Skoraj vsak človek ima vsaj do svojih srednjih let izkušnjo kakšne operacije. Srečneži manjšo, bolj banalno – na primer predrtje ognojka, operacijo slepiča, žolčnih kamnov, hemoroidov, …, nekateri pa kar večje preizkušnje, kot so operacije zaradi malignih tumorjev,  hudih poškodb ali bolezni srca.

 

V današnjem času pa so vedno pogostejše tudi prostovoljne operacije – naša tokratna sogovornica mag. Ksenija Mahkovic Hergouth, dr. med, specialistka anestezije ima tukaj v mislih predvsem estetske operacije, ki so v porastu. Mag. Hergouthova se ukvarja s pripravo bolnikov na operacijo, saj spremlja pacienta od začetne priprave do obdobja po operaciji. Že 16 let kot anesteziologinja deluje na Onkološkem inštitutu, kjer je delo anesteziologa zelo pestro in zajema številna področja. Poleg omenjene priprave bolnikov na operacijo v anestezijski ambulanti ali na oddelku, izvaja anestezije za operacije, dela na intenzivnem oddelku, kjer zdravijo bolnike po težkih operacijah zaradi življenjsko ogrožajočih zapletov kemoterapije ali obsevanja. Njeno področje dela pa je še delo v protibolečinski ambulanti in v paliativnem timu, kjer s številnimi ukrepi pomagajo bolnikom s kronično rakavo bolečino ali z drugimi hudimi simptomi napredovale maligne bolezni.

 

Kakšni so odzivi bolnikov pred operacijo?

Odzivi bolnikov, ki izvedo, da bodo morali »pod nož«, so zelo različni. Večinoma ta novica vzbudi nelagodnost in strah, da ne bi šlo kaj narobe, lahko pa tudi strah pred bolečinami po operaciji in pred nemočjo v času okrevanja. Kako izrazit je strah, je v veliki meri odvisno od vzroka za operacijo, pa tudi od preteklih dobrih ali slabih izkušenj s kirurškim zdravljenjem in  seveda od osebnostnih značilnosti bolnika. Nekdo, ki se na vsako spremembo v življenju odzove pretirano čustveno in občutljivo, bo verjetno »delal dramo« tudi zaradi majhne operacije, nekdo drug pa bo velik poseg sprejel mirno, ker vse, kar mu prinaša življenje, bolj  hladnokrvno in razumsko sprejme. Bolnik, ki mora na operacijo zaradi raka, je praviloma šokiran ob diagnozi rak. Ko pa izve, da bo rak odstranjen operativno, si skoraj oddahne, saj to pomeni odstranitev raka in s tem potencialno ozdravitev.

 

Kako bolniki sprejmejo morebitno posledico operativnega posega, kot je npr. drugačen zunanji videz?

Na žalost nekatere od onkoloških operacij res prinesejo s seboj tudi bolj ali manj hude spremembe zunanje telesne podobe, na kar se je spet težko prilagoditi (npr. vrečka za blato na trebuhu, odstranitev dojke, amputacijo okončine, …). Sprejemanje teh mutacij je včasih lahko daljši proces, pri katerem marsikdo potrebuje močno oporo in pomoč tako medicinskega osebja kot svojih najbližjih. Tudi pri teh problemih so odkriti pogovori in konkretna strokovna pomoč in praktični nasveti za težave najbolj učinkovita orožja pri soočenju s hudimi spremembami na telesu in pri vračanju v normalno življenje. Bolniku pa je treba dati tudi čas.

 

Ni pa vseh bolnikov strah samo operacije.

»Res je, nekateri se bolj kot same operacije bojijo narkoze oz. anestezije, saj to pomeni »potop v neznano, v začasen neobstoj, ko mora človek predati iz rok vso kontrolo nad sabo v tuje roke zdravnika anesteziologa, to je zdravnika, ki med operacijo nadzira in skrbi za vse življenjske  funkcije bolnika«, meni mag. Hergouthova. »Predpogoj, da smo tega kot bolniki zmožni, je zaupanje v kirurga in anesteziologa ter v celotno medicinsko ekipo, da bo profesionalno in uspešno izpeljala vse postopke kirurškega zdravljenja. Bolniku, ki ima zaupanje, je veliko lažje pri srcu kot pa bolniku, ki je izrazito nezaupljiv in sumničav in zato v času zdravljenja prenaša veliko težje breme. Seveda pa ne govorim o bolnikovem zaupanju na slepo, ampak o »prisluženem« zaupanju s strani zdravnika, ki si ga pri bolniku pridobi s svojim znanjem in pa z razumljivimi in odkritimi pojasnili bolniku o njegovem stanju in o postopkih ter realnih načrtih zdravljenja. Tako kirurg kot anesteziolog sta se z bolnikom pred operacijo dolžna temeljito pogovoriti.«

 

Kakšen pa je postopek priprave bolnika na operacijo?

