Med ljudmi krožijo številni različni pojmi in izrazi, ki jih sicer razumemo, če pa bi jih morali natančno razložiti, bi se nam hitro zataknilo. V izogib temu smo vam zopet pripravili malo enciklopedijo ‘po domače’ razloženih medicinskih izrazov, ki jih pogosto zasledimo.

Avtor: Anja Kuhar

 

Črevesna flora

Velikokrat naletimo na opozorilo, da je zdrava črevesna flora še kako pomembna za naše splošno zdravje, pa vendar – ali sploh vemo, kaj točno to pomeni? Izraz ‘črevesna flora’ oz. pravilneje ‘mikrobiota’ označuje številne mikroorganizme, ki v sožitju s človekom živijo v koži in sluznicah, v tem primeru pa mikroorganizme, ki prebivajo v prebavnem traktu, predvsem debelem črevesju. Teh mikroorganizmov je v črevesju tudi do 500 vrst in med njimi imajo nekateri na organizem pozitiven, nekateri negativen ali pa nevtralen učinek. Človeku niso nevarni, dokler je njihovo razmerje v ravnovesju.

Uravnovešena črevesna flora je ključnega pomena pri obrambi pred različnimi virusi in bakterijami, poleg tega pa brez koristnih mikrobov črevesje ne more učinkovito pomagati pri razgradnji hrane in črpanju koristnih snovi v telo. Floro našega črevesja lahko iz ravnovesja vržejo predvsem antibiotiki, svoje pa dodajo še stres, hormonska zdravila, nepravilna prehrana, uživanje alkohola, prekomerno uživanje sladkarij in predelanih živil, kemoterapija itd. Ko pride do neravnovesja, se pojavijo prebavne težave, kot so driska, zaprtje, napenjanje, vetrovi, dolgoročno pa zakisanost in zastrupljenost telesa.

Za optimalno zdravje svoje črevesne flore moramo gojiti čim bolj različno mikrobno floro, kar dosežemo s pestro prehrano, urejenim načinom življenja in izogibanjem stresu.

 

Vaginalna flora

Tako kot pri črevesni, gre tudi pri vaginalni flori za kolonijo mikroorganizmov. Pri zdravih ženskah v rodni dobi govorimo predvsem o mlečnokislinskih bakterijah oz. laktobacilih, ki prebivajo v kislem okolju nožnice in tvorijo mlečno kislino, ki uravnava in ohranja pH vrednost nožnice pod 4.5. S tem preprečujejo, da bi se škodljivi mikroorganizmi preveč razmnožili, saj večina bakterij v tako kislemo okolju ne more preživeti.

Porušeno ravnovesje vaginalne flore pomeni spremembo pH vrednosti iz kisle v bazično, kar lahko vodi v kužbe ter vnetja nožnice. Porušijo ga lahko stres, oslabljen imunski sistem, antibiotiki, močna kontracepcijska sredstva, agresivna mila, nosečnost, diabetes, prekomerna uporaba tamponov, semenska tekočina, prav tako pa imajo slab vpliv tesna oblačila (sploh spodnje perilo) iz umetnih materialov, ki ustvarjajo vlažno in nezračno okolje, idealno za razvoj glivic.

 

Celulit

To predvsem žensko prekletstvo vsako leto pred poletjem ob poplavi anti-celulitnih reklam še bolj ozavestimo, zanimivo pa je, da celulit glede na statistike prizadane kar 75% žensk, ne glede na njihovo vitkost, pojavljati pa se začne že pri dekletih od 15. leta starosti naprej.

Pri celulitu gre za želatini podobno maščobno tkivo, ujeto pod kožo, ki nastane zaradi zmanjšane cirkulacije ter posledične upočasnitve presnove in propadanja vezivnega tkiva v podkožju in na koži. Sestavljeno je iz maščobe, vode in neuporabnih snovi, navzven pa se kaže kot jamice, izbokline in nagrbančena koža, ki najpogosteje prizadane stegna, boke, zadnjico, pa tudi trebuh in roke.

Nanj poleg dednosti vplivajo zloglasni stres, hormoni, staranje, prekomerno sedenje na delovnem mestu, pa tudi previsoke pete in prekomerna telesna teža. Nanj slabo vpliva tudi prehrana, ki vsebuje veliko ogljikovih hidratov in sladkorjev, saj ima visok glikemični indeks in povzroča prekomerno nastajanje hormona inzulina, odgovornega za pretvarjanje odvečnega sladkorja v krvi v maščobne blazinice. Če se mu želite izogniti, vztrajajte pri zdravem življenjskem slogu, zdravi prehrani, uživanju velikih količin vode in telesni aktivnosti.

