Večina ljudi se poletnih mesecev veseli, med drugim tudi zaradi radosti, povezanih s kopanjem. A žal kopanje v toplih mesecih leta, predvsem tisto v bazenskih kopališčih, s seboj prinaša tudi nevarnosti za naše zdravje. Kopanje in uporaba skupnih sanitarij ter drugih skupnih prostorov in naprav sta lahko namreč vzrok za okužbe prebavil, dihal in kože, zelo pogosta nadloga v poletnem času pa so glivice, ki povzročajo glivična vnetja stopal, glivična vnetja nožnice, pa tudi vnetja zunanjega ušesa.

Avtorica: Helena Žagar

Glivična bolezen stopal

Glivično bolezen stopal imenujemo tudi tinea pedia ali atletsko stopalo, saj se še zlasti pogosto pojavlja pri športnikih. Pri slednjih je razlog za pojav bolezni največkrat dolgotrajno nošenje nezračne športne obutve. Vlažno in neprimerno zračeno okolje v kombinaciji s povečanim znojenjem namreč predstavlja idealno okolje za hitro razmnoževanje glivic. Na splošno pa velja, da »povzročitelje glivičnih okužb kože najdemo na mestih, ki jih uporablja večje število ljudi in kjer smo pogosto bosi.

Tukaj so v ospredju skupni tuši, javna kopališča in drugi športni objekti. Prisotnost teh gliv je potrjena tudi v pesku na plažah, vendar je odvisna od temperature, vlažnosti in kemijske sestave peska,« pojasnjuje Klemen Kikel, dr. med., spec. dermatovenerolog iz UKC Maribor. Če k temu poleti dodamo še neustrezno brisanje nog po plavanju ali prhanju ter hojo z bosimi nogami ob bazenih in po garderobah ter skupnih sanitarijah, nas dejstvo, da ima kar 15 % odraslih ljudi glivično okužbo stopal, nikakor ne sme presenetiti.

Glivična obolenja stopal najpogosteje povzročajo glivice dermatofiti. Razlikujemo med tremi oblikami glivične bolezni stopal. Najpogosteje imamo opravka z interdigitalno ali medprstno obliko, ki se navadno začne z luščenjem in pokanjem kože v tretjem do petem medprstnem prostoru. Luščenju se pogosto pridružijo še rdečina, srbenje, bolečina, mehurčki ter razjede. Druga oblika atletskega stopala se kaže v obliki luščeče in zadebeljene kože stopal ter rdečine na podplatu, peti ter stranskem delu stopala.

Tretjo verzijo iste bolezni prepoznamo v obliki vodenih in gnojnih mehurjev na stopalih. Medtem ko samo glivično obolenje stopal ni nevarna bolezen, do težav pride, če okužbe ne zdravimo. Slednja namreč oslabi povrhnjico kože in tako omogoči vstop drugim mikroorganizmom, npr. bakterijam, te pa lahko povzročijo močnejšo vnetno reakcijo oziroma prenos bolezni na nohte ter druge dele telesa in v končni fazi tudi razvoj kronične oblike bolezni. Glivično bolezen stopal navadno zdravimo z lokalnimi protiglivičnimi zdravili, je pa zdravljenje dolgotrajno (lahko traja tudi več mesecev).

Če okužbe z glivicami ne zdravimo, se ta lahko s stopal razširi na nohte, kasneje pa tudi na kožo dimelj, trupa, dlani ter na nohte na rokah. Navadno se okužba najprej prenese na en sam noht na nogi, glivice pa prodirajo pod nohtno ploščico od zgornjega dela ali robov nohta proti sredini. Spremembe na nohtu se kažejo kot rumenkasta obarvanost na konici oz. ob robovih, ki se postopoma širi po vsej površini nohta. Noht začne temneti, se debeli, postaja privzdignjen in se cepi.Sčasoma lahko postane povsem črn in tako zelo privzdignjen, da le s težavo obujemo čevlje.

Prenos glivične bolezni stopal v prvi vrsti preprečujemo z ohranjanjem ustreznih higienskih pogojev v kopališčih. Upravljavci bazenov morajo tako poskrbeti za ustrezno čistost, dezinfekcijo ter kroženje vode v bazenih, higieno bazenskih površin ter naprav ob kopališčih, obiskovalcem morajo zagotoviti možnost prhanja, prav tako morajo poskrbeti za primerno (ne preveliko) število kopalcev.

Sami pa lahko prenos glivičnega obolenja stopal preprečimo tako, da si po kopanju noge, še zlasti prste, do suhega obrišemo, vedno pred kopanjem in po njem uporabimo prho ter stopimo čez bazen za razkuževanje stopal, pri hoji po kopališču ne hodimo bosi, pač pa uporabljamo lastno primerno zračno obutev. Če pa že imamo težave z glivicami, se uporabi bazenov raje odpovejmo, dokler bolezenski znaki ne izzvenijo.

Glivično vnetje nožnice

Glivično vnetje nožnice, znano tudi kot kandidiaza, je pogosta ginekološka težava, ki lahko prizadene ženske vseh starosti. Glivično vnetje nožnice je posledica prekomernega razmnoževanja glivic Candida, ki so normalno prisotne v nožnici v majhnih količinah. Vendar pa lahko določeni dejavniki, kot so npr. jemanje antibiotikov, sladkorna bolezen, nosečnost ali šibka imunost, spremenijo ravnovesje v nožnici in povzročijo prekomerno razmnoževanje glivic.