Ko kirurg  ugotovi, da je neka operacija potrebna, bolnik pa se s tem strinja, mora bolnika pregledati in zdravstveno oceniti še zdravnik anesteziolog, ki potem operacijo dokončno potrdi. Anesteziolog namreč odloči, če je bolnik predvideno operacijo sploh sposoben prestati brez prevelike škode za splošno zdravje. Tega dejstva bolniki večinoma ne vedo, saj menijo, da ima pri celotnem postopku kirurškega zdravljenja glavno besedo edino kirurg.

 

Številni kirurški bolniki, zlasti starejši, imajo poleg bolezni, za katero se načrtuje operacija, še druge, spremljajoče bolezni. To so najpogosteje bolezni srca in ožilja (povišan krvni tlak, stanje po srčnem infarktu, oslabelo srce, aritmija, …), sladkorna bolezen, pa kronične bolezni dihal (zlasti pri hudih in dolgoletnih kadilcih), bolezni ledvic, jeter, … Slabo delovanje prizadetih organov zaradi omenjenih bolezni, visoka starost – več kot 75 let – in pa jemanje določenih zdravil so dejavniki tveganja za zaplete po operaciji ali celo za pooperativno smrt. Seveda je razlika, če naj bi imel rizični bolnik majhno operacijo na površini telesa (ki ga kljub vsemu malo ogroža) ali pa obsežno, dolgo operacijo v trebuhu ali prsnem košu, ki je zanj veliko bolj nevarna. Z ustrezno pripravo na operacijo in s prilagojeno tehniko anestezije lahko do neke mere zmanjšamo število zapletov in izboljšamo bolnikove možnosti za uspešno pooperativno okrevanje.

 

Se zgodi tudi, da vsi bolniki niso »ustrezni« za operacijo?

Pri posameznih bolnikih, ki so na srečo redki, ocenimo, da je tveganje za vitalne zaplete med in po operaciji preveliko in zato se anesteziologi skupaj s kirurgi za operacijo ne odločimo. To so najpogosteje res stari bolniki z zelo oslabelim srcem, s slabo prekrvavitvijo organov in hujšim odpovedovanjem ledvic ter drugih organov že pred operacijo.

 

Kaj pa bolniki, kjer je tveganje veliko?

Bolnika, za katerega ocenimo, da ima povečano tveganje za resne zaplete po operaciji, smo dolžni seznaniti s tem tveganjem in pridobiti njegov pristanek, da se operacijo kljub visokemu tveganju izvede. Visoko tveganje za nek zaplet pomeni več kot 10-odstotna verjetnost za ta zaplet. Laiki pogosto menijo, da je za rizičnega bolnika najtežji del operacija, v resnici pa so pri rizičnih bolnikih pogostejši in bolj nevarni pooperativni zapleti (okužbe, sepsa, tromboza ali embolija, srčni infarkt, srčno popuščanje, ledvična odpoved, …).

 

Morda je sedaj bolj razumljivo, zakaj je pred operacijo zelo pomemben pregled pri anesteziologu, ki naj bi ga bolnik opravil ambulantno v zadnjih tednih pred operacijo. Žal zaradi prezaposlenosti in pomanjkanja anesteziologov v Sloveniji takega pregleda v marsikateri bolnišnici sploh ni oz. gre le za orientacijski pregled bolnika ter njegovih izvidov popoldan pred operacijo.

 

Kako poteka pregled anesteziologa pred operacijo?