 

Celulitis

Že sam podnaslov daje slutiti, da pri celulitisu ne gre za isto stvar kot pri celulitu. Celulitis je za razliko od svojega bratranca bakterijska okužba kože in tkiva pod njo, ki jo opazimo kot pordelost prizadetega predela, občutljivega na otip. Navadno nastane kot posledica poškodb kože, razjed, dermatitisa itd., ker ga povzročajo bakterijske okužbe, pa ga zdravimo z antibiotiki.

 

Ortoza

Ortoze bi si človek stereotipno najlažje predstavljal kot ortopedski pripomoček, ki ga je imel v mladosti na noge pritrjen filmski junak Forrest Gump, vendar je to le ena (in precej stara) izmed oblik ortoz, ki so na voljo danes. Gre za ortopedske pripomočke in pomagala, ki dajejo oporo ter izboljšujejo funkcije določenega dela telesa. Narejene so iz različnih materialov, v grobem pa jih delimo na ortoze spodnjih okončin, ortoze zgornjih okončin in ortoze glave, izdela pa jih za to usposobljen strokovnjak – ortotik. Ortoze se uporabljajo pri zdravljenju poškodb, v nekaterih primerih lahko nadomeščajo mavec, v veliko pomoč so športnikom, pa ljudem s težavami, kot so denimo skolioza, poškodbe glave, multipla skleroza itd.

 

Glukozamin

Pri glukozaminu, ki ga večinoma poznamo predvsem kot pomoč pri obrabljenih sklepih, govorimo o aminosaharidu – telesu lastno snov, ki je prisotna skoraj v vseh tkivih našega telesa. Največ ga najdemo v vezivnem tkivu, hrustancu, ledvicah in jetrih. Njegova najpomembnejša naloga je pomoč pri nastajanju sklepnih vezi in tekočine, kit in kosti, nohtov, srčnih zaklopk itd., pomemben je pri tvorjenju sluzničnih izločkov, pomaga pa tudi zaustavljati proces propadanja hrustanca.

Če ga v telesu primanjkuje, moramo za dodaten vnos poskrbeti sami. Na slovenskem tržišču je na voljo kot nesteroidno protivnetno in protirevmatično zdravilo, ki je na voljo brez recepta. ‘Umetni’ glukozamin največkrat pridobivajo iz hitina, večinoma iz oklepov lupinarjev, zato se tistim z ugotovljeno alergijo uporaba odsvetuje. Na srečo ga pridobivajo tudi s fermentacijo določenih žit ter sintetično, najbolj hvaležni uporabniki pa so športniki, ki ga preventivno jemljejo proti obrabi hrustanca, ter starejši.

 

Celiakija

V restavracijah velikokrat naletimo na oznako ‘brez glutena’, kar pravzaprav pomeni, da je hrana primerna tudi za tiste, ki trpijo za celiakijo. Pri tej kronični avtoimunski bolezni tankega črevesja telo ne prenese glutena oz. lepka, osnovnega proteina, ki ga najdemo v pšenici, ječmenu, rži ter ovesu. Dojame ga kot strup in že ob vnosu minimalnih količin glutena sproži imunsko reakcijo. Posledično pride do poškodb sluznice tankega črevesja, zaradi česar je onemogočena normalna presnova hrane.

Med simptome celiakije prištevamo izgubo teže in apetita, težave s prebavo, bruhanje, napet trebuh, razdražljivost in utrujenost, dolge in suhe okončine ter bledico, za razliko od splošnega mnenja pa ne velja, da zanjo obolevajo le otroci. Pojavi se lahko tudi pri odraslih, predhodno negativnih na testih za celiakijo, manjšo vlogo pa pri tem odigra tudi dednost. Prizadane približno enega na 1500 ljudi.

Diagnozo celiakije lahko zatrdno potrdimo le z odvzemom vzorca črevesne sluznice (biopsijo), ki ob celiakiji pokaže atrofično sluznico brez resic tankega črevesja, zdravilo pa je le eno – doživljenjska dieta, pri kateri je prepovedano uživanje prej naštetih žitaric, ki vsebujeo gluten, in iz njih narejenih živil. Dieta stranskih učinkov nima, saj gluten ni življenjsko pomembna snov. Ob pravilnem upoštevanju diete znaki celiakije izginejo v roku nekaj mesecev in oboleli lahko živi popolnoma normalno življenje.

 

DEPILACIJA IN EPILACIJA

Dandanašnji modni trendi vihajo nos nad žensko poraščenostjo, zaradi česar so se množično razpasle različne tehnike za odstranjevanja dlak, ki so pogosto tudi napačno imenovane.

Razčistimo torej enkrat za vselej: depilacija je odstranjevanje vidnega dela dlak, torej dela nad povrhnjico kože, epilacija pa odstranjevanje celotne dlake, tudi tistega dela pod kožo, zaradi česar ima tudi daljši rok ‘trajanja’ kot depilacija.

