razkrije z vrezom. Obstajajo pa tudi okoliščine, kjer se je temu mogoče izogniti.
Laserji se vedno pogosteje uporabljajo pri čiščenju plaka oz. oblog ožilja. Pri običajni metodi odstranjevanja oblog je pogosto treba odpreti prsni koš in opraviti večje število vrezov, kar je dolg in pogosto tvegan poseg. Učinkovita alternativa je uporabiti laserski snop, s pomočjo katerega se obloge dobesedno izžgejo (skrajšano ime posega je laserska angioplastika). Seveda tudi tovrstni posegi niso brez tveganja, a po zaslugi nenehnih tehnoloških napredkov število uspešno opravljenih posegov iz leta v leto narašča.
Nekatere izmed najbolj izjemnih dosežkov laserske kirurgije beleži veja medicine, ki deluje na področju zdravljenja očesnih bolezni – oftalmologija. Eden izmed razlogov, zakaj so laserski žarki tako učinkoviti pri zdravljenju oči, leži v zgradbi roženice. Ta je prosojna in sestavljena tako, da prepušča svetlobo v notranjost oči. Prepušča tudi lasersko svetlobo, sam žarek pa je zato ne poškoduje. S pomočjo laserja se lahko med drugim popravi kratkovidnost, uporablja se pri zdravljenju odstopa mrežnice, kot varianta zdravljenja očesnega glavkoma ter pri diabetični retinopatiji, ki nastane kot posledica kroničnih zapletov sladkorne bolezni.
Tudi stomatologija oz. zobozdravstvo je s pojavom laserske tehnologije ogromno pridobila. Mnogo današnjih zobozdravnikov namesto svedra uporablja laser Nd-YAG. Zgradba kariesa oz. zobne gnilobe je namreč precej mehkejša od sklenine zoba. Laser se tako nastavi na jakost, ki je ravno dovolj močna, da odstrani le poškodovano tkivo, na sklenino pa nima vpliva. Prednost uporabe laserja je nedvomno tudi v tem, da ne povzroča bolečine in se zato lahko izognemo uporabi anestetikov.
Sindrom ohlapne nožnice nastane, ker se kolagen v steni nožnice poškoduje in postara zaradi hormonskih sprememb v nosečnosti in po menopavzi ter mehanskih sprememb predvsem po vaginalnem porodu. Nožnica postane ohlapnejša in posledično spolnost manj zadovoljujoča. Stanje nožnice zelo učinkovito – z dvema terapijama v razmiku enega meseca do šestih tednov – popravi osvetljevanje z laserjem. Trenutno je to edina zares uspešna metoda zdravljenja sindroma ohlapne nožnice. Strokovnjaki pri tem posegu uporabljajo dva tipa laserja Erbij in CO2. Laser CO2 prodira globlje in daje bistveno boljše in dolgotrajnejše rezultate.
Oba laserja sta v uporabi tudi za zdravljenje inkontinence. Področje, ki ga strokovnjak osvetljuje z laserjem – vhod v nožnico, izvodilo sečnice in endopelvična fascija v sprednji steni nožnice –, se odebeli. Preoblikuje se tkivo okoli nožnice in nožnično cev zoža. Sečnici in njenemu zapiralnemu mehanizmu pa se nudi čvrsta opora in s tem tudi zadrževanje vode.
Laser se uporablja se tudi pri posegu glajenja kože, to je t. i. »laser skin resurfacing«, ki je dokaj popularen kozmetični postopek in lahko pomaga pri pomlajevanju kože ter zmanjšanju vpliva sonca, staranja in drugih kožnih nepravilnosti. Med postopkom se uporablja laser, ki sloj za slojem »raztaplja« molekularne vezi poškodovanih kožnih celic. Posledica je videz mlajše, bolj gladke kože. Postopku se reče tudi lasersko pomlajevanje, zaradi njegovih učinkov na bolj mladosten videz kože, ter laserski piling, saj s postopkom odstranjujemo poškodovane sloje kože. Tovrstni posegi so primerni za odstranjevanje gub(ic), brazgotin (npr. brazgotine, ki nastanejo kot posledica aken) in neenako pigmentacijo. Na terapijo se najbolje odzovejo ljudje z elastično, nemastno kožo, ki po manjših poškodbah ni posebno nagnjena k brazgotinjenju.
Verjetno je eden najbolj razširjenih in poznanih kozmetičnih laserskih postopkov odstranjevanje dlak. Deluje tako, da se visoko skoncentrirani snop svetlobe usmeri neposredno v lasni mešiček. Pigment v mešičku absorbira svetlobo in to ga uniči; na istem mestu dlaka ne zraste več. Terapija je koristna pri odstranjevanju nezaželenih dlak obraza, nog, rok, pazduh, bikini linije in ostalih predelov. Prednost postopka je v njegovi natančnosti (laser cilja le dlako, okoliško tkivo pa pusti nepoškodovano), hitrosti (terapija majhnega območja, kot je npr. zgornja ustnica, traja le okoli minute, večji predeli, kot so hrbet in noge, pa do ene ure) ter trajnosti (večina pacientov poroča o stalni izgubi dlak po povprečno treh do sedmih ponovitvah).
Uporaba laserja se širi tudi na veliko drugih področij, kjer pa je njegova uporaba ter učinkovitost strokovno podkrepljena v različni meri. Eno izmed področij, ki je v obdobju temeljitih raziskav in tako še čaka na dokončno potrditev dejanske klinične učinkovitosti, je laserska akupunktura. Razpon njene učinkovitosti naj bi bil kar širok, omenja se pri zdravljenju miofascialne bolečine (t. i. »trigger« točke in mišični vozli), teniškega komolca, postoperativne slabosti in bruhanja, kot metoda za prenehanje kajenja, pri močenju postelje, glavobolu in drugo. Študije glede učinkovitosti omenjenih metod še niso zaključene, zato je pri odločanju za katero izmed terapij potrebno nekoliko bolj poglobljeno raziskovanje in zdravniško posvetovanje. Do zdaj so še največ učinkovitosti zabeležili pri lajšanju miofascialnih bolečin mišic, kjer se je ugotovila zmerna učinkovitost zdravljenja.
Nekateri zdravniki menijo, da je laser v določenih situacijah sicer uporaben, a da nikoli ne bo uspel povsem zamenjati skalpela. Spet drugi so prepričani, da bo uporaba vse bolj naprednih laserjev sčasoma popolnoma nadomestila skalpel.
Sprva je prevladovalo prepričanje, da je laser najučinkovitejši predvsem na zlahka dosegljivih, zunanjih območjih telesa. V zadnjih letih pa je prišlo do izjemnega napredka pri razvoju laserskih tehnik, ki se uporabljajo pri kirurgiji in raziskovanju notranjosti.