Pri predoperativnem anesteziološkem pregledu, ki je dokumentiran, bolnika natančno izprašamo o njegovih spremljajočih boleznih in poizvemo o morebitnih težavah s strani srca, dihal, ledvic in ostalih organov. Povprašamo ga in nato ocenimo njegovo sposobnost za telesni napor, ki veliko pove zlasti o zmogljivosti srca, obtočil in dihal. Zabeležiti moramo tudi vse morebitne alergije in njihov blažji ali težji potek. Zelo pomemben podatek za anesteziologa so vsa zdravila, ki jih bolnik jemlje. Ker zlasti starejši slabše pomnijo in težko poimenujejo večje število različnih zdravil, je najbolje, da imajo s seboj spisek vseh svojih zdravil in odmerkov ter načine jemanja. Nekatera zdravila je treba pred operacijo ukiniti oz. nadomestiti z drugimi. 5 dni pred operacijo naj bi bolnik praviloma prenehal jemati aspirin, če ima predpisanega oziroma 3 dni pred operacijo kakšno drugo zdravilo, ki zavira nastajanje trombocitnega strdka. Toliko dni namreč traja, da si krvne ploščice (trombociti) opomorejo. Nekatera zdravila, ki tudi močno zavirajo nastajanje strdkov – npr. marevan, 5–10 dni pred operacijo zamenjamo za injekcije proti trombozi, ki imajo bistveno krajši čas delovanja kot omenjeno zdravilo, bolnik pa je lahko že nekaj ur po zadnji injekciji operiran, medtem ko strjevanje krvi ni normalno še več dni po zadnji zaužiti tableti marevana. Na anesteziološkem pregledu preverimo in dokumentiramo tudi najpomembnejše krvne izvide, ki naj ne bi bili stari več kot nekaj tednov, pri določenih bolnikih in operacijah pa ne več kot dan ali dva. Bolnik mora imeti tudi največ 1–2 meseca star EKG-posnetek, starejši bolniki pa tudi rentgenogram pljuč. Pomemben del anesteziologovega pregleda pa je tudi seznanitev bolnika in razlaga poteka anestezije in možnih težav v zvezi s tem ter njegov pisni pristanek na anestezijske postopke.

 

Kako pa bolnik preživi ure neposredno pred operacijo in koliko časa prej mora v bolnišnico?

Bolnik je običajno sprejet v bolnišnico 1 dan pred operacijo, vsi pregledi in formalnosti pa naj bi bile opravljene že prej. Popoldan in večer pred operacijo naj bi bolnik preživel čim bolj umirjeno in naj ne bi kadil (v 24 urah kadilske pavze se telo očisti vsaj ogljikovega monoksida, medtem ko bi za delno splošno očiščenje in izboljšanje pljuč bolnik moral prenehati kaditi vsaj 6 tednov pred operacijo).

 

Če je načrtovana operacija v trebušni votlini, dobi bolnik dan pred operacijo lažje odvajalo, tisti dan pa uživa večinoma tekočine oziroma tekočo hrano. Za ostale operacije naj bi bolnik zvečer pred operacijo zaužil tudi lahko večerjo, zaželjeno je pitje dovolj tekočin. Bolnik mora biti popolnoma tešč le 2 uri pred operacijo. Do tedaj namreč lahko pije bistre tekočine v manjših količinah, vsaj 6 ur pred operacijo pa ne sme zaužiti gostejše hrane. Izjema so nosečnice, ki morajo biti zaradi upočasnjenega praznjenja želodca tešče dlje, kot tudi bolniki, ki so nagnjeni k slabosti in bruhanju.

 

Da noč pred operacijo zaradi skrbi ne bi bila predolga, dobi bolnik zvečer običajno uspavalno tableto, zjutraj na tešče pa pomirjevalno tableto. Tako pride v operacijsko sobo umirjen in sproščen. Če tako določa protokol v bolnišnici, dobi bolnik že zvečer pred operacijo tudi podkožno injekcijo proti trombozi. Zjutraj pred operacijo lahko bolnik po pisnem navodilu  anesteziologa dobi še svoja običajna zdravila za druge bolezni, npr. za povišan krvni tlak, vendar so odmerki običajno nižji kot jih jemlje sicer in mnogokrat kakšno zdravilo na dan operacije tudi izpustimo. Bolnik sam od sebe brez navodila in vednosti medicinske sestre na oddelku na dan operacije zjutraj ne sme vzeti nobenega zdravila.

 

In  potem gre bolnik v operacijsko sobo …

Tako je. Bolnika v operacijski sobi ali v predprostoru operacijske sobe sprejme anestezijska sestra, ki preveri njegovo identiteto, ga povpraša, če je tešč, po potrebi ga pomiri in mu v veno na hrbtišču roke vstavi intravenski kanal ter priključi osnovno infuzijo. Če je tako določeno, mu v žilo vbrizga tudi antibiotik ter zdravila proti slabosti in bruhanju. Bolnika tudi priključi na osnovne monitorje: EKG, krvni tlak in zasičenost arterijske krvi s kisikom (pulzna oksimetrija). Za zahtevnejše operacije se nadzor bolnika še razširi na druge fiziološke parametre. Anesteziolog pred začetkom anestezije prav tako naveže stik z bolnikom in mu po potrebi še kaj pojasni, pregleda njegovo dokumentacijo, zlasti zapis anesteziološkega pregleda, nato pa mu zaželi lepe sanje in začne z anestezijo.

 

 

Kaj se z bolnikom dogaja med anestezijo in operacijo, je pa spet nova zgodba, ki naj ostane za drugič.

 

 

Junij, 2010