V koš depilacije sodijo denimo britje in depilacijske kreme, ki dlako razgradijo, pod epilacijo pa odstranjevanje dlak z voskanjem, z strojčkom za puljenje dlak, s pinceto in z laserjem.

 

Hialuronska kislina

Hialuronska kislina je pomembna fiziološka snov, ki jo v telesu kar v 50 % najdemo v koži, pogosta pa je tudi v ostalih vezivnih tkivih, npr. v hrustancih, živčnem tkivu, v sinovialni tekočini, v očeh itd. Je torej telesu lastna spojina in se nahaja v t.i. ekstracelularnem matriksu, prostoru med celicami..

V koži jo najdemo v dermisu oz. usnjici, spodnji plasti kože, vanjo pa so potopljena kolagenska in elastinska vlakna, ki dajejo koži čvrstost in elastičnost. Tem vlaknom daje oporo, nase pa veže velike količine vode, s čimer vzdržuje napet in gladek videz kože. Znano je namreč, da je za ustrezen videz kože zelo pomembna zadostna količina vlage. Hialuronska kislina je zelo ustrezen vlažilec, saj se lahko njena masa zaradi vezave vode poveča celo do 1.000-krat.

Vlažilni učinek je odvisen od molekulske mase. Čim večja kot je, več vode veže nase. V kremah tudi hialuronska kislina z večjo molekulsko maso lahko deluje vlažilno, vendar je v tem primeru njen učinek omejen na površino kože. Tam namreč naredi film in tako prepreči izhlapevanje vode iz površine kože, vanjo pa ne prehaja.

 

Dehidracija

Človeško telo je sestavljeno iz približno 60–70 % vode. Voda uravnava telesno temperaturo, prenaša kisik po telesu, vzdržuje volumen v krvi, vzdržuje normalen krvni tlak in še bi lahko naštevali. Če je telo premalo hidrirano, bo sprožilo ‘alarm’ in na dehidracijo opozorilo z znaki, ki se pri blažji dehidraciji izražajo v obliki žeje, suhih ust, suhe in pordele kože, temnega, gostega urina, zaprtosti in utrujenosti, v težjih primerih pa z vrtoglavico, zmedenostjo, odsotnostjo potenja in uriniranja, mišičnimi krči, bruhanjem, motnjami srčnega ritma itd. Dehidracija za telo ni mačji kašelj, saj lahko v najhujših primerih povzroči celo možgansko ali srčno kap, odpoved ledvic in celo smrt. Poleg zgoraj opisane dehidracije pa se pri ljudeh pojavlja tudi manj znana, kronična dehidracija, ki nase opozarja z migrenskimi glavoboli, bolečinami v spodnjem delu hrbta in celo z zgago. Naše telo vsak dan izgublja vodo s potenjem, z uriniranjem, dihanjem itd., zato moramo vsak dan zaužiti vsaj 2,5 litra vode in piti tudi takrat, ko nismo žejni.

 

Glivične okužbe

Glivične okužbe so najpogostejše kožno obolenje, ki ga povzročajo glivice. Kljub neprijetnemu prizvoku so glivice prisotne v telesu vsakega zdravega človeka in so v veliki večini nenevarne. Le približno 50 vrst jih je patogenih in lahko povzročajo težave, ki pa so bolj neugodne kot nevarne, saj le redko vodijo v resna zdravstvena stanja.

Normalno prisotne glivice se ob padcu imunskega sistema lahko preveč razrastejo. Ker se dobro počutijo v vlažnem, toplem okolju, se z glivičnimi okužbami najpogosteje srečamo na predelu stopal in nohtov na nogah, pa tudi na rokah, v predelu spolovila, v dimljah, ustni votlini in celo na lasišču.

Da bi se jim izognili, poskrbimo, da telo, predvsem stopala, vedno obrišemo do suhega ter vedno poskrbimo za ustrezno obutev v savnah in na bazenih. Izogibajmo se tesnim, sintetičnim oblačilom, ki spodbujajo potenje, odsvetuje pa se tudi prekomerno tuširanje. Če pride do obolenja, je treba prizadeti predel zdraviti.

 

Kontracepcija

O kontracepciji je bilo prelitega že veliko črnila, vendar se na tem področju medicine vsako leto dogajajo novosti. Kontracepcija pravzaprav pomeni kakršnokoli metodo, ki preprečuje ali ovira spočetje novega življenja, torej oploditev jajčeca. Poznamo več vrst kontracepcije: od mehanske oz. pregradne (kondom, diafragma), hormonske (kontracepcijske tablete, hormonski nožnični prstan), intrauterine (vstavljanje vložkov v maternico), kemične (spermicidi), naravne (merjenje bazalne telesne temperature), pa prekinjen spolni odnos, sterilizacijo (ki danes ni več nujno nepovratna) itd., urgentno kontracepcijo (po domače ‘tabletko po odnosu’) in še bi lahko naštevali.

