Beseda kirurgija skriva v sebi številne podzvrsti medicine, katerih skupni imenovalec je operativni poseg. Že v zgodovini se je kirurgija pričela cepiti v različne subspecialnosti: abdominalna kirurgija, torakalna kirurgija, kardiovaskularna kirurgija, urologija, nevrokirurgija, ortopedska kirurgija, travmatologija, plastična, rekonstrukcijska in estetska kirurgija, maksilofacialna kirurgija ter splošna kirurgija. Tudi številne druge specializacije, npr. otorinolaringologija, otfalmologija, ginekologija in porodništvo, spadajo med kirurške specializacije. Kirurgija se ukvarja z operativnim zdravljenjem bolezni in poškodb ter z estetskimi korekcijami. Po končani medicinski fakulteti je treba opraviti kirurško specializacijo iz izbrane smeri, programi usposabljanja pa trajajo najmanj šest let. Po uspešno opravljenem specialističnem izpitu se številni kirurgi izobražujejo tudi v tujini.

Avtor: Maja Vičič, dr. med.

 

V tokratni številki vam bodo predstavili delo travmatologa, zdravnika specialista, ki se ukvarja z zdravljenjem različnih poškodbenih in popoškodbenih stanj lokomotornega aparata ter s tem povezano diagnostiko, ki največkrat poteka urgentno. Travmatologija potrebuje širok vpogled v različne kirurške podzvrsti, saj se travmatologi pogosto srečujejo s hujšimi poškodbenimi stanji, pogosto tudi s politravmatiziranimi bolniki, pri katerih je prisotna prizadetost več organskih sistemov z življenjsko ogroženostjo poškodovanca. Travmatologi opravljajo tudi različne elektivne posege. To so različna popoškodbena stanja, revizije, odstranjevanje osteosintetskega materiala, korektivne osteotomije itd.

 

 

 

Pogovor s travmatologom asist. Igorjem Movrinom, dr. med., specialistom travmatologom, iz UKC Maribor

 

Kdaj ste se odločili za medicino? Ali je obstajal ključni trenutek, ki je pripomogel k izbiri?

Že od kar pomnim, je bila v meni prisotna želja po študiju medicine. Danes se prav nasmejim, kadar srečam katerega izmed osnovnošolskih učiteljev. Večkrat mi namreč povejo, da se spominjajo mojega otroškega navdušenja nad medicino. Že kot deček sem želel postati zdravnik kirurg. Velikokrat sem se tudi sam spraševal, od kod ljubezen do medicine. Oče je imel doma delavnico s kupom orodja, kjer sem se rad zadrževal in kjer sem z veseljem vijačil, vrtal, žagal, brusil, … Večkrat tudi kaj uničil. Ročne spretnosti, ki so potrebne v travmatologiji, mi niso bile tuje. Ljubezen do medicine pa sem verjetno podedoval od mame, ki je po poklicu medicinska sestra. Ključnih trenutkov pri odločitvi ni bilo, bile so misli in želje. Intuicija ti ne nudi izbire, enostavno te prepriča. Po eni strani se mi zdi, da gre za prednost, če že zelo zgodaj veš, kaj si želiš. Po drugi strani pa lahko tako jasno začrtana pot, kot je bila v mojem primeru, prinaša nevarnosti (dvomi, žalost, obup), če ti po njej ne uspe hoditi. V bistvu gre za dvorezen meč.

 

Kako je potekala izobraževalna pot?

