Samozdravljenje je uporabo zdravil brez recepta, ko bolnik na lastno pobudo in lastno odgovornost vzame zdravilo. Seveda se lahko ob tem obrne na pomoč, nasvet k farmacevtu ali zdravniku.

Samozdravljenje je omejeno na pomoč pri preprečevanju in zdravljenju zdravstvenih težav, ki ne zahtevajo posvetovanja z zdravnikom ter zajema:

• dobro prepoznavanje simptomov in/ali znakov zdravstvene težave,
• odločitev za posvet z lekarniškim farmacevtom,
• odločitev za posvet z zdravnikom v primeru opozorilnih simptomov in/ali znakov,
• odločitev za uporabo zdravila za samozdravljenje, ko je to primerno,
• odgovornost za uporabo zdravila v skladu z navodili,
• vključitev vseh dejavnosti zdravega načina življenja (telesno aktivnost, sprostitev, zdrav način prehranjevanja …), s katerimi posameznik ohranja zdravje ter prepreči ali omili zdravstvene težave,
• spremljanje poteka samozdravljenja.

Na kaj morate biti pozorni?

Med najpomembnejšimi tveganji, ki jih prinaša samozdravljenje, so napačna ocena resnosti zdravstvenega stanja, napačna izbira zdravila in pa nepravilno jemanje izbranega zdravila. Tveganje pri samozdravljenju lahko predstavlja tudi medsebojno učinkovanje zdravil, kadar bolnik poleg zdravil za samozdravljenje jemlje tudi zdravila za zdravljenje morebitnih drugih zdravstvenih težav (na recept ali brez recepta). Enako velja tudi za prehranska dopolnila, ki prav tako lahko vstopajo v neželeno medsebojno delovanje zdravil. Zato je pomembno, da se bolnik odloči le za samozdravljenje z zdravili, ki jih dobro pozna.

Kdaj k zdravniku?

Obdobje, za katero je samozdravljenje primerno, se lahko spreminja glede na okoliščine, vendar običajno ne sme biti daljše od 3–7 dni. Če se v tem času zdravstveno stanje ne izboljša, je potreben pregled pri zdravniku. Poleg tega se mora bolnik posvetovati z zdravnikom tudi v naslednjih primerih:

• stanje se poslabša;
• simptomi in/ali znaki zdravstvenih težav so prepoznani kot resni;
• huda bolečina;
• eno ali več zdravil, sicer ustreznih za samozdravljenje določenega stanja, ni bilo uspešnih;
• pojavijo se neželeni učinki ob predpisanih zdravilih ali zdravilih brez recepta;
• sočasno obstajajo psihiatrične težave kot so tesnoba (anksioznost), nelagodje, otopelost, povečana razdražljivost itd.

Odgovornost je na strani bolnika

Pri samozdravljenju odgovornost za zdravljenje nosi bolnik sam in ne več zdravnik ali lekarniški farmacevt. Bolnik je odgovoren za pravo oceno resnosti zdravstvene težave, odločitev za izbiro zdravila, uporabo zdravila v skladu z navodili in spremljanje poteka zdravljenja.

Za sprejemanje odgovornih odločitev o samozdravljenju so pomembne predvsem naslednje informacije:

• starost bolnika;
• za ženske: ali so noseče, ali dojijo;
• trajanje težav in resnost simptomov in/ali znakov;
• dosedanje zdravljenje;
• vzrok zdravstvenih težav.

O teh informacijah bo bolnika ob obisku lekarne vprašal tudi lekarniški farmacevt. Magistri farmacije v lekarnah so bolnikom s svojim znanjem o zdravstvenih težavah in zlasti zdravilih lahko v pomoč pri oceni resnosti zdravstvene težave, odločanju o samozdravljenju in izbiri primernega zdravila. S tem lekarniški farmacevti pomembno zmanjšajo tveganje, ki ga pri samozdravljenju nosi bolnik.

Lekarniški farmacevti svetujejo pri izdaji zdravil

Z vse pogostejšim odločanjem bolnikov za samozdravljenje se spreminja tudi tradicionalna vloga lekarniških farmacevtov. Magistri farmacije v lekarnah v odnosu do bolnikov prevzemajo vlogo strokovnjaka na področju zdravil ter svetovalca za uporabo zdravil in za prepoznavanje resnosti bolezenskih stanj.

Naloga lekarniških farmacevtov pri samozdravljenju je, da najprej s postavljanjem vprašanj od bolnika pridobijo potrebne informacije, nato pa na osnovi pridobljenih informacij svetujejo bolniku pri oceni resnosti zdravstvene težave in pri odločitvi o zdravljenju. Lekarniški farmacevti lahko bolnikom na podlagi ocene zdravstvenega stanja svetujejo:

• samozdravljenje brez uporabe zdravil s spremembo življenjskega sloga;
• samozdravljenje z uporabo zdravil brez recepta;
• napotitev k zdravniku.

Slovenci za samozdravljenje najpogosteje uporabljajo zdravila brez recepta

Za samozdravljenje se uporabljajo zdravila kemijskega in naravnega izvora, galenski izdelki in tudi zdravilne rastline. Zakonodaja določa, katere zdravstvene težave so primerne za samozdravljenje in s tem tudi opredeli zdravila, ki se izdajajo brez recepta v lekarnah in specializiranih prodajalnah. To so lahko zdravila za:

• ublažitev bolečin v farmacevtskih oblikah za zunanjo uporabo;
• ublažitev revmatičnih težav v farmacevtskih oblikah za zunanjo uporabo;
• olajševanje izkašljevanja;
• ublažitev kašlja;
• razkuževanje ustne votline, kože in sluznic;
• olajševanje težav zaradi nahoda in prehlada;
• ublažitev psihičnih težav;
• izboljšanje vitalnosti in odpornosti organizma;
• olajševanje težav pri vnetju sečnih poti;
• urejanje in izboljšanje prebave;
• urejanje iztrebljanja;
• ublažitev vnetij na koži in sluznicah (tudi antihemeroidaliae);
• ublažitev težav pri motnjah funkcij jeter in žolčnih poti;
• ublažitev težav v menstruacijskem ciklusu ali v menopavzalnem obdobju;
• ublažitev težav zaradi motnje v perifernem krvnem obtoku;
• ublažitev želodčnih težav in motenj;
• zdravljenje in preprečevanje zdravju škodljivih navad;
• zmanjšanje telesne mase;
• druge zdravstvene težave, ki jih določi pristojna komisija za zdravila, ki se izdajajo brez recepta v lekarnah in specializiranih prodajalnah.

Oktober 2013