Najbolj pogosta je uporaba kontracepcijskih tablet, ki je med ženskami zelo razširjena, ter uporaba kondoma, ki ščiti tudi pred spolno prenosljivimi boleznimi, kar je v današnjem času še posebej pomembno.

 

Erektilna disfunkcija

O tej težavi govorimo, kadar moški ne doseže ali ne obdrži zadostne erekcije penisa, ki bi omogočala uspešen spolni odnos. Za razliko od splošnega prepričanja gre v več kot 80 % primerov erektilne disfunkcije dejansko za organski vzrok. Tako je pogosto posledica ali simptom določenih bolezni, kot sta sladkorna bolezen in ateroskleroza, povišan krvni tlak, nevrološka obolenja itd. Nanjo vpliva tudi starost, saj se s težavami sooča skoraj vsak drugi moški po 50. letu starosti. Le v približno 10 % primerov gre za psihološki vzrok, ki se najpogosteje pojavlja med mlajšimi moškimi in je povezan s strahom pred neuspehom.

Ker erekcija simbolizira moško spolno moč, so tovrstne težave med moškimi še vedno velik tabu, čeprav so v veliki meri ozdravljive. Na voljo so tako zdravila kot tudi psihološko svetovanje, hkrati pa se odsvetuje uživanje alkohola, kajenje in zloraba drog.

 

Herpes

Vsi poznamo herpes, ta majhen, s tekočino napolnjen mehurček, ki se napove z občutkom srbenja ali skelenja in čez nekaj ur izbruhne v ednini ali pa množini, se po nekaj dneh posuši in se spremeni v kraste. Hkrati se lahko pojavijo otekle žleze ter rahlo povišana telesna temperatura. Običajno se mehurčki pojavijo na ustnicah, včasih pa tudi okrog ust in celo na spolovilu. Herpes povzroča virus Herpes simplex, ki se prenaša s tesnim telesnim stikom, kot je poljubljanje, in v telesu ostane vse življenje. Izbruhne lahko večkrat, še posebno, če ima človek oslabljen imunski sistem, ob pretiranem sončenju, ob menstruaciji, stresu itd.

Za ustnični izpuščaj poskrbimo z ustreznimi mazili, od naravnih učinkovin pa so zelo učinkoviti tudi propolis, ameriški slamnik, melisa in ginseng.

 

Lahka živila

Danes živila kar vsepovprek nosijo oznake, da so ‘lahka’, ‘light’, ‘manj kalorična’ in podobno, saj naj bi vsebovala manj maščob, sladkorjev ali kalorij kot običajna živila. To pa je pogosto zavajajoče, saj se v praksi izkaže, da proizvajalci manj maščob v lahkem živilu nadomestijo z večjo količino ogljikovih hidratov in obratno. Tako so ‘lahki’ izdelki pravzaprav prave kalorične bombe, ki jih v telo vnašamo v dobri veri, da jemo lahko, neredilno hrano. Oznako ‘lahek’ pravzaprav lahko nosi le živilo, ki vsebuje 30 % manj sladkorja ali maščob kot običajni izdelki, zato je vedno treba dobro prebrati hranilno vrednost živil.

 

Vode

Voda, brez katere ni življenja, je človekova stalna spremljevalka in srečo imamo, da je naša podalpska deželica bogata z vodnimi viri in različnimi vodami.

Slovi po svojih mineralnih vodah, pri čemer govorimo pravzaprav o podzemnih vodah, ki s tem, ko tečejo po podzemlju, raztapljajo kamnine in tako nastajajo vodne raztopine. Od klasične pitne vode se mineralne vode razlikujejo po vsebnosti mineralnih snovi, kemijskih elementov ter drugih sestavin.

Poznamo tudi naravno izvirsko vodo, ki jo črpamo, kot pove že ime, na izvirih in je namenjena prehrani ljudi, od namizne vode pa se razlikuje po tem, da gre pri namizni vodi lahko za pitno, izvirsko oziroma naravno mineralno vodo, ki ji je dovoljeno primešati eno ali več dodatnih surovin, kot so natrijev ali kalijev klorid, ogljikov dioksid ipd.

Zadnje čase se veliko govori tudi o ionizirani vodi, ki se imenuje tudi alkalna, bazična ali živa voda in naj bi bila bogat naravni antioksidant. Pridobiva se jo s posebnimi ionizatorji, njena glavna korist pa naj bi bila, da njena bazična narava nevtralizira kislost, kar  je še posebej pomembno pri zloglasni zakisanosti telesa.

 

Junij 2013