Pot, ki jo je treba prehoditi v medicini, je zelo dolga. V glavi sem si jo zgodaj začrtal. Vedel sem, da je to pot, ki ne pozna bližnjic in zahteva veliko volje in odrekanja. Po osnovni šoli v Kamnici sem obiskoval II. gimnazijo v Mariboru in nato Medicinsko fakulteto v Ljubljani. Medicina je bila vedno moj prvi oz. edini izbor. Ker je bil za vpis na medicinsko fakulteto potreben sprejemni izpit, sem imel tudi rezervni načrt, če mi vpis ne bi uspel. Ker sem prihajal s podeželja in ob prisotni želji po medicini, je bila bolj ali manj logična rezervna izbira veterina, kjer sem prav tako uspešno opravil sprejemne izpite. V podzavesti sem gojil tudi željo po ekonomiji. Del teh sanj sem kasneje izživel tekom študija medicine, ko sem se z željo po čimprejšnji finančni neodvisnosti ukvarjal z izrednimi cestnimi prevozi (prevozi motornih jaht in jadrnic), kasneje pa tudi s samo organizacijo dela na tem področju. To delo je bilo zelo zanimivo in dinamično, spoznal sem veliko novih ljudi. Kljub pomanjkanju času sem redno opravljal vaje in izpite, predavanj na faksu pa sem se v zadnjih letnikih bolj redko udeleževal. Dogajalo se mi je, da manj kot sem imel časa, bolj sem bil uspešen. Čas, ki je bil na voljo, je bilo treba optimalno izkoristiti. Nekatere lažje izpite sem naštudiral kar v avtomobilu. Večkrat sem si študijsko snov posnel na diktafon in jo nato med vožnjo predvajal. Potem, ko sem po neki noči cestnih zastojev in težav ter neprespan le za las ujel enega izmed zadnjih izpitov, pa mi je postalo jasno, da je temu, čeprav zanimivim izkušnjam, treba narediti konec.

 

Zakaj ste se odločili ravno za travmatologijo, ki velja za eno bolj stresnih vej kirurgije?

Že kot otroka me je vleklo v prve »bojne linije«. Zanimajo me izzivi, ki s seboj prinašajo tudi večje tveganje. Travmatologija zahteva hitro ukrepanje in daje tudi hitre odgovore. Ne pušča te v nejasnosti, v bistvu niti ne nudi časa za občutek stresa. Čeprav se morda sliši nemogoče, ti na koncu, ko delo dobro opraviš, ostaja čisto zadovoljstvo. Tako kot pri odločanju za medicino tudi pri izbiri specializacije ni bilo dvoma. Kot o možni drugi izbiri sem sicer še v času študija medicine razmišljal tudi o pediatriji, saj me je privlačila predvsem zaradi otroške iskrenosti, ki jo pri starejših bolnikih pogosto zamenja preračunljivost. Kasneje pa je edino resno alternativo travmatologiji predstavljala ortopedija, ki se za razliko od travmatologije ne ukvarja s poškodbenimi, ampak z degenerativnimi spremembami lokomotornega sistema.

 

Kako je z dežurstvi, glede na to, da se v travmatologiji nikoli ne ve, kaj te čaka naslednjo uro?

Na oddelku je zaposlenih osemnajst specialistov in nekaj specializantov. Vsak dan sta na oddelku dežurna dva zdravnika. Moj delavnik se vsak dan prične ob osmih zjutraj in zaključi ob štirih popoldne. Večkrat pa se operacije zavlečejo v pozno popoldne ali večer. Med operativnim posegom se dela ne da prekiniti ob uri in bolnika odsloviti z besedami: »Dragi bolnik, moj delovni čas se je zaključil, bova nadaljevala naslednjič.« V povprečju dežuram 4–5 na mesec. To so dnevi, ko si v službi 24 ur, lahko tudi ves čas v operacijski dvorani. Dvakrat na mesec imam popoldansko ambulanto, občasno delam tudi v urgentni ambulanti. Sem eden izmed petih kirurgov na našem oddelku, ki se ukvarjamo s poškodbami hrbtenic, zato sem ob dežurstvih še nekajkrat mesečno v pripravljenosti za tovrstne poškodbe. Med takšno pripravljenostjo sem sicer doma, mora pa biti moja odzivnost v primeru poškodbe hrbtenice zelo hitra. Sprva sem bil ob takšni pripravljenosti zelo napet, nenehno sem pogledoval proti telefonu in živel v neki napetosti in pričakovanju. Sedaj skušam ta čas čim bolj kakovostno preživeti v krogu družine, o hrbtenici pa začnem razmišljati šele ob zvonjenju telefona. Le-ta velikokrat zvoni po načelu Murphyjevega zakona (ob dnevih in urah, ko si sam najmanj želiš). Obveznostim v bolnišnici je treba prišteti še udeleževanje seminarjev in kongresov, kar je potrebno zaradi spremljanja novosti v zdravljenju in učenja novih veščin ter uporabe napredne tehnologije v kirurgiji. Dodatna izobraževanja in neformalna srečanja s kolegi drugih ustanov so pomembna zaradi izmenjave izkušenj, ki se pri delu pokažejo za še kako pomembna.