V poletnih mesecih se tveganje za glivično vnetje nožnice lahko še poveča zaradi dejavnikov, kot so vročina, vlaga in nošenje tesnih oblačil, ki lahko povečajo vlažnost v intimnem predelu telesa. Za nameček v poletnih mesecih tveganje za razvoj glivičnega vnetja nožnice povečuje tudi kopanje v bazenih, jezerih, rekah ali morju. Zakaj? Prvič, klor, ki se uporablja za dezinfekcijo bazenov, lahko moti naravno ravnovesje vaginalne flore in povzroči rast glivic, kot je Candida.

Drugič, topla in vlažna okolja, kot so bazeni, so idealni pogoji za razmnoževanje glivic, kar lahko privede do vnetja nožnice. Tretjič, voda v jezerih, rekah in morju lahko vsebuje bakterije in druge mikroorganizme, ki lahko povzročijo vnetje nožnice. Četrtič, če nosite mokre kopalke, lahko vlaga ostane v nožnici, kar lahko povzroči vnetje.

Simptomi glivičnega vnetja nožnice lahko vključujejo: srbenje in pekoč občutek v nožnici in na vulvi; belkast izcedek iz nožnice, ki je lahko grudast ali podoben skuti; povečano občutljivost pri spolnih odnosih; rdečino in oteklino vulve; občutek bolečine ali nelagodja med uriniranjem. Če imate simptome glivičnega vnetja nožnice, se posvetujte z zdravnikom, da ugotovite, ali gre res za to težavo in vam zdravnik posledično predpiše ustrezno zdravljenje.

Da bi zmanjšali tveganje za glivično vnetje nožnice zaradi kopanja, je pomembno, da upoštevate nekaj preprostih nasvetov. Priporočljivo se je izogibati tesnim oblačilom, ki lahko povečajo vlažnost v intimnem predelu telesa. Raje nosite ohlapna oblačila, ki koži omogočajo dihanje. Uporabljajte spodnje perilo iz naravnih materialov, kot sta bombaž in svila, ti namreč omogočijo koži, da prosto diha. Uporabljajte higienske izdelke (tampone, vložke) iz naravnih materialov, najboljši so bombažni.

Vložke menjajte pogosteje kot pozimi, prav tako tampone. Ko pridete iz vode, tampon zamenjajte. Poleg tega je pomembno, da se pred kopanjem in po njem vedno oprhate. S toplo vodo in nežnim milom si temeljito umijte genitalije, da odstranite morebitne nečistoče in bakterije. Po prhanju se obrišite s čisto brisačo in se prepričajte, da ste povsem suhi, še posebej v predelu genitalij. Vlažna koža lahko namreč poveča tveganje za glivično okužbo. Prav tako se po kopanju iz mokrih kopalk preoblecite v suhe, da preprečite zadrževanje vlage v nožnici. Izogibajte se uporabi agresivnih izdelkov, kot so dezodoranti in parfumi, saj ti lahko dražijo kožo.

Vnetje zunanjega ušesa

Med kopanjem, še zlasti pa pri potapljanju, se nikakor ne moremo izogniti temu, da bi nam voda vdrla v uho. Navadno po končani dejavnosti voda iz ušesa hitro odteče in ne povzroča neprijetnosti. Lahko pa pride do vnetja sluhovoda. Plavanje v bazenih in drugih vodnih okoljih lahko vodi v nastanek vnetja zunanjega ušesa, ker voda, ki morebiti ostane v ušesu, ustvarja vlažno okolje, to pa spodbuja rast bakterij in glivic.

Poleg tega koža sluhovoda ob stiku z vodo postane vlažna in zmehčana ter posledično bolj dovzetna za okužbe. Bakterije in glivice, ki so sicer prisotne v vodi, se lahko tako naselijo v zunanjem ušesu in povzročijo vnetje. Za nameček pa klor, ki se uporablja za čiščenje bazenov, draži in suši občutljivo kožo zunanjega ušesa, kar še dodatno povečuje tveganje za vnetje.

Vlažno okolje v ušesu je idealno za razmnoževanje mikroorganizmov, zato je pomembno, da po kopanju v bazenu temeljito posušite ušesa, da preprečite zadrževanje vlage. Uporaba ušesnih čepkov med kopanjem pomaga preprečiti, da bi voda vstopila v ušesa in posledično povzročila vnetje.

Če imate simptome vnetja zunanjega ušesa, kot so bolečina, srbenje, rdečina, oteklina, izcedek iz ušesa ali celo poslabšan sluh, se posvetujte z zdravnikom. Zdravnik bo pregledal uho in po potrebi predpisal kapljice ali druga zdravila za zdravljenje vnetja.

ABC

A Glivična obolenja so pogosta, vsaj enkrat v življenju jih dobi vsak drugi človek.

B Klor v bazenih moti naravno ravnovesje vaginalne flore in povzroči rast glivic.

C Vnetje zunanjega ušesa zaradi kopanja lahko preprečimo z uporabo ušesnih čepkov.