 

Kaj menite – ali vaja dela mojstra ali se kirurg rodi? Kako bi opisali dobrega kirurga?

Mislim, da je dobro, da se do določene mere že rodiš kot kirurg, saj so ročne spretnosti v kirurgiji zelo zaželene. Vseeno pa mislim, da je kirurgija tek na dolge proge, kjer je potrebno veliko vaje. Kilometrina je tista, ki v največji meri pripomore, da izpiliš tehniko, pridobiš znanja in izkušnje. Ljudje smo seveda različni. Nekateri potrebujejo več, drugi manj vaje. Sam bolj verjamem v vajo kot talent. Vsekakor pa mora imeti dober kirurg tudi znanje, zbranost, odločnost, vzdržljivost, prilagodljivost, potrpežljivost, komunikativnost in nenazadnje sposobnost sprejemanja odločitev.

 

Velikokrat slišimo, da je med kolegi kirurgi prisotna velika tekmovalnost in posledično tudi vse manjša kolegialnost.

Kirurgija je res bolj individualen »šport«, čeprav je v operacijski dvorani timsko delo še kako pomembno. Za uspešno opravljeno delo je nujno potrebna dobra in izkušena ekipa, vseeno pa je kirurg v operacijski dvorani neke vrste dirigent. Operacije prinašajo kirurgu tako strokovne kot tudi osebne izzive. Ravno zaradi tega prihaja do določene konkurence ali zavisti med kolegi. Nevarnost, ki se pojavlja ob teh strokovnih izzivih pa vidim v tem, da izzivi kirurga pripeljejo tako daleč, da se kirurg privlačnosti operacije ne more izogniti, tudi če ta operacija ni nujno potrebna. Operira pa lahko le eden. V tem vidim veliko razliko od drugih vej medicine, kjer lahko na primer neko anomalijo na srcu s stetoskopom posluša večje število zdravnikov v daljšem časovnem obdobju. Specifičnost kirurgije, še zlasti travmatologije, je morda ravno v tem, da zelo veliko operativnih posegov poteka v poznih nočnih urah in zato lahko zanimive operacije, kjer si lahko nabereš prepotrebne izkušnje, preprosto zamudiš. Tekmovalnost je zdrava, kadar ni razdiralna in je ne obrneš proti sebi. Brez tekmovalnosti ni napredka. Kolegialnost in tekmovalnost se ne izključujeta. Lahko sem »zdravo« tekmovalen in hkrati kolegialen do kolegov. Veliko bolj pomembno je zavedanje tega in želja po dobrih odnosih med sodelavci.

 

Kakšna je razvitost kirurgije v Sloveniji? Ali je v travmatologiji dostopna večina materialov, ki jih imajo bolj razvite države?

Kirurgija pri nas je dobro razvita. Usposobljenost kirurgov je na zavidljivo visoki ravni. Pri nas predstavlja določen problem sistem zdravstvene politike. S tem je namreč pogojena razpoložljivost materialov, ki so nam dostopni. Za nekatere nerutinske operativne posege se moraš včasih pogajati, da priskrbijo določene implantate, velikokrat pa je treba tudi improvizirati. Izbira samih materialov je zagotovo manjša, bolj cenovno odvisna, kljub temu pa so končni rezultati primerljivi z zahodnim svetom in jih na strokovnih srečanjih lahko s ponosom predstavljamo. Naši bolniki so deležni tudi manj bolnišničnega udobja, manj sofisticiranih preiskav oz. na njih čakajo dalj časa, v zadnjem času pa opažam težave tudi v pooperativni rehabilitaciji, ki je ključnega pomena za dobro okrevanje po operativnem posegu. Težave so finančne narave, zato fizikalna terapija oz. zdraviliško zdravljenje ni (pravočasno) na voljo vsem operiranim bolnikom. Če pogledam na naš zdravstveni sistem še s pozitivne plati, pa sem vesel in ponosen, da pri zdravljenju naših bolnikov glede odločitve o zdravljenju in izbiri implantatov ne igra nobene vloge socialni status oz. družbeni položaj poškodovanca.

 

Številni kirurgi še vedno ne vidijo ženske v kirurgiji. Kakšno je vaše mnenje?

Že v naši študentski generaciji je bilo na fakulteti zelo veliko deklet, sedaj pa opažam, da je žensk v medicini iz leta v leto več, posledično jih je vedno več tudi v kirurgiji. Obstajajo mesta v kirurgiji, kjer je lahko uspešna tudi ženska. Res pa je, da je morda ravno v travmatologiji ženskam najtežje. Delo je precej naporno, potrebna je fizična moč in dobra psihična pripravljenost. Zelo veliko je dežurstev in neprespanih noči, kar je za žensko, ki ima oziroma si šele ustvarja družino, težavno. To je namreč delo, ki ga podzavestno nosiš tudi s seboj domov.

 

Ali ste kdaj pomislili na to, da obstajajo tudi lažje poti, ki vodijo do kruha?

Seveda sem kdaj pomislil tudi na to, vendar so bile to le bežne misli. Zame je medicina veliko več kot le pot, ki vodi do kruha. Je način življenja. Notranje me napolnjuje in ravno zato jo imam rad. Gledano samo iz finančne plati pa se za medicino, kljub drugačnemu medijskemu natolcevanju, zagotovo ne bi odločil.

 

V operacijskih dvoranah dobesedno začutiš povišan adrenalin. Kako se spopadate s tem dejstvom?

Med operacijo padeš v neko posebno adrenalinsko stanje, tako da kljub večurnim operacijam, prisilni drži, uporabi rentgenskih in drugih zaščitnih sredstev, ki delo še dodatno otežujejo, na utrujenost niti ne pomisliš, žeje ali lakote ne občutiš. Adrenalin, ki je prisoten, je nujna sestavina kirurškega dela, prav on veča vrline dobrega kirurga. Družina, šport, aktivnosti v prostem času, vse to mi nudi oddih in sprostitev in me psihofizično izpolnjuje. To odpre nov prostor za kirurške podvige in ustvari energijo za nadaljnjo motivacijo.

 

Ena izmed nedavnih španskih raziskav je pokazala, da so ravno kirurgi najlepši med zdravniki. Kako komentirate to ugotovitev?

Tukaj bi se najraje vzdržal komentarja. (smeh) Morda gre vzroke za privlačnost iskati tudi v TV-serijah, kjer so junaki v zelenih oblačilih z masko na obrazu praviloma lepotci. So vsevedni polbogovi, ki rešijo vsak kirurški zaplet. Morda se vzrok skriva tudi v strahospoštovanju, ki ga bolniki najbolj gojijo ravno do kirurgov, kajti v nobenem drugem poklicu nihče ne posega tako neposredno v organizem drugega. Prednost kirurga je nazornost samega poklica. Kadar kirurg bolniku zamenja kolk, je njegova storitev konkretna in rezultat hitro opazen, v primerjavi z internistom, ki z mnogo truda postavi diagnozo in predpiše primerno zdravilo. S tem je povezana tudi šala: »Kirurg lahko dela vse, toda ne ve ničesar. Internist pa ve vse, pa ne more narediti ničesar.« Sicer pa, a niso Španci že na splošno »lepi«?!

 

Kaj je po vašem mnenju ključno za uspešno združevanje zasebnega in službenega življenja?

Doma imam ženo in dve hčerki, ki so se bolj ali manj že navadile, da sem veliko odsoten. Seveda  ob zaporednih odsotnostih prihaja do določenih napetosti. Da vse skupaj lažje uskladimo, imamo doma skupen koledar, na katerega zapisujemo vse moje in naše obveznosti. Zelo malo ostane prostih dni in vikendov, ki jih preživimo skupaj in brez obveznosti, torej časa, ki ga namenimo izključno drug drugemu. Brez razumevanja in podpore družine bi bilo zagotovo veliko težje. Zdi se mi, da je za uspešno združevanje zasebnega in službenega življenja potrebno tako razumevajoče domače okolje kot tudi osebno zadovoljstvo v službi. Priznamo ali ne, vendar težave iz službe nosimo domov in obratno.

 

 

September, 2010